Österreichische Alpenzeitung - Wolfgang Stefan: Pred šestdesetimi leti z Antejem Mahkoto v severni steni Pic Central Ailefroide
Članek je izšel letos kot spomin na Anteja, ki
je preminil pred letom dni, 14. decembra 2018.
Chamonix, Montenvers, konec avgusta 1957: Moj soplezalec Adi Hojos si je na ogledni turi do Rognona (mesto za bivakiranje pod zahodno steno Druja) zvil gleženj in je zato moral oditi domov. Spoznal sem Slovenca Anteja Mahkoto ter Nadjo Fajdiga. Načrtovali smo skupen vzpon v smeri Charlet po vesini Aig. Verte Nant Blanc. Po udobnem bivaku pod balvanom ob Rognonu smo turo že ob šestih zjutraj morali prekiniti zaradi slabega vremena ter v nalivu spet sestopili na Montenvers.
Grindelwald, Alpiglen, konec julija 1958: Na predvečer vzpona v severni steni Eigerja naju s Kurtom Diembergerjem v majhnem šotoru preseneti obisk Nadje Fajdiga. »Naj vama vsaj nekaj spodobnega skuham«, se je nasmehnila. Vedela sva, da je v Grindelwald skupaj z Antejem tudi ona prišla zaradi severne stene Eigerja. Žal pa nista imela sreče z vremenom.
Po potopisnem predavanju z diapozitivi v Ljubljani marca leta 1959 sem požel velik aplavz. Mogoče prav zaradi Antejevega tolmačenja. Že takrat je bil nadarjen govornik. Z njegovim BMW-jem 250 sva se nato odpeljala še na predavanje na Jesenicah. Ker je organizator priskrbel tolmača, Anteju tokrat ni bilo treba tolmačiti. Ob prijetnem druženju po predavanju pa je eden od prisotnih pripomnil: »Predavanje je bilo dobro, tolmačenje pa zelo slabo.«
Pozno zvečer sva se z Antejem odpeljala naprej v Tamar ter se nekaj čez polnoč srečala z Nadjo, ki je prišla iz Ljubljane. Naslednji dan smo se vsi trije v ne prav dobrem vremenu ter ob obilici novozapadlega snega po normalki vzpeli na Jalovec, dan zatem pa v čudovitem vremenu še na Kotovo špico. Ne vem več, kdo se je spomnil, da bi šli letošnje poletje skupaj v Daufinejo.
Chamonix, julij 1959: Kot dogovorjeno, se z Antejem dobiva v Chamonixu. Od vzpona preko severne stene Eigerja ter Walkerjevega stebra s Kurtom Diembergerjem (1958) je garaža Lionela Terraya moj bazni tabor. Tu z Antejem pripraviva opremo, ki jo potrebujeva za Daufinejo. Če Terray v vlogi gorskega vodnika ni ravno na turi z gostom, rad pripoveduje o svojih alpinističnih dogodivščinah, npr. o drugem vzponu preko severne stene Eigerja, prvenstvenih vzponih na Makalu in Jannu v Himalaji ter na Fitz Roy v Patagoniji.
Nekoč me je gospa Terray skupaj z nekim Angležem, Lionelovim klientom, povabila na kosilo. Nenadoma je dejala: »Zdaj grem v kino. Vidva pa lahko še ostaneta.« »Bova pa vsaj posodo pomila«, je ležerno odvrnil Anglež. Nato sva odšla iz stanovanja, ki je bilo prav tako kot garaža vedno odprto.
Na Antejevem BMW-ju s 120 km/h drviva proti Grenoblu. Moram priznati, da me je bilo strah. Na glavi sem imel namreč alpinistično čelado, zračni vrtinci okrog nje pa so prav peklensko tulili. Vožnja z mojo Puchovo stopetdesetko (dvotaktnik), ki ji je na vsakih nekaj sto kilometrov treba odstraniti saje, da zmore po ravnem več kot 60 km/h, je bistveno udobnejša, a žal traja še enkrat dlje.
Po številnih ovinkih gorske cestice vzdolž Vénéona prispeva v gorniško vas La Berarde v osrčju Daufineje.
Zaradi pomanjkanja prostora nisva vzela šotora. Opaziva tovornjak z odprto ponjavo, ki se nama zdi primeren za prenočišče. Ko si ga pobliže ogledava, ugotoviva, da gre za vozilo francoske žandarmerije, zato rajši zaspiva na zelenem travniku pod zvezdnatim nebom. Naslednji dan ugotoviva, da sva opise smeri pozabila v Chamonixu. Ker takrat nobeden od naju ni znal francosko, si mislim, da bi nama bilo z Nadjo Fajdiga precej lažje. Poklicno se sicer ukvarja z radiofiziko, a govori kar sedem jezikov.
Z Antejem na srečo spoznava Belorusa Igorja, ki nama prevede opis severne stene Ailefroide ter nama da dodatne pomembne napotke, saj steno dobro pozna.
Iz mojega dnevnika:
22. 7. 1959: Dolgo spiva, kuhava, nato se odpraviva do sedla Col de Temple, zelo je vroče. Zvečer doseževa majhen bivak, bolj pasjo uto s podom iz golih desk, nasproti severne stene Ailefroide. Odločiva se, da poskusiva v severni steni v smeri čez viseči ledenik ter direktno do osrednjega vrha.
23. 7. Vstaneva ob treh zjutraj, ob štirih čez skalne bloke sestopiva do ledenika Glacier Noir. Ob petih vstopiva v ledeni ozebnik na višini 3100 metrov. Ko se začnejo skale, se naveževa. Skala je mrzla in ne vedno najbolj zanesljiva. Občudujem Antejevo suverenost pri delikatnem plezanju do pete težavnostne stopnje. Očitno mu koristijo izkušnje iz Julijskih Alp. Na višini 3350 metrov doseževa spodnji rob visečega ledenika in s tem ključno mesto.
Vreme se žal nekoliko poslabša. Po kratkem predahu sem na vrsti jaz.
Še pojasnilo za tiste, ki ne poznajo več opreme za ledno plezanje iz petdesetih let prejšnjega stoletja.
Cepini takrat še niso imeli zakrivljenih okel, uporabljali pa smo samo ledne kline, ki jih je bilo zelo naporno zabiti in še težje izbiti. Vsak je imel v eni roki plezalni cepin, v drugi pa dolg ledni klin, ki je na sidrišču služil kot varovanje.
S pomočjo lednega klina premagam manjši previs. Čez rampo vse do raza na desni, zračno varovališče na dveh lednih klinih. Nov previs (4 ledni klini ter lestev), okrog raza desno, prečnica do lažjega terena ob zgornjem robu odloma. Ta raztežaj naju zaposli celo uro, moj nahrbtnik potegneva gor z vrvjo.
Naslednja ledna vesina ima naklon približno 60 stopinj in ni tako težavna, kot je naporna. Samo še prehod do vršne skalne stene je še nekoliko delikaten. Prične snežiti, kratek predah pod bivak vrečo. Od vrha naju loči še 200 višinskih metrov. Po zaledeneli rampi ter krušljivi zajedi v škrbino, dva raztežaja vzhodno od Ailefroide Central, kjer sva na višini 3928 metrov in s tem na najvišji točki masiva.
Uspel nama je prvenstveni vzpon čez severno steno Pic Central Ailefroide.
Težavnost vršne stene do IV+, napredovanje je oteževal novozapadli sneg.
V megli dolgo iščeva primeren sestop do ledenika Glacier d‘ Ailefroide. V globokem novozapadlem snegu prečiva divje območje ledeniških razpok vse do rebra, kjer poteka normalka. Ob deseti uri zvečer prispeva v prenatrpano kočo Sélé.
24. 7. S pomočjo zemljevida in višinomera nama uspe najti pot čez sedlo Col du Sélé, do zavetišča Refuge Carrelet pa morava sestopiti skorajda 1300 višinskih metrov. Po izdatnem počitku je sledil še ravno tako dolg vzpon. Mimo zavetišča Refuge Temple Ecrin greva naprej čez sedlo Col la Temple do majhnega bivaka, od koder sva odšla pred dvema dnevoma. Čeprav sva v njem pustila spalni vreči, je noč mrzla. Na srečo naju v jasnem jutru nagradi prekrasen razgled vse do Barre des Ecrins.
V La Berarde srečava Serga Coupeja, člana uspešne odprave na Makalu, na kateri so prav vsi udeleženci dosegli vrh tega do takrat še neosvojenega osemtisočaka. Potrdi nama, da sva dejansko opravila prvenstveni vzpon. Za nameček nama poda še nekaj koristnih nasvetov za južno steno Meije. Zvečer naju spet reši Igor. Prevede nama opis smeri v južni steni Meije. Po nevihti se zopet utaboriva pod milim nebom.
25. 7. Danes je v La Berarde praznik gorskih vodnikov. Pred cerkvijo se je zbrala ogromna množica ljudi. Trg je okrašen z ograjo iz prepletenih plezalnih vrvi. Na prizorišču so zbrani vsi gorski vodniki, ženske so oblečene v narodne noše. Pozno se skozi dolino Val d‘Etancons odpraviva na peturno pot do koče Promontoire.
Walter Pause je leta 1970 v svoji klasiki »V ekstremni skali« zapisal: »Nič se ne more meriti z zmagoslavnim vtisom prvega pogleda na granitni zid južne stene Meije. Levo stolpičasto vzpenjajoči se greben, na katerem stoji nova aluminijasta koča, zraven desno pa navpična stena nad ravnim dolinskim dnom.«
Luksuzna aluminijasta koča Promontoire, ki je danes celo oskrbovana, leta 1959 še ni obstajala. Tako v takratnem majhnem lesenem bivaku kot v steni sva bila sama. Če dandanes naveza pod smer ne pride prva, se je verjetno že na vstopu treba postaviti v vrsto. Ni pa več težko najti same smeri, saj so na voljo natančni opisi in skice (leta 1959 še ni bila poznana).
26. 7. Na začetku plezava v senci in s premrlimi prsti, saj je vstop na višini več kot 3000 metrov. Ante se sprva zapleza, kar naju stane uro časa, kasneje pa se isto zgodi še meni, kar traja še dodatni dve uri. Trije znameniti münchenski alpinisti v Pausejevi knjigi pravijo, da »prave smeri ni vedno lahko najti.« To lahko samo potrdiva!
Na veliki polici, ki vodi na ledenik Glacier Carre, kratko predahneva. Bojiva se slabega vremena, zato se ne odločiva za direktni izstop ter prečiva do Glacier Carre. Preko južnega raza in južne vesine splezava na vrh, ki je zračna ostrica z veličastnim razgledom. Sestop po normalki najdeva brez težav.
27. 7. V La Berarde prideva v rahlem dežju ter Daufinejo zapustiva v smeri Chamonixa.
Prevedel Primož Murn