Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dovška Baba

četrtek, 5. december 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1220

Silvo Baznik: Končno je pred nami nekaj lepih sončnih dni.

Vožnja iz Ljubljane do Dovjega mineva v pogledovanju oblakov in jasnine na nebu. Medtem ko se Kamniško Savinjske Alpe kopajo v soncu, nad Karavankami in Julijci prevladujejo oblaki, a končno se prikažejoi vrhovi Karavank in boljše volje zavijeva v Dovje in nadaljujeva vožnjo po gozdni makadamski cesti. Cesto je močno načelo deževje in na nekaj mestih se s težavo izogneva globokim “jarkom”, ki so ostali po vodnem razdejanju ceste. Pripeljeva do odcepa za Plavški Rovt, kjer parkirava in se pripraviva za pot.

Stopiva levo po cesti, ki vodi mimo travnikov in kjer je viden zasnežen greben med Dovško Babo in Hruševim vrhom. Po nekaj minutah prideva do velike brunarice, kjer je zemljišče ograjeno in prepovedan prehod. Zapis na lesu naju usmeri v nadaljevanje hoje po cesti, ki se vleče in vleče vse do zapornice, ki jo obideva in kmalu doseževa razgledno točko ob cesti s pogledom na vrhove gora s Triglavom in Škrlatico. Še stopava po cesti, ki je večkrat razrita od deževja in ponekod je voda dele ceste odnesla po pobočju navzdol. Prideva do manjšega sedelca in za drevesi uzreva Kepo in Kurjeke. Zapustiva cesto in stopiva v gozd. Po pomrzjeni zemljini se počasi vzpenjava do roba planine Dovške Rožce in na prve zaplate pomrzjenega snega. Veter hladi, sonce greje in po nekaj korakih sva pri koči, kjer zelo previdno stopiva po ledeni skorji do klopi ob steni in narediva odmor.

Razgledi so čudoviti. Vrhovi Julijcev so kot na dlani, a pogled zaradi lege sonca ne nudi prave ostrine, zato pa proti zahodu so lepše vidne Karavanke. Za vzpon na vrh si nadeneva dereze in gamaše in greva na pobočje, ki sicer ima borno snežno odejo, nekaj pršiča na pomrzjenem snegu. S cepini v rokah stopava po pobočju. Na trenutke zapiha močnejši mrzel veter, ki vrtinči sneg, a brez problema doseževa 1891 m visoki vrh Dovške Babe, od koder se odpre pogled na avstrijsko stran. Proti vzhodu so lepo vidni Hrušev vrh, Golica, Struška, Vajnež in delno Stol, medtem ko dalje prevladuje sivina oblakov.

Na vetrovnem vrhu ne ostaneva dolgo, temveč se odpraviva nazaj na planino. Srečava pohodnika in ko se hči odloči hoditi brez derez, hitro ugotovi, da rado drsi in dereze tako ponovno uporabi pri sestopu, ko le te nato ponovno romajo v nahrbtnika. Pri pastirski koči si privoščiva daljši odmor, stopiva še do razgledišča in preko še vedno pomrzjenega pobočja do ceste. Hitro ugotoviva, da bi bil sestop skozi gozd lažji, kajti prvi del ceste je poledenel. Zelo previdno se spustiva do prvega ovinka s pogledom na Hruški vrh, naprej pa je večina ceste brez ledu. Vrneva se do sedelca in nižje ubereva bližnjico preko travnikov in mimo opuščene bajte se vrneva na cesto, od koder hitro prispeva do najinega jeklenega konjička.

Lepa decemberska tura je za nama in pred nama je le še razrita cesta, po kateri se bova vrnila v Dovje in nadaljevala pot domov.  

eXTReMe Tracker