Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zijalke in vrh Struške

Silvo Baznik: Za nošnjo smuči v decembru ni volje, zato narediva peš turo v Karavankah. 

S prijateljem pripeljeva na parkirišče doma na Pristavi, od koder z oprtanima nahrbtnikoma greva po cesti nazaj navzdol in pri odcepu za dom Tribolita odvijeva levo. Prideva do akumulacijskega jezera hidrocentrale in pričneva vzpon skozi gozd.

Kjer je tekla voda po poti, je zaledenelo in se poti izogibava ter se tako povzpneva do enega od izvirov potoka Javornik. Obilo vode hipoma pride na površje in po umetni strugi steče v jezero. Nad izvirom je pot le še deloma pomrzjena. Vzpenjava se skozi gozd po dolini Medji dol, greva mimo pomnika na žrtve vojne, nekajkrat se odpre pogled med drevesi na Golico in prav prijetno je slišati šelestenje listov na najini poti. Približava se strmi steni na desni, ko pot odvije levo in po njej nadaljujeva vzpon in že zaslediva prve ostanke snega. Ves čas hodiva v dopoldanski senci in zato se toliko bolj razveseliva prvih sončnih žarkov. Nemudoma narediva postanek. Za nama pride pohodnica, ki naju fotografira, izmenjamo nekaj besed in že oddide naprej, medtem ko midva použijeva nekaj dobrot iz nahrbtnikov in se krepko odžejava. Stopiva dalje ob levem bregu nekakšnega amfiteatra imenovanega Rida, kjer neoznačena stezica vodi proti Belščici. Greva dalje po poti in kmalu doseževa planino Seča. Stopiva do poledenelega zbiralnika vode, od koder se odpre lep pogled na planino z razvalino zidane bajte in manjšo pastirsko kočo. Na zahodni strani planine so pobočja Struške, ki vodijo na vrhove Zijalk. Vzhodno je vrtačast svet, nad katerim se dvigujejo neznani vrhovi in vodijo proti Belščici in naprej na Vajnež. Povzpneva se nekoliko višje na sedlo mejne črte, od koder so za bajto na planini lepo vidni Julijci. Rob planine se severozahodno prevesi na pobočja, ki vodijo v avstrijski Medvedji dol.

Sneg je sicer večino planine pokril, toda snežna odeja ni obilna. Kljub temu pa sva v lepi zimski idili in ker se nama nič ne mudi, mirno in počasi zapuščava planino v sunkih vetra in se vzpenjava po pobočju, kjer so sledi predhodnikov in po katerih ali ob njih prideva na vrh Zijalk, kjer srečava pohodnika, ki se spuščata na planino.

Na 1875 m visokem vrhu je lep razgled na sosednji Veliki vrh, najvišji vrh grebena Struške, Julijce in vrhove Karavank. Snega je tu več in ker se mi udre, hitro obujem gamaše in nato grem za prijateljem, ki že hodi na sosednji vrh Zijalk. Pravzaprav bi lahko kuclja poimenovala Zijalki, saj kot izgleda sta le dva, morda pa je še tretji v bližini, kdo ve?

Tudi na drugem vrhu je prijetno in predvsem razgledno. Tu se odločiva za nadaljno pot, saj je med Velikim vrhom in Zijalkami še en greben in precej nižje spodaj je dolina, ki jo morava prečiti. Najbolj primerno se nama zdi krajši spust po severnem pobočju in nato vzpon po grebenu, na katerem vrhu v rahlem spustu prečiva dolino in pričneva vzpon na Veliki vrh Struške. Kakor rečeva, to tudi narediva.

Spustiva se do grebena, se povzpneva po njegovem robu, narediva drugi odmor v zavetrju, se še malce povzpneva in z njegovega vrha se spustiva v dolino in pričneva vzpon po pobočju. Ko doseževa vršnje pobočje, zapiha mrzel veter.

Prijatelj nadaljuje proti zavetišču na vrhu gore, jaz pa hitro oblečem toplejša oblačila in nato stopim za njim do vrha na višini 1944 m, kjer najprej fotografiram in nato se njemu in drugima pohodnikoma pridružim v zavetrju. Kadarkoli sem bil na tem vrhu, je pihalo in danes ni nič drugače. Snega ni veliko in še tega je veter naložil v zamete. Z nekaj iznadljivosti bi se dalo z vrha tudi smučati, a žal se sneg konča še pred Belsko planino, ki je najin naslednji postanek.

Z vrha se spuščava med dolinicami in po pobočju proti zahodu, srečava nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo in pred planino stopiva na delno pomrzjena tla brez snega. Ustaviva se na pri koči, kjer na klopci v zavetrju uživava na soncu in malce pokomentirava današnjo pot. Pogled se ponovno pomudi na očaku Julijcev in ostalih vrhovih, pod katerimi se razprostirajo grebeni hribovja, med katerimi kraljujejo meglice. Veva, da je najlepši del najine današnje poti za nama, a potrebno je opraviti še z ostalim delom poti in tako stopiva na gozdno cesto, ki je kmalu v celoti kopna in se spušča in preseka pobočje Korenščice. Sestop ponudi poglede na Golico in Ptičji vrh ter spodaj na planino Pusti rovt, kamor naju cesta tudi popelje. Pusti rovt je že v senci in hladu in ga zapustiva po cesti, ki se vleče in vleče. Postane nama kar malce žal, da nisva s planine šla po označeni krajši poti, a kar je, pač je. Po dolgem pešačenju doseževa križišče cest na Križevcu in greva levo. Na prvem ovinku srečava pri njunem avtu pohodnika, ki sta uporabila bližnjico, midva pa korakava dalje in korakava in korakava in končno se po pobočju spustiva na obsežne travnike, kjer spomladi cvetijo ključavnice.

Še zadnjič se ozreva na visoki greben Struške in že sva na Pristavi, kjer zaključiva pohodno turo.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti