Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: v zakladnico raziskovanj najvišjega gorstva sveta
Letos mineva 50 let od vzpona na Anapurno II in Anapurno IV in 40 od zgraditve slovenske gorniške šole v Manangu.
Na enem od aklimatizacijskih vzponov oktobra letos sva s prijateljem Krunom na višini štiri tisoč petsto metrov, visoko nad dolino Manang, naletela na pastirja Purbo, ki je tam pasel in skrbel za svojih šestdeset jakov. Po dolgih dneh samote je bil vesel najine naključne družbe. Postregel nama je z enim najboljših čajev z maslom, kar sem jih do zdaj pil, midva pa sva se mu oddolžila z nekaj energetskimi ploščicami. Kar sedeli smo na tistem popoldanskem soncu, uživali v razgledu, ki je bil ob skupinah pasočih se jakov tak, kot bi stopil v srednjeveško fresko.
Na nasprotni strani doline se je visoko nad nas dvigala ena najbolj divjih in prepadnih gorskih verig Himalaje, veriga Anapurn. Na vzhodnem koncu sta v vsej svoji lepoti še posebej sijali 7937 metrov visoka Anapurna II in 7524 metrov visoka Anapurna IV. Kot na dlani so se skozi oblake pred nami razgrinjali ostenja in grebeni, na katerih je natanko pred petdesetimi leti potekala prva slovenska, takrat tudi še jugoslovanska, himalajska zgodba o uspehu. Tretja jugoslovanska odprava v Himalajo je z vzponom na oba vrhova dosegla prvi popolni uspeh. Prvi dve, leta 1960 na 7120 metrov visoki Trisul in leta 1965 na 7902 metra visoki Kangbačen, sta bili le delno uspešni.
Vzpon na mogočno goro
Ključni tvorec tega uspeha je bil legendarni vodja naših prvih odprav v Himalajo, Aleš Kunaver. Danes si je skoraj nemogoče predstavljati, s kakšnimi težavami so se takrat ubadali že med pripravami nanjo. Veliko opreme so morali dobesedno izumiti in izdelati doma. Le nekaj ključne jim je, ob kroničnem pomanjkanju denarja, uspelo nabaviti v tujini. Ko so vsaj približno spravili skupaj vse, kar naj bi potrebovali, so se morali odločiti za najcenejšo, zato pa toliko bolj naporno pot v Azijo, po cesti. Poleg vodje Kunaverja so bili v moštvu še plezalci Mikec Drašlar, Lojze Golob, Matija Maležič, Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač in Franci Štupnik, zdravnik Jože Andlovic, novinar Dela Zoran Jerin ter znanstvenika Tine Martinčič in Tone Wraber. Štirinajstega avgusta 1969 so s Tamovim tovornjakom in dvema kombijema iz Ljubljane odpotovali proti Nepalu. A do Katmanduja je uspelo priti le tovornjaku. Prvi kombi so onesposobili med prevračanjem v Turčiji, a so vsaj potniki ostali nepoškodovani. V prometni nesreči z drugim, ki so jo doživeli malo pred Delhijem v Indiji, pa se je Tine Martinčič tako poškodoval, da je moral z letalom nazaj v domovino. Vozili so šele nazaj grede toliko usposobili, da so se srečno pripeljali v Ljubljano.
Od dobrih štirih mesecev, kolikor je trajala odprava, so na gori delovali le slab mesec. Petindvajsetega septembra so pod njo na višini 4600 metrov postavili bazo, v naslednjih dneh pa na njej še šest višinskih taborov. Enaindvajsetega oktobra so Kunaver, Golob in Andlovic dosegli vrh Anapurne IV, dan kasneje pa sta Drašlar in Maležič stopila še na vrh Anapurne II. To je bil šele drugi vzpon na to mogočno goro, po prvem pristopu Angležev leta 1961.
Vožnja nazaj proti domu je bila skoraj enako napeta in nevarna kot plezanje na obe gori. Sprejem odprave doma, pred mestno hišo v Ljubljani, je bil veličasten. Umirjeni, vizionarski vodja Kunaver ga je pokomentiral takole: »Sprejem doma je bil najlepše pričevanje, da je bil uspeh tega obsega tedaj našemu alpinizmu potreben in našim prijateljem ljub.«
Črevesni ror in juhe Knorr
Uspeh je bil velika spodbuda za nadaljnje slovenske korake v Himalajo. Obenem pa so se potrdila Kunaverjeva razmišljanja, da je na himalajskih odpravah alpinizma le kakih 30 odstotkov, preostalo pa so priprave in obvladovanje številnih preprek na poti, da sploh prideš pod goro. Lepi pionirski časi, ko je bila v ospredju predvsem pustolovščina, in ne toliko športni dosežek. Izkazalo se je, kako pomembno je, da imajo člani odprave poleg alpinističnih spretnosti še smisel za delo v skupini, improvizacijo in inovativnost na številnih področjih – od prehrane, logistike, transporta, sodelovanja z domačini in še česa –, vodja Kunaver pa ob smislu za vodenje še prave diplomatske veščine v bojih z okorno nepalsko birokracijo, da je vsa potrebna dovoljenja pravočasno pridobil. Številne tovarne pri nas so podporo odpravi razumele kot skupni projekt države in uveljavitev Slovenije (Jugoslavije) v svetu. Šlo je za tisti pravi, pozitivni nacionalni ponos.
Člani odprave so se jim z uspešnima vzponoma kar najbolje oddolžili, obenem pa poskušali, malo za šalo in malo zares, prispevati še kaj v smislu marketinga, ki je bil takrat pri nas res še v povojih. Tonač mi je pripovedoval, da so poleg fotografij izdelkov, uporabljenih na odpravi, člani kar sami organizirali interni natečaj za najbolj domiselne slogane, ki bi jih tovarne in drugi podporniki po želji lahko uporabili. Povedal mi je dva, za katera verjamem, da bi tudi v današnjih super marketinških časih zaradi domiselnosti kotirala zelo visoko.
Tale je zmagovalni na področju hrane:
»V svoj črevesni ror
redno bašem juhe Knorr.«
Tale pa je bil najboljši na področju opreme:
»Ko v puščavi odpove ti gas,
ko zmanjka kruha, vina in klobas,
le še mrhovinarji bodo prišli po nas
in od nas ostali bodo le copati Adidas …«
Gorniška šola za domačine
Že med povratkom izpod Anapurn je Aleš domislil še eno od svojih vizionarskih zamisli in jo deset let kasneje tudi uresničil. S pomočjo takratnega Zamtesa (Zavod za mednarodno sodelovanje) v Beogradu je v idilični dolinici pod gorama zgradil gorniško šolo za domačine, ki pomagajo na himalajskih odpravah. S pridobljenim znanjem na vsakoletnih tečajih je bilo tako njihovo delo precej bolj varno. Prvi tečaj v novozgrajeni šoli so opravili natanko pred štiridesetimi leti, jeseni 1979. Poleg Kunaverja so na njem kot inštruktorji sodelovali še Nejc Zaplotnik, Den Cedilnik in zdravnik Jože Andlovic.
V petintridesetih letih delovanja so slovenski inštruktorji usposobili številne tečajnike, med katerimi so bili kar trije bodoči predsedniki Planinske zveze Nepala. Leta 2014 so šolo predali v roke in last nepalskim gorskim vodnikom, ki so v tem času že dosegli najvišjo stopnjo gorniške izobrazbe, to je naziv gorskega vodnika z mednarodno licenco. Tako lahko sami vodijo izobraževanja, občasno pa na njihovo željo sodeluje še kak naš inštruktor, predvsem s področja medicine.
Kar sedel bi še tam zgoraj, pri prijaznem pastirju Purbi, a bližal se je večer in iz »srednjeveške freske« se je bilo treba do noči spustiti nekaj sto višinskih metrov niže do prvega prenočišča. Aleševo šolo ob idiličnem jezercu je že zagrinjal mrak, obe Anapurni visoko nad nami pa je še zlatila sončna svetloba in se počasi barvala v rdeče. Med sestopom sem si skušal predstavljati, kako je bilo pred petdesetimi leti v Manangu. Po pripovedovanju udeležencev takratne odprave v celotni dolini ni bilo mogoče kupiti nobene hrane niti čaja. Vse, kar so potrebovali, so morali prinesti s seboj.
Danes je Manang eno najbolj razvitih pohodniških območij Himalaje. Na vsakem koraku so na voljo številna prenočišča, izbor hrane in pijače je izjemen. Tisoče pohodnikov občuduje drzna ostenja verige Anapurn, med njimi je tudi veliko Slovencev. A le malokdo ve, kaj se je tu dogajalo pred petdesetimi leti. Še manj jih ve za Kunaverjevo gorniško šolo, čeprav je le streljaj oddaljena od glavne treking poti okoli Anapurn in je označena na vseh pohodniških zemljevidih tega območja.
Anapurna II in Anapurna IV, še posebej pa šola za nepalske gorske vodnike nosijo neizbrisen pečat Aleša Kunaverja. S tem pa postajajo vse bolj pomemben del naše alpinistične in tudi kulturne dediščine, ki smo jo Slovenci prispevali v svetovno zakladnico raziskovanj najvišjega gorstva sveta.