Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Obletnica odprav

G-L, 04.12.2019: Ljubim gore, ...


PZS, 05.12.2019 14.30
Slovensko oranje himalajske ledine: obletnica odprav na Kangbačen in Anapurno | vabilo

 

petek, 6. december 2019, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 448

... na Kangbačen in Anapurno ali Slovensko oranje himalajske ledine

Letos mineva štiri desetletja od prvega slovenskega oz. takrat še jugoslovanskega vzpona na Everest, najvišjo goro sveta, a velikih uspehov slovenskih alpinistov v Himalaji ne bi bilo brez učnih let slovenskega himalajizma, v katera lahko štejemo prve tri jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (JAHO), leta 1960 na Trisul, leta 1965 na Kangbačen in leta 1969 na Anapurno II in Anapurno IV, najuspešnejšo alpinistično odpravo tisto jesen v nepalski Himalaji.
Ob obletnici odprav na Kangbačen in Anapurno bo 11. decembra ob 18. uri v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani srečanje alpinistov teh odprav, ki bodo ob fotografijah in zgodbah obudili spomine na slovensko oranje himalajske ledine.

 

V sredini 20. stoletja je po svetu še vedno odmeval prvi vzpon na Everest Edmunda Hillaryja in Tenzinga Norgaya leta 1953, v Himalaji je bil to čas velikih in dragih odprav, prvih sedem slovenskih himalajcev pa je leta 1960 odšlo na pot v zelo skromnih razmerah. Cilj odprave pod vodstvom Staneta Kersnika je bil Trisul v indijski Himalaji. Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta s prvenstveno smerjo na Trisul II (6690 m) opravila prvi slovenski oz. jugoslovanski vzpon na šesttisočak, skupaj z Marjanom Keršičem - Belačem sta se povzpela tudi na Trisul III (6270 m). Člani odprave so bili še Ciril Debeljak - Cic, zdravnik Andrej Robič in novinar Zoran Jerin. Kljub neuspelemu prečenju do glavnega vrha je bila odprava uspešna z vidika nabiranja himalajskih in organizacijskih izkušenj.

Leta 1965 se je v Himalajo odpravila druga jugoslovanska alpinistična himalajska odprava z dvanajstimi člani: vodja Jože Govekar - Jozva, zdravnik Jože Andlovic, Marko Butinar, Ciril Debeljak - Cic, Pavle Dimitrov, Ljubo Juvan, Anton Sazonov - Tonač, Metod Humar, Pavle Šimenc - Pablo, Tone Škarja ter novinar Zoran Jerin in znanstvenik Andrej O. Zupančič. Cilj je bil še neosvojeni vrh Kangbačen (7902 m), ki je tudi po jugoslovanskem poskusu ostal nedotaknjen, čeprav sta Dimitrov in Sazonov bivakirala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom. Juvan in Humar pa sta kot prva pristopila na Koto 7538, ki so jo kasneje poimenovali Jalung Ri (sedaj tudi Kangbachen West) in je bila do 1979 najvišji vrh, ki so ga prvi dosegli Slovenci (zdaj je drugi najvišji). "Nekaj več kot dvotedenski pristop do gore - vroče sonce, monsunsko deževje, blato, pijavke, uši ... Povsem drugačna Himalaja, kot sem si jo predstavljal. Na gori pa močna želja po zavzetju vrha, odločitev za bivak dobrih sto metrov pod vrhom. Danes sem miren in vesel, da vse nespameti in negotovi koraki tistega časa niso bili zaman in je slovenski alpinizem v samem svetovnem vrhu," se spominja Anton Sazonov - Tonač.

Ob tretjem odhodu v Himalajo leta 1969 so alpinisti znova želeli poskusiti na Kangbačnu, a jim nepalske oblasti niso izdale dovoljenje za vzpon na to goro, ampak za Anapurno II. Pod vodstvom Aleša Kunaverja jim je uspel drugi pristop na 7937 metrov visoko Anapurno II, ki sta ga opravila Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic, ter tretji pristop na Anapurno IV (7540 m), na katero so stopili Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver.
Oba vrhova so dosegli v klasičnem odpravarskem slogu, s postavljanjem višinskih taborov, pritrjevanjem vrvi in velikim številom alpinistov, ki so v navezah dlje časa delovali za uspeh na gori. Člani odprave so bili tudi Klavdij Mlekuž, Anton Sazonov - Tonač, Franc Štupnik - Cicko, novinar Zoran Jerin in botanika Tone Wraber in Andrej Martinčič. Odprava na Anapurni II in IV je bila najuspešnejša alpinistična odprava tisto jesen v nepalski Himalaji, hkrati pa so se na njej alpinisti že spogledovali z magično mejo 8000 metrov, kar je bila nepogrešljiva popotnica za odpravo v južno steno Makaluja.

"Odprava JAHO III se je zgodila v času, ko se je končalo osvajanje vrhov in se je začenjala doba osvajanja himalajskih sten. Anapurna ni bila naša izbira, določil nam jo je pristojni uradnik na nekem uradu v Levji palači v Katmanduju. Vzemi ali pusti, tole imate, da vidimo, koliko vas je v hlačah. Tako je bilo, v Himalajo smo prihajali kot zamudniki. Potem smo na mah zlezli na dva vrhova, Anapurno IV in Anapurno II. Torej zmoremo. To je bil uspeh članov odprave, sanje prejšnjega in spodbuda prihajajočemu rodu. Kronisti so zapisali, da je bila to najuspešnejša odprava jeseni 1969. Začetnikov? Ali pa se je samo končala učna doba? Tistih nekaj koncev prstov, ki so končali v nekem nepalskem kurniku, je le še spomin," dogajanje pred pol stoletja slikovito opiše Kazimir Drašlar - Mikec.

Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana velika stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta - Everest (8848 m). Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu, vodja odprave je bil Tone Škarja, ki opiše dragoceno popotnico prvih treh JAHO za nadaljnji razvoj slovenskega himalajizma: "Čeprav smo bili Slovenci novinci v Himalaji, sta že prvi dve odpravi - Trisul '60 in Kangbačen '65 - začrtali duh tudi za naslednje: nova smer in nov vrh. Sta pa uradno bili neuspešni, saj nista dosegli glavnega, temveč le stranske vrhove. Čeprav si je tretja odprava zadala nalogo opraviti popravni izpit na Kangbačnu, so ji Nepalci dovolili le ponovitev vzpona na Anapurno II (in IV). Z vzponom na oba vrhova smo potrdili sposobnost plezanja na velikih višinah. Tudi četrta odprava je namesto za Kangbačen dobila dovoljenje za Makalu. Vrha ni dosegla, je pa preplezala južno steno. Dolg na obeh gorah smo poravnali v naslednjih letih: Kangbačen 1974 in Makalu 1975. Posebno zadnji nas je uvrstil med himalajske velesile. Od takrat naprej je zgodba znana - vse do zadnjega osemtisočaka, Anapurne, leta 1995."

Zgodba je znana, slovenski alpinisti so se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh: leta 1975 na Makalu (8463 m), dve leti pozneje na Gašerbrum I (8068 m), leta 1979 na najvišji vrh sveta Everest (8848 m). Leta 1984 je napočil čas za Manaslu (8163 m) in dve leti pozneje za Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). Leta 1987 so stopili na vrh Daulagirija (8167 m), leto pozneje na Čo Oju (8201 m), leta 1989 na Lotse (8516 m) in Šišo Pangmo (8046 m). Leto pozneje so dosegli vrh Nanga Parbata (8125 m), leta 1991 vrh Kangčendzenge (8586 m), leta 1993 dosegli K2 (8611 m) in leta 1995 Anapurno I (8091 m), ki je bila zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.
Oznake: ALP, MUZ, VTG
eXTReMe Tracker