Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zunaj tirnic

Radio Ars, junij 2019
Odlomki iz potopisne knjige po Afriki
Izbrala in prevedla
Tina Mahkota


Ante Mahkota: Led na Kilimandžaru >  
  iz knjige Na vrhovih sveta, MK 1992

1964: A. Mahkota je v solo vzponu opravil prvo ponovitev 900 metrov visoke smeri Decken (E. Eisenmann-T. Schnackig 13.-14. 1. 1939).


Wolfgang Stefan: Prvenstvena v Daufineji >
Prevod članka,  ki je izšel letos v AZ ÖAK kot spomin na Anteja,
ki je preminil pred letom dni, 14. decembra 2018.
Ante, ob njem osnovna oprema

 
nedelja, 22. december 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 613

SpominiLetošnjega julija bo minilo 55 let od prvega slovenskega vzpona na najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro.

George Walter Stonier - Zunaj tirnic
Odlomki iz potopisne knjige po Afriki - Izbrala in prevedla Tina Mahkota

   Letošnjega julija bo minilo 55 let od prvega slovenskega vzpona na najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro. Nanj se je po zahtevni smeri čez ledenik Decken sam povzpel tedaj 28-letni alpinist in novinar Ante Mahkota, ki je umrl lanskega decembra.
   Spomladi leta 1964 je kot posebni dopisnik Dela štiri mesece potoval po Afriki, od Egipta, Etiopije, Somalije, Sudana, do Ugande, Kenije, Tanganjike. Njegove članke in serijo reportaž z naslovom 25.000 kilometrov po Afriki so objavljali v Delu, tednikih TT in Tovariš, pa tudi v drugih jugoslovanskih dnevnikih.
 
V Džubi v južnem Sudanu je srečal angleška svetovna popotnika, zakonca Pat in Georgea Walterja Stonierja, ki sta pri šestdesetih z džipom zapustila upokojensko udobje Anglije in prekrižarila Afriko od Kaira do Rta dobre nade. Fotografinja in snemalka Pat je postala prva ženska, ki je prevozila brezpotja zahodne nubske puščave.
George W. Stonier (1903-1985) pisatelj, kritik in literarni urednik revije New Statesman je o njuni afriški pustolovščini napisal potopisno knjigo Off the Rails. Izšla je leta 1967 v Londonu, v njej pa v nekaj poglavjih nastopa tudi »Anton, mladi jugoslovanski novinar«.
V odlomkih iz knjige, ki jih je izbrala in prevedla Tina Mahkota, bomo izvedeli, kaj je trojica doživela med potjo iz Džube v južnem Sudanu v Kampalo v Ugandi.


Odlomek

Na griču nad starim jedrom Džube vihra zastava Južnega poveljstva. V tej provinci, imenovani Ekvatorija, je bilo v zadnjem letu pobitih na stotine ljudi, na tisoče pa jih je pobegnilo čez mejo. Prejšnji teden so napadli poštni tovornjak in ubili voznika. Ceste so zaprte. Herojski odpor ali val kriminala – kdo bi vedel?
General naju bo s Pat sprejel čez deset minut. Med čakanjem nama njegov šarmantni pribočnik obljublja vsakršno pomoč med bivanjem v Džubi, vključno z vojaškim spremstvom. Ne da bi bilo potrebno, a za vsak primer pač. Tudi general je šarmanten, kravato ima zatlačeno za hlače.
Kakšen se nama zdi Sudan? Vroč! Ah, prej bi morala priti, ob božiču.

Veliki ventilatorji na stropu jedilnice se ves čas vrtijo. S Pat sva edina gosta v hotelu. K najini samotni mizi prisede Anton, mlad jugoslovanski novinar, oborožen z dobrovoljno skepso: intervjuval bo generala, odpotoval v Wau z zaščitnim konvojem (sede na sredini prednje klopi v prvem džipu, pravi), poizveduje o številu smrtnih žrtev in spremlja parlamentarne razprave. Potuje, otovorjen s fotoaparati in s filmsko kamero Bolex. Dvakrat na teden mora poslati članke v redakcijo svojega časopisa, zato se iz njegove mošeje, kot sam pravi svoji sobi z obokanim stropom, sliši šklopotanje pisalnega stroja pozno v noč do zgodnjih jutranjih ur.
V Džubo je prišel naravnost iz Adis Abebe, kjer je četrt rdečih luči osupnila tega pobožnega mladega komunista. Pove nama nekaj zagrebških vicev. Naš smeh, ki se razlega čez teraso do recepcije, se upravi hotela najbrž zdi sumljiv. Direktorjev pomočnik večkrat pride k vratom in nas mrko pogleda.

Sobota. V močnem nalivu odpeljeva Antona na letališče. Čeprav je edini potnik, je odhodna čakalnica polna moških, ki pijejo kavo. Počasi se prikažejo še policisti, cariniki, letališki uslužbenci. Bolj, ko se približuje čas odhoda, nižje so oblaki. Lije, kot da je vesoljni potop. Zaslišimo letalo in ga za hip tudi uzremo v nizkem preletu nad drevesi.
In že ga ni več, brez postanka odleti v Entebbe.

»Kdaj je naslednje letalo?« stoično vpraša Anton.
»V soboto.«
»Danes je sobota.«
»Naslednjo soboto.«
»Kaj?« zavpije Anton. Zahteva posebni let.
»Ne, ne,« reče letališki uslužbenec. »Preberite si pogoje na vozovnici.«
Anton je besen. Njegov bes razburi uslužbenca. »Kaj pa naj bi naredil?« kriči. »Ga zagrabil za rep in potegnil dol?«
Nihče se ne zmeni zanju. Naslednje pol ure bobna dež še glasneje, nato nenadoma poneha. Vstanemo in gremo.

Ko se vrnemo v hotel, se dobimo na hitrem posvetu. Anton bi rad čim prej iz Džube, nama pa tudi ne diši misel na safari z džipom po visoki travi. Sklenemo, da bo Anton odpotoval proti jugu z nama, takoj v ponedeljek.

Rajsko lep dan preživimo na terasi, kjer fotografiramo metulje in jemo ananas. Sklanjano se predse, ko zagrizemo v sočne kolobarje. Antona peljeva gledat vodne hijacinte.
»Res so lepe,« reče Pat.
»Seveda,« reče Anton.
Tu so redke in čislane, nekaj milj po Nilu navzgor pa veljajo samo še za nadležen plevel.
Nato Anton odide intervjuvat nekega visoka uradnika, Pat in jaz pa popoldan preživiva v mehanični delavnici, kjer nama vrata džipa s pomočjo desk in primeža za silo upognejo, da so vsaj videti ravna. In spet se tudi zaklepajo. Na dnu pa še vedno zeva petcentimetrska reža, skozi katero bomo na poti pobrali ves prah tega sveta. V Kampali jih bova morala dati temeljito popraviti.

Ko se vrneva v hotel, sedeva v senco in povabiva Antona na hladno ingverjevo pivo. Od veselja nad družbo skoraj pripleše iz svoje mošeje. »Kakšen dolgočasen članek!« vzklikne. »Gradbena politika in izobraževalni projekti!«

Antonova strast so gore. Alpinist mednarodnega slovesa je, pomagal je voditi jugoslovansko odpravo v Himalajo. Na potovanju po vzhodni Afriki ga osrečuje bližina Kilimandžara. Upa, da se bo povzpel nanj, po nepreplezani smeri.

V hotelu so nas pozabili zbuditi ob sedmih. Spakiramo (ljubi Bog, koliko prtljage vlačiva s seboj!). Končno krenemo, v spremstvu lovskega čuvaja, dveh policistov s puškami in pol ducata mož brez pušk. Vozimo se po lepi, a popolnoma prazni cesti. Pavijani tekajo čeznjo, vidimo dik dike in pegatke. Požgane koče, zapuščene vasi. Napol povprek čez cesto leži drevo. Zaseda? Previdno ga obvozimo. Bolj, ko gremo proti jugu, bujnejša je pokrajina. Noč je že, ko pridemo v Nimule, kjer bomo preživeli nekaj dni. V koči za safari nam prižgejo svetilke, skuhajo čaj. Na mračni verandi, ovešeni z mrežami proti komarjem, pojemo meso, ki nam je ostalo še od kosila, in prepečenec.

Zasliši se puškin strel, čisto blizu.
Desetnik reče Pat: »Brez strahu, madam. On bo spal z vami. Jaz bom spal z vami. Vsi bomo spali z vami.«
»O, to pa bo krasno,« reče Pat.

Budilka ob pol šestih. Ob pol sedmih smo že na tovornjaku in kmalu prečkamo Nil v spremstvu petih dobro oboroženih lovskih čuvajev in dveh nosačev kamer. Fotografiramo kob antilope, male vodne antilope in čredo bivolov. Teh bo v Ugandi še ogromno, zato se premaknemo više na skale, od koder je lepši razgled.
Beli nosorog! Za to smo tudi prišli sem. Čez čas zagledamo par, nato samico z mladičem in nazadnje, pod drevesi, celo čredo najmanj dvajsetih živali. Ko se nam preveč približajo, začnejo čuvaji metati kamenje, in nosorogi se premaknejo. Vsi, razen starega samca s poškodovano nogo. Nevaren je.

Popoldne čudovita vožnja do slapov Fula po strmih pobočjih ob Nilu. V daljavi na naši levi so hribi. Rastje je vse bolj bujno, še posebej v primerjavi s kraji, od koder smo prišli.
Po večerji (omleta z mesnim narezkom) s Pat igrava scrabble pod petrolejko. Anton beleži točke. Ko zmagam, me Pat obtoži, da sem goljufal.

Na smrt popikani se ob enajstih spravimo spat, še prej pa z insekticidom pošteno pršimo med rjuhami in pod posteljami. Ponoči slišimo streljanje.
Budilka ob pol šestih. Danes naj bi šli gledat slone, a ima Pat na peti ogromne mehurje od žuljev, zato načrt opustimo. Desetnik, ki naj bi bil spal z madam, je bil sinoči nezvest in se prikaže šele ob šestih. Anton spi naprej. Tudi čuvaji so medtem nekam raztepli. Počakamo jih, da se vrnejo in jim plačamo. Anton mi pomaga pri računanju. Okoli enajstih se zapornica dvigne in veselo pomahamo Sudanu v slovo.

Uganda je edini del Afrike, ki sva ga s Pat poznala že od prej. Na meji so na nam povedali, da se moramo prijaviti na policiji, takoj ko bomo prispeli v Gulu.
V hotelu Acholi, v katerem sva nekoč že stanovala, sva dobila isti sobi kot prvikrat. In isti popoldanski prigrizek. Sendviči z jajcem in kumaro. Svinjska pečenka za večerjo! In steklenica roseja Calvet. Dva kozarca sem spil, prvič po bolezni v Kairu. Pat je stopalo močneje oteklo. Antona je bolel želodec. Samo jaz sem se dobro počutil.

Po zajtrku, najbolj okusnem, odkar sva zapustila Dover, si je Pat umila lase, Anton in jaz pa sva šla v banko zamenjat denar, nato pa se postavila v vrsto na pošti, da bova odposlala svoje članke.
Po kavi z ženo hotelskega direktorja smo odrinili proti Murchinsonovim slapovom. Anton si je želel ogledati naravne parke z velikimi živalmi, a je imel za celo Ugando, vključno s prestolnico Kampalo, samo deset dni časa.
Kmalu smo zagledali slona, ki se je čedno drgnil ob drevo, a ta je bil tudi edini, ki smo ga videli tisti dan. V Paraa smo prispeli ravno še pravočasno, da smo ujeli barko. Z vode vidiš v nekaj urah veliko več kot v nekaj dneh težavnega sledenja živali po kopnem.

Nilskih konj se je dobesedno trlo. Prava paša za oči, kako so se prhali, se potapljali in nato tik ob nas znova pokukali iz vode. Sami smo bili v na krovu in smo s fotoaparati skakali z enega boka na drugega.

Potem pa krokodili! Nepremični velikan z najširšim gobcem je nenadoma oživel in se besno zapodil proti reki. Skoraj bi se ga lahko dotaknil, ko je hušknil mimo. In naposled sloni, v vodi do kolen so se močili, žvečili vodno rastlinje in mahali z ogromnimi uhlji. Malce naprej pa bivol z rano na glavi, ki se je vsake toliko potopil, da bi se otresel muh. Kdo še? Dve žirafi, impale, pavijani, čaplje. Preveč za eno popoldne? Kje pa! Vsi trije, še posebej pa Anton, tega ne bi izpustili za nič na svetu. »Zdaj pa,« mu je rekla Pat, ko smo spet stopili na kopno, »lahko slikaš še dve kapitalistični pošasti!«

Naslednji dan smo v naravnem parku kraljice Elizabete končno naleteli na znamenito tablo z napisom »Sloni imajo prednost«. Toda, kje so vsi? Antonu sva rekla, da jih bo tu zagotovo na stotine. Zdaj pa nikjer niti enega. Razočarani smo se odpeljali naprej in naleteli na čredo pod vodstvom velikanske samice s tri- ali štiriletnim slončkom, ko smo že odhajali iz parka. Potolaženi smo jih gledali, kako počasi prečkajo cesto. Pred nami je bila še čudovita vožnja čez hribe v Mbararo naravnost v Entebbe, brez postanka v Kampali.

Hotel Viktorijino jezero v Entebbah je bil poln, a ker sva poznala direktorja, so nam izbrskali predeljeno sobo za štiri. Naslednjih nekaj dni je Anton hlastno pisal članke, s katerimi je že zamujal. Pat in jaz pa sva počivala in se sprehajala po sipinah. Antonu se je začelo muditi naprej v Kampalo, kjer je bilo središče dogajanja, zato sva tudi midva sklenila, da odideva. Silver Springs so nama priporočili kot prijeten, zmerno drag in miren hotel. Anton, ki se je nastanil v Grand Hotelu, naju je kmalu prišel obiskat z majhnim modrim avtomobilom, ki mu ga je posodila žena jugoslovanskega veleposlanika.

Bil je sobotni večer. Točilnica v Silver Springsu je bila precej polna. Na barskih stolčkih je sedelo pet Nemcev, napojenih s pivom. Med večerjo je veter k nam prinašal njihove salve smeha in petje. Ko smo bili pri kavi, smo jih slišali, kako se derejo Horst-Wessel-Lied, himno nacionalsocialistične stranke.
Pat je zavpila proti točilnici: »Zdaj pa dovolj!« Bradat mladenič, ki je bil videti kot butast oven, je bežno pokukal skozi vrata in izginil. Kmalu smo zaslišali takte neke druge nacistične pesmi. Anton, čigar najzgodnejši spomini so bili spomini na nemško okupacijo, je rekel: »Tega pa ne bom več prenašal.«

Vstali smo od mize in šli v točilnico, kjer je Anton v nemščini ogovoril njihovega kolovodjo. Vnel se je glasen prepir. Anton se je nato v naglici odpeljal, da ne bi prišlo do škandala, ker je imel avto z jugoslovanskega veleposlaništva.

V recepcijo sem šel po ključ najine sobe. Ko sva s Pat stopila na vrt, nama je vodja Nemcev sledil z mešanico opravičevanja in nasršenosti. Kmalu se mu je pridružil tudi bradač. Sledilo je običajno zmerjanje Židov in povzdigovanje nemške rase. Nazadnje je bradač zamomljal: »Poščijem se na smrdljive Britance!« To je bilo preveč za Pat. Zasukala se je in ga klofnila po obrazu.
Bradata gmota pa se ni dala in je opotekaje tulila naprej: »Da si to upaš narediti Nemcem! Poščijem se na Britance! Poščijem se na britansko kraljico. Poščijem se na Miltona Oboteja.« Pat je naredila pest, ga boksnila v trebuh, in že se je bradač stokajoč zgrudil na tla.

»To je bilo pa nizko,« sem rekel Pat, ko sem jo vlekel v sobo.
»Nizko?« se je zadrla. »Bajs grdi ima meter devetdeset. Kdo pa misliš, da sem? Primo Carnera?«

Antonov zadnji dan. Tako prijeten, zadržan, iskren mož, človek tiste vrste, s katerim si nemudoma začneš praviti šale, ki jih drugi ne razumejo. Naša zadnja večerja v kitajski restavraciji Canton.

Naslednji dan ob petih popoldne je vlak že čakal na peronu, ki se je hitro polnil s potniki in nami, ki smo jim prišli mahat.
»Nasvidenje, Anton,« sva rekla. »Glej, da te ne bo Nairobi pokvaril. Splezaj na Kilimandžaro in ko se boš vrnil v Ljubljanko – se tako reče? – se kdaj spomni na naju, ko te bo zeblo.«
»Bom. Upam pa, da bom že kmalu v Južni Ameriki in bom preplezal še kakšno steno. Moj časnik bo razmislil o tem.«
»Kaj bo pa rekla tvoja žena?«
»Ne bo ji prav, ampak se bo strinjala.«
»Pogrešala te bova.«
»Seveda.«


Kako je Ante splezal na najvišji vrh Afrike je opisal v poglavju Led na Kilimandžaru,
ki je v knjigi Na vrhovih sveta (MK, 1992)

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker