Silvo Baznik: November se izteka, prehlad ostaja in zato je izbor kratka
in lahka tura.
Po dveh mesecih se odpraviva na isti vrh. Tokrat promet poteka tekoče in hitro sva iz mesta. Pred Kranjem iz sivine neba prične rahlo deževati, a že pred Lescami vidiva v daljavi pas jasnine. Ko peljeva proti Zatrniku pa jasnine ni od nikoder in tako mine vožnja vse do vznožja smučišča na Rudnem polju, kjer parkirava.
Zeleno smučišče je pomrzjeno in sem ter tja podrsava, ko se vzpenjava na njegov vrh, kjer stopiva na prve krplje snega. Nisva edina, na poti je veliko pohodnikov, eni hitijo navzdol, drugi gremo navzgor in ker je sneg poledenel, gredo dereze na noge in s cepinom v roki nadaljujeva vzpon. Ne kaže izgubljati besed za nekatere, ki hodijo brez ali pa z malimi derezami in palicami v rokah. Če imaš dereze na nogah, je potrebno imeti v rokah cepin, ker le tako imaš možnost zaustavitve v primeru zdrsa na strmem pobočju. Pravilo, ki bi ga morali vsi upoštevati. Prehladi so sitna zadeva in kmalu občutiva utrujenost in zato narediva nekaj kratkih odmorov za zajetje sape. Povzpneva se na Zlate vode, kjer bi morala ugledati najin cilj, a meglica oblakov zastira pogled. Skozi gozd na pobočju Plesišča slišiva zvoke smuči, ki grabijo poledenelo površino in iz megle pripelje smučar in se spusti v grapico, midva pa greva naprej srečajoč kopico pohodnikov. Po pobočju se vzpneva na sedelce pod Plesiščem, kjer narediva krajši premor.
Pogled na vrh Viševnika je vzpodbuden. Sonce je obsijalo vršnji greben in upava na lepe razglede, ko se podava naprej. Malce višje se odpre pogled na Ablanco, a jo kmalu prekrijejo oblaki in ko stopiva na pobočje Viševnika, oblaki prekrijejo večino neba, le sem ter tja se pokaže okno jasnine v daljavi. V snegu hodiva strmo navzgor po sledeh predhodnikov in ko doseževa greben, se ustaviva. Preko grebena vidiva Mali Draški vrh, Vrh draškega roba in Veliki Selišnik, ostali vrhovi so v meglicah in kot kaže, bo tako tudi ostalo. Še hoja po grebenu in zadnji vzpon na 2050 m visoki vrh, kjer kar mrgoli pohodnikov. Toliko jih že dolgo nisva videla. Postalo je hladno in tako pohitiva z okrepčilom in fotografiranjem ter nato stopiva z vrha nazaj na greben, še vedno srečajoč pohodnike, ki se vzpenjajo. Še eden turni smučar smuča v dolino in dvojica nosi smuči proti vrhu, ko greva naravnost navzdol po strmem pobočju do razgledišča, ki to danes ni in nato po snegu, ki je prekril ruševje mimo golih macesnov na sedelce pod Plesiščem, kjer naju ponovno objame megla, ki naju spremlja v dolino.
Dereze snameva na koncu snega na vrhu smučišča, jih pospraviva v nahrbtnike, kamor pritrdiva tudi cepina in s palicami v rokah se spustiva po še vedno drsečem pobočju smučišča ob naletavanju drobnega babnega pšena do parkiranega avtomobila, kjer zaključiva po slabih treh urah in pol današnjo turo pod sivino neba. Za nekaj sonca sva bila prepozna, a kljub temu na koncu zadovoljna sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu.