Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Padal 26 metrov

Slovenske novice, 28.11.2019
Padal 26 metrov in si zlomil nogo 

Stena, kjer se je to dogajalo; osebni arhiv

petek, 6. december 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 1440

Slovenske novice - Tina Horvat: ...  in si zlomil nogo

Miha Habjan je bolnišnico zapustil že po enem tednu
Z očetom Vladimirjem letos splezal na Fudži

LJUBLJANA • Kakšno neverjetno srečo je imel 30-letni Ljubljančan Miha Habjan, da je v plezališču Gradiška tura v Vipavi preživel skoraj 30-metrski padec – to je toliko, kot bi padel iz osmega nadstropja! A ne le da je preživel, skorajšnja tragedija mu sploh ni pustila trajnih posledic in že dober teden po njej je zapustil bolnišnico ter kmalu spet začel plezati. Trenutno je na prostovoljnem služenju vojaškega roka prav tam, kjer se mu je to zgodilo, v Vipavi, sicer pa je zaposlen kot informatik pri podjetju Bankart.

Bo preživel?

Dneva, ko se bi skoraj ustavilo mlado življenje njegovega sina, se še zelo dobro spominja v planinskih krogih zelo dobro znan Vladimir Habjan - Haubi, urednik Planinskega vestnika in Planinske založbe ter gorski reševalec Društva Gorske reševalne službe (GRS) Kamnik, kjer živi že 15 let.
»Bilo je v soboto, 1. julija 2017. Za nedeljo sva bila zmenjena, da greva plezat v Severno triglavsko steno, proti večeru sem ga poklical, da bi se dogovorila, a se mi ni oglasil. Ker se mi sicer vedno javi, sem zaslutil, da je nekaj narobe. Nato zagledam klic z neznane številke in takrat so me obšle še hujše slutnje. In res, njegov prijatelj Gašper mi je sporočil, da se mu je nekaj odlomilo in da je padel okoli 20 metrov ter da so ga s helikopterjem odpeljali v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana,« pripoveduje 62-letni Vladimir, zaposlen v podjetju Eles.

Takoj je oddrvel v UKC in doživel najhujše trenutke v življenju. »Zdravnik mi je povedal, da so ga med prevozom komaj obdržali pri zavesti in da preverjajo poškodbe glave in možganov, hrbtenice in notranjih organov, a mi več ne more povedati. Vedel sem, kaj to pomeni! Niso vedeli, ali bo sploh preživel, jaz pa sem čakal tam, popolnoma nemočen. Pa še nikogar nisem dobil po telefonu, moja nekdanja žena, Mihova mama, je bila nedosegljiva, prav tako se mi ni oglasila njena prijateljica, s katero sta bili skupaj na morju. Mihove sestre Nine sredi noči v daljnem Tokiu nisem mogel klicati, prav tako nisem hotel s tem moriti svoje devetdesetletne mame. Skratka, takrat sem bil najbolj osamljen človek na svetu,« podoživlja grozo, ko se je njegov sin boril za življenje.

Padel s skalo vred

A po strašni uri in 50 minutah se je zgodil čudež! Prišel je zdravnik, isti kot prej, in mu povedal, da so po vseh opravljenih preiskavah ugotovili, da je z Miho očitno vse v redu, da sta glava in hrbtenica v redu, le nizek pritisk jih je skrbel, zaradi česar so se bali, da krvavi znotraj in se kri kje izgublja.

»Imel je le pretres možganov in več zlomljenih kosti, med drugim križnico, piščal in kost v peti, a padec z natanko 26 metrov se po navadi konča s smrtjo. Zdravnik mi je povedal, da so bili tistega dne trije padci in da sta oba druga padla z okoli sedmih metrov, pa žal nista preživela.
Miha je imel res neverjetno srečo. Naslednji dan sem šel z gorskim reševalcem Jurijem Nabergojem, ki je sodeloval v reševalni akciji, pogledat, kje in kako se je to zgodilo, in sva izmerila višino. Menda je bil padec strašen, pri dostopu do plezalne smeri, ko še ni bil navezan, se mu je odlomil velikanski skalni blok in skupaj z njim je zgrmel v globino. Najprej je šest metrov drsel po steni, zatem je 17 metrov letel po zraku, nato pa ga je vrglo z ene police na drugo in tretjo, kjer je obstal. Tisto skalo je imel raztreščeno še vedno ob sebi in očividci so pozneje rekli, da je z njo jadral kot rock surfer (skalni jadralec). Očitno ga je pred najhujšim rešilo nekaj malega šavja, da ni priletel naravnost na skale. Še dobro, da se Miha prav nič ne spominja padca, je pa vse skupaj pred kratkim podoživel v sanjah in je rekel, da je bilo prav strašno,« nadaljuje.

Čudežno ozdravljenje

Vladimirjev sin se je tudi osupljivo hitro pozdravil. Dobil je več transfuzij krvi, a že po enem tednu so ga odpustili iz bolnišnice! »Ko je ugotovil, da gre lahko domov, ni hotel biti niti trenutka več v bolnišnici. Še toliko ni hotel počakati, da bi mu prinesli oblačila, uporabil je kar moja rezervna, ki jih imam kot gorski reševalec vedno v avtu. Ves smešen je bil v tistih cunjah. Potem sem ga peljal še k frizerki, ki ga je kar zastonj ostrigla in uredila, ko je videla, kako je ves potolčen, » se spominja neverjetnega izteka sinove drame.

En mesec po padcu je bil Miha že v službi, zlomljene kosti so se hitro zacelile in čas je bil, da gre spet v hribe. Z očetom sta skupaj opravila mnoge zahtevne vzpone, letos med drugim tudi na najvišji vrh Japonske Fudži. Miha se trenutno kot pripravnik pripravlja na izpit za alpinista, nabit je s kondicijo, ki jo pridobiva tudi kot vojak na urjenju.

Srečna v stenah

Pa Vladimirja ni po tako hudi nesreči nič strah za sina, ki spet pleza? »Kakšno leto me je še zelo skrbelo, zdaj pa ne več. Vseeno mislim, da je bil to čudež, to njegovo preživetje, ko mu je bila dana še ena priložnost, zanj dobra v tem, da je postal previdnejši in preudarnejši. Kako naj bi ga odvrnil od plezanja in od gora, če pa se veselim, da ga to zapolnjuje in dela srečnega? Njegova nesreča nas je vse v družini še bolj povezala, meni kot očetu pa se zdi nekaj najlepšega, da gre sin po poti, po kateri jaz hodim že dolga leta. Kot otrok je namreč po prvem obdobju nehal hoditi v hribe in to mi ni bilo preveč všeč. Bil je veliko na računalniku in igral igrice, do 25. leta se fizično ni ukvarjal z ničimer drugim. Potem pa se je naenkrat premislil in mi rekel, veš kaj, jaz bi pa kaj počel za kondicijo. Odpeljal sem ga v plezališče in po krajšem obdobju športnega plezanja se je usmeril v hribe, v velike stene. In zdaj ni lepšega, kot da plezava skupaj, on nabildan mladec, jaz pa že v letih, a z veliko izkušnjami. Preprosto lepo se imava in to je nekaj najlepšega,« z velikim olajšanjem sklene pripoved.

Strašna ura in 50 minut

Vladimir Habjan - Haubi je presrečen, da je njegov sin čudežno preživel padec. Foto: Igor Mali

»Tista ura in 50 minut, ko sem čakal v UKC, je bila najbolj grozna v mojem življenju. Toliko nesrečnih zgodb sem doživel v gorah kot gorski reševalec, pri 12 letih mi je umrl oče. A nič te ne more pripraviti na to, da ti skoraj umre sin. Ko zdaj razmišljam za nazaj, šele ugotavljam, v kakšnem šoku sem bil in kako velikanska stiska je bila to. Predvsem sem bil vesel vsakega, ki se mi je javil, takrat res potrebuješ občutek, da v nesreči nisi sam in da imaš prave prijatelje ob sebi,« je še povedal Vladimir Habjan - Haubi.

Kot očetu se mi zdi najlepše, da gre sin po poti, po kateri jaz hodim že dolga leta.

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker