Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ker sem na terenu,

Delo - Gorazd Utenkar: ... poznam slovensko dušo - Rekorder med slovenskimi pisatelji Ivan Sivec

Rekorder po številu knjig med slovenskimi pisatelji Ivan Sivec je napisal že več kot 150 knjig in tempa prav nič ne upočasnjuje.

Veliko ljudi napiše kakšno knjigo. Vendar jih le redki napišejo toliko kot Ivan Sivec. Med slovenskimi pisatelji je sploh rekorder, pa tudi v svetu bi mu težko našli primerjavo. Prav tako impresivna kot število knjig je mnogoterost žanrov, ki se jih loteva. Nekateri za pisanje zgodovinskega romana potrebujejo leta, Sivec jih vsakoletno tako rekoč stresa iz rokava. Čeprav pravi, da se v vsako tematiko dodobra poglobi.

Vendar knjige niso edini plod njegovega ustvarjanja. Kot dolgoletni novinar je pripravil približno 1100 radijskih reportaž, napisal pa je tudi več tisoč besedil za zabavno in narodnozabavno glasbo. Ivan Sivec, letnik 1949, piše neumorno, vsak dan, dolge ure.

Koliko knjig ste izdali do zdaj?
Sto oseminpetdeset.

Kdaj ste izdali prvo?
Leta 1972. Gre za knjigo Pesem njenih zvonov, ki je že prej izhajala kot podlistek v Kmečkem glasu. Napisal sem jo še kot dijak. Preden sem izdal prvo knjigo, sem veliko pisal za Gorenjski glas, kjer sem začel objavljati, in Kmečki glas.

Če se malo poigrava s številkami. V skoraj petdesetih letih ste napisali 158 knjig, več kot tri na leto ...
Včasih več, včasih manj.

Samo letos ste napisali devet knjig, skoraj eno na mesec. Od kod navdih, saj pišete zelo različne žanre, od zgodovinskih romanov in biografij, ki so tako rekoč vsakoletna stalnica, do knjig o glasbi, pustolovskih romanov, mladinskih knjig in celo slikanic za otroke?
Vse to je v človeku. Sem učenec kreativne šole pisanja in naučil sem se, da je različne snovi treba obdelati različno. Ne moreš enako pisati otroške slikanice in zgodovinskega ali biografskega romana. Zadnje čase me najbolj zanimajo zgodovinske teme, ker so zelo odmevne, pa še ukvarja se z njimi nihče drug.

Napisali ste tudi deset potopisnih knjig. Radi potujete ali ste bolj iskali material za pisanje?
Hotel sem spoznati svet in različne načine življenja. V Afriki, Severni Ameriki, Južni Ameriki, Avstraliji se živi drugače kot pri nas in velike razlike v načinu življenja so tudi med temi kraji. Vendar se začnejo vzorci počasi ponavljati. Ko človek obišče kakšnih pet različnih destinacij, vidi, da so druge samo še kopija.

Katero potovanje vam je bilo najbolj všeč?
Gotovo Aljaska. Tam sem se s prijateljema Jožem Cvenklom in Vojkom Frelihom odpravil nekako po poteh Jacka Londona. In po poteh slovenskega zlatokopa Antona Prestopca. Ta je leta 1896 odkril zlato žilo, kar je sprožilo eno od zlatih mrzlic na Aljaski. Danes je tam mestece Dawson, ki je sicer v Kanadi. Nakopal je tono in pol zlata in izjemno obogatel. Ker so ga, ko je šel v Ameriko, preimenovali v Antona Standerja, bil pa je doma iz takratne Avstro-Ogrske, je včasih veljal za Avstrijca. Vendar je prevajalec Janko Moder nakazal, da bi lahko bil Slovenec. To sva potem raziskala s kolegico z radia Malči Ravbar, sam pa sem, ko sem šel na Aljasko, dokazal, da sta bila Anton Prestopec in Stander ista oseba. Ko je obogatel, se je Prestopec poročil, vendar mu je ženska na koncu vse pobrala. Zelo poučno za vse moške. (smeh) Televizijec Marjan Šrimpf se je letos odpravil po poti zgodbe in decembra bodo predvajali njegov dokumentarec.

O tej zlati mrzlici je pisal tudi moj najljubši pisatelj in mladostni idol Jack London, zaradi katerega sem verjetno postal pisatelj. Mi smo šli natanko po poti, po kateri so na Aljasko konec 19. stoletja hodili zlatokopi.

Kam vas še vleče?
Predvsem na sever. Rad imam mir, divjino, prvinsko in čisto naravo, ljudi, ki živijo tam.

Veliko pisateljev ima težave z izdajo knjig, vi očitno ne. Zakaj?

Veliko knjig izdam pri založbi ICO iz Mengša in Karantaniji, zato bom zelo pogrešal Davida Tasića. Objavljam pri Mladinski knjigi, skratka, različnih založbah. Veste, v čem je težava veliko pisateljev?

Povejte.
Zelo so vzvišeni nad drugimi ljudmi. Če pristopiš do urednikov normalno, ni težav. Seveda pa moraš imeti dober material. Mnogi ne znajo napisati bralne knjige. Zase so prepričani, da so veliki umetniki, napišejo pa takšno knjigo, ki je nihče ne razume. Pomembno je tudi, da razen potopisov črpam izključno iz slovenskih korenin. In Slovence iščem še v potopisih. Kot na primer Antona Prestopca. V Južni Ameriki sem našel etnologa Ivana Benigarja, ki je v prvi polovici 20. stoletja živel med Indijanci, se poročil z Indijanko. V Ameriki ga obožujejo, pri nas pa ga ne poznamo.

Mnogi pisatelji ne znajo napisati bralne knjige.

Kakšne naklade imajo vaše knjige?
Med 500 in 3000 izvodov.

Kakšna je prodaja in izposoja?
Proda se vse. Izposoja v knjižnicah pa je tudi zelo dobra. Na leto si Slovenci izposodijo 35.000 mojih knjig. Lani sem bil tretji najbolj izposojani slovenski avtor in v vrhu sem že vrsto let. Zelo sem zadovoljen s tem. Zaslužek pa mi tako ali tako ni bil nikoli
cilj.

Kako predstavljate svoje knjige?
Prihodnjo nedeljo bomo imeli na Vačah veliko predstavitev najnovejše knjige Obračun ob polni luni s podnaslovom Ljubezenska pripoved bojevnika iz časa nastanka situle z Vač v obliki gledališke predstave. Imel sem že več kot tisoč predstavitev svojih knjig. Pisatelj mora med ljudi. Na Jurčičevem pohodu marca sem govoril 11.000 ljudem, na kmetijsko-gozdarski zbornici pa prejšnji mesec 1200 gozdarjem in kmetom. Ker sem na terenu, poznam slovensko dušo.

Se pri takem ubijalskem tempu pisanja in predstavitev sploh lahko temeljito poglobite v določeno tematiko? Nekateri pišejo zgodovinski roman leta, vi jih vsakoletno.
Za vsako knjigo obiščem približno 20 ljudi. Vsak doda nekaj znanja. Zelo se poglobim v vso dostopno literaturo. Imam idejo, potem jo razdelam naprej. Ko grem v muzej ali prebiram določeno knjigo, mi že dela domišljija. Zgodovina temelji na materialnih dokazih, teh se je treba držati, drugo pa doda domišljija. Ko sem pisal o Karantaniji, sem pogosto razmišljal, kako so takrat govorili. Kaj mislite, kako?

Kaj vem. Najbrž približno tako, kot je jezik v Brižinskih spomenikih [najstarejšem zapisu slovenščine]?
Odlično. Prav to mi je povedal znani zgodovinar dr. Gorazd Makarovič, eden največjih strokovnjakov za Karantanijo, ko sem ga vprašal, kako so takrat govorili. Dejstvo je tudi na primer najpomembnejša prehrana Karantancev v mojih knjigah, proso. To so jedli zato, ker je bila včasih hrana največja težava. Saj veste, kaj poje ena od ljudskih pesmi: Prišla bo pomlad, učakal bi jo rad. Kdor je imel dovolj hrane, da je preživel zimo, je vedel, da bo živel še vsaj eno leto. In proso ima mnogo večji donos od pšenice.

Kateri žanr vam je najljubši?
Zgodovinski in biografski. Zelo rad berem zgodovinske knjige in gledam zgodovinske filme. Težko pa prenašam sodobno mehko zahodno literaturo. Čeprav je lahko dobro napisana, že vnaprej vem, kaj se bo zgodilo. Zelo rad sem bral tudi znanstveno fantastiko. Moj drugi najljubši pisatelj v mladosti je bil Jules Verne. Šel sem tudi po njegovih poteh, bil sem v njegovem rojstnem kraju in na grobu.

Na začetku ni kazalo, kam vas bo zaneslo, kajne? Hodili ste na elektrotehniško srednjo šolo. Zakaj niste izbrali bolj, recimo, humanistično usmerjenega izobraževanja, na primer gimnazije?
To so bili drugačni časi. Da boste bolje razumeli, naj ponazorim s primerom. Prvič sem šel v Ljubljano, ko sem bil star sedem let, peš gledat vojaško parado. Iz Most pri Komendi smo hodili več kot tri ure. Kot otrok s podeželja nisem imel nobene možnosti, da bi šel na gimnazijo. Že tehniška šola je bila izredno velik preskok. Vendar smo neprestano poslušali radijske igre in kot nori brali knjige. S tem smo si odpirali svet.

Tudi zaposlili ste se kot tehnični kader, pri oddajanju radijskega programa. Kdaj ste začeli pisati?
Najprej so mi že v drugem razredu osnovne šole v Cicibanu objavili spis o izletu na bližnji grad, potem sem objavljal v lokalnih časopisih. Pisanje me je vedno vleklo, v vsakem primeru bi postal to, kar sem.

Pisanje me je vedno vleklo, v vsakem primeru bi postal to, kar sem.

Zakaj ste se po nekaj letih dela odločili za študij slavistike?
Da bi poglobil znanje. Vendar mislim, da ne bi pisal nič drugače, tudi če ne bi študiral. Na fakulteto sem hodil redno, ker sem hodil v službo. Delal sem takrat, ko drugi niso hoteli, zvečer, v soboto in nedeljo.

Na začetku je bila ...
Beseda. (smeh)

O čem je tekla beseda?
Po besedilu v Cicibanu sem najprej napisal pesem. V šestem razredu osnovne šole mi je bila zelo všeč francoska igralka Brigitte Bardot, na kratko BB. Vsi mulci smo bili zaljubljeni vanjo. Moja sošolka iz Komende ji je bila podobna in napisal sem pesem Komendska BB [bebe], ali kaj misliš na me? Za to pesem sem dobil prvi honorar, poljub.

Moja sošolka iz Komende je bila podobna francoski igralki Brigitte Bardot in napisal sem pesem Komendska BB, ali kaj misliš na me?

Ni pa pisanje knjig niti približno edino področje, na katerem ustvarjate. Katera so druga?
Pišem veliko besedil za zabavno in narodnozabavno glasbo. Ponosen sem, da zadnje čase pišem veliko besedil za Prifarske muzikante. Prihodnji teden bodo imeli tri koncerte v Cankarjevem domu in tam bodo zaigrali novo skladbo z mojim besedilom Jesen prihaja. Všeč mi je tovrstna glasba, tudi tamburice, godba na pihala. V narodnozabavni glasbi so mi najbolj všeč prvinski izvajalci, kot so bili Avseniki, tile novi pa ...

Dolga leta ste bili novinar in urednik v dokumentarno-feljtonskem uredništvu Radia Slovenije. S čim ste se največ ukvarjali?
Največ sem pripravljal reportaže. Pripravil sem jih 1100, dolgih pol ali eno uro. Za vsako sem srečal pet do šest ljudi, kar pomeni, da sem spoznal približno 7000 ljudi. To je izredno bogastvo. Vsak nekaj ve, ti nekaj da, vsak stik nas obogati. Zato pravim, da je novinarstvo najlepši poklic na svetu.

Zelo znani ste po besedilih za narodnozabavno glasbo, med drugim ste o njej napisali tudi dve obsežni monografiji in biografije velikanov te glasbe bratov Avsenik (in še eno posebej o Slavku Avseniku) ter Lojzeta Slaka. Kdaj vas je ta glasba pritegnila?
Tudi magisterij sem napisal o Avsenikih. Poslušam jih že od otroštva. Začetek Avsenikov leta 1953 je bil takšen bum, da ga lahko primerjamo samo z začetki Beatlov ali Rollingov. V narodnozabavni glasbi je vse, kar človek čuti. Kaj pa zaplešemo drugega na poroki kot valček! Še zdaj na žurih mladih najbolj zažiga Golica. Tega se ne da zatajiti, je del nas. Poslušal pa sem tudi vso drugo glasbo. Le moderne ne razumem. Na primer tega, kaj je postala Evrovizija. Samo predstava, nobenega glasu.

Začetek Avsenikov leta 1953 je bil takšen bum, da ga lahko primerjamo samo z začetki Beatlov ali Rollingov.

Napisali ste – popravite me, če se motim – približno 3000 besedil za zabavne in narodnozabavnih pesmi, tudi za Avsenike in Slake. Katere poznamo vsi?
Ne motite se. Za Avsenike sem napisal med 70 in 80 besedil, največ med vsemi njihovimi pisci, za Slake še več. Besedila sem pisal že kot mladenič. Največ sem jih napisal za Franca Miheliča in še zdaj veliko sodelujeva. Delal je v prodaji plošč v Metalki, in kadar je prišla kakšna nova plošča Avsenikov, me je takoj poklical in potem sva jo poslušala vso noč. Vendar sva poslušala tudi, na primer, Beatle. Avseniki in Slaki pa so me za pisanje besedil poiskali sami, v prvi polovici 80. let, mislim, da pred olimpijskimi igrami v Sarajevu. Poklical me je Vilko Avsenik oziroma Ovsenik, kakor se je dejansko pisal.

Verjetno najbolj znane, ki sem jih napisal, so Avsenikova Pod cvetočimi kostanji, Miheličeva Kjer lastovke gnezdijo, Slakova Srečno, mlada Slovenija. Od novejših pa Vejica rožmarina Prifarcev.

Pišete na glasbo ali muzikanti uglasbijo vaša besedila?
Oboje. Čisto odvisno. Mihelič zelo dobro začuti moja besedila in jih potem uglasbi še bolje, kot si mislim.

Zdaj pa povejte, kje najdete čas za vse to?
Treba je imeti, kakor se reče, zicleder, delati po 10 ali 12 ur na dan. Ne sme se posedati po gostilnah in krasti časa bogu. Ljudje zapravijo veliko časa za televizijo ali slabe knjige.

Treba je imeti, kakor se reče, zicleder, delati po 10 ali 12 ur na dan.
Kako takšen delovni čas prenaša družina? Oziroma kako ga je prenašala, ko sta bila otroka manjša in ste bili poleg tega v službi?
Ja, družina je malo žrtev tega. Vsekakor morate napisati, da mi žena Sonja stoji ob strani, kakor se temu pravi. Res pa je, da vsi živimo za knjige, vsi smo nori nanje. Kadar kaj pišem, se z ženo, sinom in hčerko, zdaj tudi že z vnuki, vedno pogovarjam o vsebini, vprašam jih, kakšen se jim zdi naslov. Res pa je tudi, da daljše knjige pišem predvsem po upokojitvi. Obširnejših knjig ne moreš pisati ob službi.

Kako pa kaj zdravje?
Zdaj je v redu. Lani je bilo precej kritično, in če me ne bi pravočasno operirali, se danes ne bi pogovarjala. Za zdravje grem skoraj vsak dan na sv. Primoža, vsaj dvestokrat na leto.

Imate kaj časa za branje drugih avtorjev?
Imam. Vsak teden preberem vsaj eno knjigo. Zelo rad berem slovenske avtorje. V zadnjem času sem prebral Belo se pere na devetdeset. Zelo dobra knjiga, po pravici je dobila kresnika. Všeč sta mi bili tudi Najini valovi in Jezero. Slovenci imamo odlične knjige, najmanj enakovredne tujim, vendar jih sramotno zapostavljamo.

Kateri žanr najraje berete?
Gotovo zgodovinski in pustolovski. Pa tudi kriminalke.

Vprašanje verjetno ni najbolj smiselno, vendar vam ga bom vseeno zastavil. Ste kdaj doživeli zelo pogost pojav, pisateljsko blokado?
Mogoče kakšen dan.

Kako jo odpravite?
Tisti dan ne pišem in grem na Primoža ali Veliko planino. Hribi očistijo človeka. Tudi s temami nimam težav. Imam jih celo preveč, ves čas ali tri ali štiri. Kar je tudi lahko težava.

Koliko ste do zdaj napisali?
Do vrha Mount Everesta je še tisoč metrov. Če mi bo zdravje služilo, bom prišel gor.
Mislim, da 1450 avtorskih pol. Do zdaj so natisnili več kot 350.000 mojih knjig. Zadnjič me je nekdo vprašal, ali jih je že za višino Mount Everesta [8848 metrov]. Do tja je še tisoč metrov. Če mi bo zdravje služilo, bom prišel gor. 

Delo, 17.11.2019 10.30
Ker sem na terenu, poznam slovensko dušo

Za Avsenike je Ivan Sivec napisal med 70 in 80 besedil,
največ med vsemi njihovimi pisci. FOTO: Igor Modic

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti