Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Informacijska bulimija in anoreksija

Delo, 08.12.2019 06.00
Informacijska bulimija in anoreksija
Vir: foto Reuters

nedelja, 8. december 2019, ob 23:04, Urednik G-L, ogledov: 217

Delo - Peter Rak: Ob dveh milijardah spletnih strani in več kot štirih milijardah uporabnikov interneta je informiranost o relevantnih vsebinah vse slabša.

O tem, da je medmrežje radikalno spremenilo medijsko polje, seveda ni nobenega dvoma, vendar tukaj pravzaprav niso poraženci klasični oziroma tiskani mediji, poraženec je predvsem splošna informiranost. To je seveda popoln paradoks, število spletnih strani se približuje številki dve milijardi, kar naj bi načeloma pomenilo neskončno izbiro medijskih vsebin, vendar je tukaj zelo zgovorna statistika – v povprečju ljudje klasične informativne medmrežne strani dnevno »berejo« le dve minuti.

Naj so se naklade dnevnikov in tednikov še tako zmanjšale, številni časopisi pa imajo le še spletne edicije ali so ugasnili, so – vsaj ponekod ali vsaj nekateri – tiskani mediji še vedno steber verodostojnega in poglobljenega novinarstva in poglobljenega vsakodnevnega branja. Kot je v svoji študiji ugotovil Neil Thurman iz londonske City University, tiskano izdajo posameznega britanskega časopisa ljudje prebirajo štirideset minut, medtem ko isti spletni izdaji namenijo pičlih trideset sekund. (Podobne, celo boljše podatke o branosti kažejo za tiskano Delo tudi naše raziskave, veliko boljše pa so tudi za spletno Delo, kjer je branost posameznega članka več kot 30-odstotna.) Tukaj pravzaprav ne gre za kakšno nostalgijo po papirju in tiskarski barvi, klasični tiskani mediji omogočajo koncentrirano branje brez motenj, bralec ni izpostavljen stalnim skušnjavam, da čim prej zaključi s člankom, ker ga čaka še neizmerno veliko drugih, potencialno atraktivnejših vsebin.

Skeniranje po F vzorcu

Analize kažejo, da se obiskovalec spletne strani v desetinki sekunde odloči, ali je stran zanimiva ali ne, osrednjo vlogo pri plasiranju in promociji vsebin so zato prevzeli oblikovalci in marketinški strokovnjaki. Njihova osrednja naloga je s premišljeno vizualno podobo, dovršeno opremo in fotografijami ter velikostjo in tipologijo naslovov ter poudarjenimi odlomki preprečiti branje oziroma skeniranje strani po tako imenovanem F vzorcu. Ta vzorec se pojavi, ko uporabnik zgolj preleti naslov in uvod, njegov pogled nato zdrsne po levi strani zaslona in poskuša detektirati vizualno izpostavljeno informacijo, če je ne najde, pa nemudoma sledi klik z miško. Strani je pač zelo veliko ...

Podoben refleks se lahko prenese tudi na e-bralnike, pa čeprav niso povezani z medmrežjem in imajo povsem drugačne karakteristike, in v tem verjetno tiči tudi razlog za zmanjševanje zanimanja za e-knjige. Še pred desetletjem so bili analitiki tako rekoč enotni, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo e-knjige nadomestile tiskane, zdaj pa že pet let spremljamo upad elektronskih različic, številne založbe so se takšnemu načinu izdaje knjig že povsem odpovedale. Trend se zdi neustavljiv, v ZDA se je, recimo, število naslovov elektronskih knjig v letošnjem letu zmanjšalo za dodatnih pet odstotkov, in čeprav gre to deloma na račun vse bolj popularnih zvočnih knjig, se je število tiskanih izdaj povečalo kar za sedem odstotkov.

Nezmožnost fokusiranja na izbrano temo se tako zdi osrednji problem medmrežja. Ne samo, da smo v hektičnem pričakovanju, kakšne vznemirljive zgodbe nas čakajo nekje drugje in kaj vse zamujamo, ker smo se namenili do konca prebrati določeni članek, tukaj je še vrsta drugih motenj. Med branjem moramo, recimo, odgovarjati na elektronsko pošto in predvsem vzporedno komunicirati preko družbenih omrežij. Tukaj se pojavlja še en paradoks, namreč deljenje internetnih vsebin prek teh omrežij, nekdo v branje priporoča zapis, kjer je sam prebral zgolj naslov in uvod in ga že ponuja naokoli. Sledi verižna reakcija, na koncu se ustvari vtis o izjemni branosti nekega članka, pa čeprav je velika večina prebrala zgolj naslov – takšnih je recimo kar sedemdeset odstotek tistih, ki so določeno vsebino delili prek facebooka.

Posredovanje neprebranega

»Ljudje so veliko bolj angažirani pri posredovanju člankov kot pa pri njihovem prebiranju«, je ugotovil Arnaud Legout iz Francoskega nacionalnega inštituta, ki je raziskavo opravil v sodelovanju z računalniškimi strokovnjaki z ameriške univerze Columbia. Opraviti imamo z oblikovanjem javnega mnenja, ki temelji na neprebranih vsebinah ali na izvlečkih izvlečkov, zato tudi morebitna medmrežna polemika, ki sledi, nima nobene prave relevantnosti. Dodaten problem je, da se pogosto delijo zgolj trači in povsem arbitrarne informacije, ki nimajo nobene teže, zato se pozornost praviloma usmerja v teme, ki so družbeno povsem nepomembne in marginalne.

Farhad Manjoo, kolumnist časopisov The Wall Street Journal in New York Times, je ugotovil, da kar štirideset odstotkov bralcev prebere le naslov, kar pa petim odstotkom ne preprečuje, da ne bi članka nemudoma ponujali prek facebooka ali twitterja. Dvajset odstotkov »bralcev« se ne prebije niti mimo dveh uvodnih stavkov, le dvanajst odstotkov pa jih članek prebere do konca. In to velja za kvalitetne in poglobljene članke uveljavljenih medijskih hiš, drugod je položaj še veliko slabši; pri blogih je povprečen čas branja le tri sekunde, to pa pravzaprav pomeni le kratek premor med dvema klikoma z miško. Manjoo je poudaril, da je za pisca, ki se resno posveti določeni problematiki, to dejstvo zares frustrirajoče, ob tem pa je tudi samokritičen, saj priznava, da tudi sam velikokrat samo preleti določene vsebine.

Že pred več kot desetletjem je Mark Bauerlein spisal knjižno uspešnico Najbolj neumna generacija: Kako digitalna doba poneumlja mlade Američane in ogroža našo prihodnost (The Dumbest Generation: How the Digital Age Stupefies Young Americans and Jeopardizes Our Future, 2008). Nekatere njegove ugotovitve, kot so pomanjkljivo bazično znanje in razgledanost, orientiranost na socialna omrežja, očaranost z banalnostmi in pikanterijami, naraščajoča funkcionalna nepismenost, omejenost na enovrstična sporočila in vse bolj šepava gramatika, so še vedno točne, vendar so zadeve med tem postale veliko bolj zapletene.

Globalni problem

Predvsem ne drži kliše, da imajo s tem težave samo mladi, samo Američani ali samo razviti Zahod. Prav nasprotno, po zadnjih podatkih največ časa na internetu preživijo Filipinci, ki so pred računalniški zasloni in ekrani mobilnih telefonov več kot deset ur na dan, na drugem mestu so Brazilci, sledijo Tajci, Kolumbijci in Indonezijci. Prebivalci razvitih držav so na repu razpredelnice, Švicarji, Nizozemci, Nemci, Francozi in Japonci deskajo v povprečju »le« nekaj več kot tri ure na dan. Kar zadeva spletna socialna omrežja, prav tako niso na vrhu zahodne države, primat držijo prebivalci Združenih arabskih emiratov, kar 99 odstotkov jih redno komunicira med seboj na ta način. V jugovzhodni Aziji je največ težav z odvisniki od medmrežja, posebne »rehabilitacijske« centre imajo v Južni Koreji, Singapurju in na Kitajskem, medtem ko v Indiji največ težav povzročajo lažne novice – če so drugod dezinformacije bolj nadloga ali pa so v ozadju določeni finančni, osebni ali politični interesi, imajo lahko v Indiji usodne posledice, kar nekaj nasilnih izgredov in linčanj se je zgodilo prav zaradi lažnih novic.

Čas, prebit na internetu, je sicer bolj ali manj irelevanten faktor, saj daleč najbolj priljubljene medmrežne vsebine nimajo veliko opraviti s pridobivanjem informacij. Na prvem mestu je bolj ali manj brezciljno »guglanje« in iskanje zanimivosti, sledita ogled video zapisov na spletnem portalu youtube in obvezno posvečanje družbenim omrežjem, vse več časa pa se namenja igranju medmrežnih iger in tako imenovanemu e-športu, torej tekmovanju v videoigrah med poklicnimi igralci. Če se to sliši še precej zanimivo in kratkočasno, pa je bolj šokanten podatek, da kar milijarda ljudi mesečno prek medmrežja samo spremlja video igre, ki jih igrajo drugi, nekatere, recimo Fortnite, so postale že globalni fenomen. Zelo visoko na lestvici so tudi spletni nakupi in nenazadnje brskanje za pornografskimi vsebinami – pornhub se, recimo, uvršča kar na osmo mesto najbolj obiskanih spletnih strani.

»Internet in medmrežna socialna in družbena omrežja dajejo pravico glasu legijam idiotov, ki so nekdaj s svojimi domislicami utrujali le posameznike v baru ob kozarcu vina, ne da bi s tem škodovali skupnosti. Zdaj so deležni skoraj enako velike pozornosti kot kakšen Nobelov nagrajenec«, je zapisal pokojni filozof, semiotik in pisatelj Umberto Eco. Sodba se zdi nekoliko preveč ostra, nedvomno ima splet tudi svojo pozitivno funkcijo, marsikje in za marsikoga je tudi pomemben vir informacij in znanja, še posebej v državah z nedemokratičnimi režimi in medijsko cenzuro pa lahko tudi socialna omrežja odigrajo pomembno afirmativno in motivacijsko družbeno vlogo.

Generalno gledano pa se lahko z oceno Eca tudi strinjamo, položaj se bo gotovo še poslabšal. Trenutno ima dostop do interneta že več kot polovica človeška oziroma 4,2 milijarde ljudi. Stopnja rasti je izjemna, v preteklem letu se je na medmrežje priklopilo 360 milijonov novih uporabnikov oziroma v povprečju kar milijon na dan. Kar dvajsetodstotno rast so lani zabeležili v Indiji, kjer lahko sto milijonov novih uporabnikov uživa v spletnih vsebinah. To, da noben, navidez še tako pozabljen del sveta, ni izvzet, pa dokazuje primer Zahodne Sahare. Povsem obubožana država z obupnimi standardi na področju blaginje ter osebnih in državljanskih pravic je v odstotkih lanski absolutni rekorder po številu novih uporabnikov medmrežja, v primerjavi z letom 2017 se je njihovo število povečalo kar za štirikrat. Ker so absolutne številke glede na število prebivalcev precej nizke, to seveda ni povsem relevanten podatek, vendar dovolj jasno predstavlja bodoče trende.

Odvisnost ali abstinenca

Ob že omenjenih motnjah, ki uporabnikom spleta onemogočajo koncentrirano in poglobljeno branje vsebin, pa je internet lahko tudi resen vir travmatičnih izkušenj. Naša radovednost in navsezadnje tudi iskanje bizarnih in morbidnih tem se zdita neizmerna, na spletu je v nasprotju s klasičnimi tiskanimi in elektronskimi mediji, kjer obstajajo profesionalni filtri, mogoče najti zelo nazorne predstavitve posameznih dogodkov, ki se odvrtijo v vseh grafičnih podrobnostih. Reakcije obiskovalcev se praviloma gibljejo v dveh skrajnostih – ali zapadejo v svojevrstno odvisnost, kar pogosto vodi do anksioznosti in psihičnih težav, ali pa se informacijam povsem odpovedo. To še zlasti velja za mlajše generacije. Zelo zgovorna je bila, recimo, nedavna britanska anketa, kjer se kar tretjina vprašanih izogiba spremljanju novic. Velika večina zato, ker jih vznemirjajo in spravljajo v slabo voljo, v skoraj podobnem odstotku pa menijo, da so počutijo nemočne, da bi karkoli spremenili. To se odraža tudi pri spremljanju tradicionalnih medijev, vključno s televizijo: če starejši od 60 let namenijo spremljanju poročil trideset minut na dan, so jih mlajši od 30 let pripravljeni gledati in poslušati le še dve minuti.

Vsi ti podatki, statistike in ankete verjetno ne predstavljajo popolne slike o vseh današnjih medijskih dilemah, so pa dovolj tehten pokazatelj. Osrednji problem današnje družbe je pač hiperprodukcija in nereflektirano potrošništvo, ki se nikakor ne omejuje zgolj na klasično hlastanje za materialnimi dobrinami. Praviloma poskušamo vsak manjko nadomestiti z dodatno ponudbo – ljudje premalo beremo, torej tiskajmo več novih knjig (mimogrede, na leto po svetu izide 2,2 milijona novih naslovov), kinodvorane ter gledališke in koncertne dvorane so napol prazne, torej producirajmo dodatne filme, predstave in glasbene vsebine, galerije in muzeji – razen tistih najbolj renomiranih ali razvpitih – pritegnejo vse manj ljudi, torej moramo odpreti še več muzejev in galerij. Ki morajo biti megalomanski in atraktivni, da se ne bi tam obiskovalci dolgočasili, pa morajo imeti na voljo tudi vse najnovejše tehnološke pripomočke.

Obdobje skrajnosti

Podobno velja tudi za medijsko področje – če so ljudje neinformirani, jim je treba ponuditi nove, dodatne in drugačne medijske vsebine. Vse te neskončne možnosti, neskončno prilagajanje in neskončno konzumiranje rezultirajo v učinku bulimije – vsi se do onemoglosti nažiramo in nato ... Na koncu se zdi, da smo v tem gigantskem supermarketu informacij informacijsko anoreksično podhranjeni, rešitve pa ni na vidiku. Živimo pač v časih, ki ljubi skrajnosti, zlata sredina je označena za nezanimivo, polovičarsko in omledno, zato tudi klasični mediji, ki vsem svojim pomanjkljivostim navkljub poosebljajo prav to zlato sredino izbranih vsebin, korektnega poročanja in premišljenih komentarjev, postajajo vse manj popularni.

Če ta članek berete na spletu in ste prišli do tega zadnjega odstavka, še zahvala in čestitke – ste med tistimi nekaj odstotki bralcev (no, na delo.si, kot kažejo naši podatki, so ti odstotki razveseljivo visoki), ki jim je to uspelo. Priznam, da tale sklepna misel ni moja invencija, že kar nekaj novinarjev, komentatorjev in kolumnistov različnih svetovnih medijev jo je uporabilo, vendar nikakor ni odveč, če se čim večkrat ponovi. Morda bi bilo celo primerno, da se na takšen način zaključi vsak članek. In da bralec lahko šele ob prebiranju takšne čestitke odkljuka izbrano vsebino kot prebrano.

eXTReMe Tracker