Primož Blaha: od 13. do 15. decembra - Po dolgem času smo se uspeli dogovoriti za ski opening vikend z dobro staro ekipo.
Z vidika snežnih razmer bi bili letos boljši Dolomiti, saj je na severni strani Alp neobičajno malo snega. Dandanašnji res težko predvidiš en mesec vnaprej kako bo s snegom. Ampak to niti bilo tako bistveno, saj smo imeli dovolj za početi. Kljub temu sva z Blažem vsak dan opravila lepo turo in prav dobro smučala, ostali so bili na progah malo manj navdušeni. V Obertauernu sem samo enkrat pred leti smučal na progah in ne razumem zakaj naj bi bilo to tako priljubljeno smučišče. No, okusi so različni.
Vreme je bilo precej spremenljivo, a vsaj povsem zimsko s poštenim minusom v zraku in mrzlim vetrom. Gotovo bolje kot v teh pomladnih temperaturah le par dni kasneje. V Četrtek zvečer smo se pripeljali v sneženju, ki je bilo nadvse dobrodošlo pa čeprav je prineslo vsega 5 – 10 cm snega v dolini. Zato tudi nisva iskala novih krajev, ampak sva se držala že poznanih tur.
Petek: pod Sichelwandom
V petek je bilo dopoldne videti še kar obetavno vreme in zapeljala sva se nekaj kilometrov do izhodišča ob cesti nazaj proti Twengu. Po gozdni cesti do planine Gastalm je snega dovolj za vzpon, a v spodnjem delu kritično malo za spust. Na planini in višje je končno tudi dovolj stare podlage, tistih 10 cm svežega pršiča pa je poskrbelo za super smuko. Vrhovi so bili sicer v megli, zato sva nad planino zavila levo v neokrnjeno belino proti Sichelwandu in zaključila pri lepem viharniku pod meglo. Tudi vidljivost je bila dobra, da sva lahko uživaško odvijugala do planine in po cesti nazaj. Bolj kratka, a vseeno luštna.
Sobota: Spirzinger 2066 m
Začela sva bolj pozno, ko se je tudi nebo začelo odpirati in v skladu z napovedjo sva si obetala sončne razglede z vrha. Na Vordergnadenalmu je snega komaj toliko, da je pobeljeno, a po ravnini je tudi to dovolj, saj sva se namenila po (sicer precej ubogi) tekaški progi proti Hintergnadenalm. Ko sva se začela vzpenjati proti Südwienerhütte, so vsi sledovi modre že izginili z neba in kmalu je začelo kar močno snežiti. Toliko o vremenski napovedi.
A vsaka stvar je za nekaj dobra. Napovedan je bil namreč tudi močan veter in pogled na snežne zastave na grebenih naju je navdajal z dvomi, če bova sploh uspela priti na vrh. Potem pa je veter kar v trenutku ugasnil – in to ravno, ko sva prišla iz zavetja doline do koče. Tako sva se brez težav povzpela na vrh, kljub sneženju v dobri vidljivosti. Poleg tega je bilo neobičajno samotno in že kmalu sva se znašla do kolen v pršiču, z nasmehi do ušes. Tudi pod kočo je snega še nekaj časa dovolj, v zadnjem delu sva se nato rajši spustila po cesti in za konec po tekaški progi do izhodišča.
Nedelja: Preber 2740 m
V nedeljo je bil napovedan najlepši dan in tokrat je tako tudi bilo. Zato sva se odpravila na daljšo turo, kjer sva bila seveda deležna temu ustrezno daljše smuke. Sam vzpon niti ni posebno zanimiv: sprva po borno zasneženi gozdni cesti, nato pa po neskončnem pobočju, kjer se zdi, da čas teče počasneje, ko opazuješ številne mravljice, ki lezejo vsepovprek in se navidez sploh ne premikajo.
V nedeljo se je tudi veter umiril, seveda pa je že prejšnji dan dodobra pometel novi sneg. Smuka je bila kljub temu nad pričakovanji, ki sva jih gojila med vzponom. Tik pod vrhom je bilo treba zelo previdno med skalami in zastrugi, nato pa so se našli dobro smučljivi odseki suhega zbitega snega, kjer se je lepo prašilo. Nižje so bili ti odseki čedalje krajši, tik nad planino je bilo tudi nekaj skorje, pod Halterhütte pa sva šla rajši kar po cesti. Na koncu torej super tura za zaključek super vikenda.