Primorski dnevnik: Izlet v neznano | Miklavžev pohod | Mednarodni dan gora | Zaključni večer SPDT | Spet samohodstvo
Izlet v neznano
Veseli december tudi planincem SPD Trst prinaša mnoga obetajoča pričakovanja. Eden izmed takih dogodkov je tudi vsakoletni avtobusni izlet s pohodom v bolj ali manj neznane kraje. V nedeljo, 1. decembra, se nas je kar štirideset dobro razpoloženih planink in planincev odpeljalo v »neznano«. Ko je avtobus zapeljal po avtocesti proti Benetkam, se je začutilo vznemirjenje z vprašanjem: »Le kam odhajamo, pa menda ne v poplavljene Benetke, saj nimamo škornjev?« Radovednost je iz minute v minuto naraščala, saj se je potovanje po obvoznicah zaradi zapore na avtocesti precej vleklo. »Kam gremo, kam?« Končno je uganko razrešila Antonija, a vodički Mirna in Marinka cilja še dolgo nista obelodanili. Vznemirjenost se je stopnjevala, vse dokler nismo zapeljali po cesti s čudovitim pogledom na sotesko, ki jo je izdolbla reka Cellina.
V hladnem, meglenem in vse prej kot spodbudnem vremenu smo udeleženci zapustili avtobus ob jezeru Barcis, obdanem z mnogimi vršaci, zavitimi v meglo. Akumulacijsko jezero blizu kraja Barcis je nastalo v začetku 20. stoletja z zajezitvijo reke Celline za hidroelektrarno. Pojavile so se prve dežne kaplje, prav nič obetajoče. A planinci se ne damo, vreme nam ne bo krojilo razpoloženja. Veselo smo stopili na skoraj tri ure trajajočo, lepo urejeno in označeno pot, imenovano »Dint«, ki nas je popeljala skozi gozd naravnega rezervata nad sotesko Celline.
Morda je res, da sonce pričara razkošje narave, a zato ji meglice dajejo čar večje skrivnosti in povsem druge lepote. Z mahovi in lišaji poraščena debla bukev in jelk so ustvarjala pravo pravljično sceno, tudi kakšen palček se je prikazal! Če ne gre drugače, mora delovati domišljija in svet je lep in svetal, navkljub skrbi za varno hojo po mokri stezi.
Svet sanj in domišljije nas je naenkrat pripeljal v resničnost, do glavne ceste in našega avtobusa. A kosilo je bilo treba še zaslužiti. Odpeljali smo se do izjemno zanimive vasi Andreis, ki leži na nadmorski višini 455 m. Do nje smo se morali še potruditi po strmi poti in stopnicah v središče vasi, do »Locande«, kjer so nas domačini postregli z imenitnimi domačimi jedmi.
Obiskal nas je tudi pravi, v rdeče oblečen Miklavž, a z božičkovo kapo. Prijazen kot je, je vsakega posebej pozdravil, povprašal to in ono ter mu šele nato izročil darilce. Koliko je bilo sproščene radosti in smeha!! A kaj ko nas je že čakal vodič po etnološki zbirki, kjer smo spoznavali težko življenje prebivalcev vasi v preteklosti, ki ga zdaj ohranjajo v bogati zbirki orodij in priprav ter na slikah. Navdušen domačin, ki nas je vodil po malem muzeju, nas je nato kljub mraku in dežju odpeljal tudi po izjemno lepo urejeni vasi, popravljeni po potresu leta 1976, in nam razkazal edinstveno arhitekturo. Na sprehodu in ob ogledu mnogih zanimivosti smo dočakali temo, se spustili do avtobusa in se - kakopak - odpeljali domov, obogateni z novim dragocenim znanjem, prijetnim druženjem in z željami po še takih doživetjih.
Hvala Mimi in Marinki, da sta nas popeljali v te enkratne kraje, ki so sicer nekoliko oddaljeni, a vredni obiska.
Maruška Lenarčič
Miklavžev pohod
PD Kobarid vabi v nedeljo, 8. decembra, na 20. tradicionalni Miklavžev pohod na Krasji vrh (1773 m), ki se nahaja na gorskem grebenu Polovnik med Bovcem in Kobaridom. Krasji vrh je najvišji vrh omenjenega grebena, z njega se odpira lep pogled proti dolini reke Soče in okoliškim vrhovom.
Slovensko planinsko društvo Trst vabi svoje člane, da se tudi letos udeležijo tega prijetnega pohoda. Hoje je za približno 6 ur, nujna je zimska oprema. Štartje v Bazovici, ob 5.30 uri. Z osebnimi avtomobili se bomo peljali do korita nad vasjo Drežniške Ravene, kjer je zbor pohodnikov. Za vpis in informacije pokličite tel št. 345 2420325 (odgovarja Mauro).
Mednarodni dan gora
Tržaška društva, ki jih druži ljubezen do gora in do narave, točneje obe sekciji italijanskega alpinističnega društva CA1 (Societa Alpina delle Giulie in XXX Ottobre), Slovensko planinsko društvo Trst in Kulturno društvo Monte Analogo, bodo tudi letos skupno obeležila Mednarodni dan gora. Pripravili bodo poseben večer posvečen turno smučarskemu potovanju treh mladih članov CAIXXX Ottobre v osrčje gruzijskega Kavkaza.
Trije prijatelji: Alberto Dal Maso, za gore in fotografijo navdušen matematik, Lorenza Michelini alpinist in planinec ter pisateljica Sara Segantin so že dolgo sanjali o daljnem Kavkazu, gorski verigi, id združuje Evropo z Rusijo, Gruzijo in Azerbajdžanom. Preteklo pomlad so se jim sanje uresničile. Podali so se v Gruzijo, bogato in skrivnostno stičišče kultur, zgodb in legend, obdano s težko dostopnimi gorami in divjimi dolinami, posejanimi z od sveta pozabljenimi zaselki, v deželo velike srčnosti.
Po dolgih, razritih mulatierah so dospeli v Mestio, mesto stolpov in v sanjsko Ušbo, osvojili so vrsto vrhov, ostal je še končni cilj Tetnuldi, piramida Vzhoda, ki le malo višja od Mount Blanca. Vzpon je bil naporen, a cilj je na dosegu, noč jasna in mrzla, in vendar... na višini 3800 m je nepredvideno vedno v zasedi.
Do dogodka bo prišlo v sredo, 11. decembra, v gledališki dvorani Santa Maria Maggiore, Ul. del Collegio, 6 v Trstu. Začetek ob 19. uri.
Zaključni večer SPDT
Ob izteku sončnega leta se običajno zazremo na pravkar prehojeno pot. Tako je tudi tradicionalni zaključni društveni večer v organizaciji Slovenskega planinskega društva iz Trsta trenutek, ko si prikličemo v spomin najlepše trenutke, ki smo jih v iztekajočem se letu doživeli na planinskih poteh, na osvojenih vrhovih, v stenah in na plezališčih, ob zimskih vzponih na zasneženih strminah, ob turni smuki, ali na običajnih smučiščih pa tudi ob raziskovanju podzemnega sveta. To pa je tudi čas za načrtovanje novih podvigov in čas za druženje.
Letos se bomo na zaključnem večeru zbrali v četrtek, 12. decembra, v dvorani KRD Dom Briščki v Briščikih. Začetek ob 19.30. Večer je tudi priložnost, da nazdravimo in si izrečemo topla voščila za nastopajoče leto 2020.
Spet samohodstvo
Domenili smo se za pohodič 29. novembra (!), a na zbirni točki ni bilo nobenega. Zatajili so zaradi čemernega vremena in komaj zaznavnega pršenja. Odrinil sem sam kar med stanovanjskimi bloki na severnem robu Nove Gorice. Maršruta je predvidevala premikanje po škabrijelovem gornjem pobočju v smeri Prevale in iskanje druge smeri za povratek, ne da bi hodil po asfaltu. Začuda je to mogoče. Ves čas sem izbiral kamnito, travnato, blatno in z jesenskim odpadlim listjem prekrito podlago, da je bilo asfalta komaj za vzorec med prečkanjem treh ali štirih cest. „Grizeš v hrib, po grušču hodiš, v megli včasih kam zablodiš, grape so ti drugi dom, tvoj sovražnik je beton!" Hoja je potekala po za vozove neuporabljenih kolovozih, po stezah in stečinah, velik odsek pa v smeri, ki so jo uporabljali vojaki med prvo svetovno vojno za dovoz streliva v obrambne jarke in odnašanje ranjenih ter padlih v mrtve kote zaklonišč in zavetišč. Okolje je prehajalo od vinogradov in majhnih njivskih zaplat do akacijevih gajev, hrastovja in bukovja, višje tudi do iglavcev. Nad Kekcem, takoj po lično urejeni vodovodni pipi se je strmina unesla, kajti zavil sem levo proti Prevali. Odpovedal sem se ponovnemu ogledu Honved spomenika in raje na novo obiskal s cementom utrjeno podzemno zaklonišče 87. celjskega pešpolka. Kasneje sem se premikal po zaraščeni trasi visokotlačnega plinovoda ter zadnje pol ure spet pešačil po flišni podlagi. Kljub napovedi dežja in delovniku sem srečal tri druge samohodce: planinko in dva planinca. Eden je med postankom (novembra) goloprs telovadil. Podobno neodet sem pred nekaj desetletji v megli solo „jurišal" od Valvasorjevega doma na karavanški Stol. Kljub nevarnosti početja prinaša samohodstvo sicer izjemne zaznave in razmisleke. (ar)