Silvo Baznik: Po dnevih pod sivim nebom hitiva na s soncem 
obsijana pobočja gora.
Jutranje poročilo o prometnem kolapsu na avtocestnem krogu okoli Ljubljane povzroči prvo spremembo. S hčerjo se bom srečal v Vodicah in zato odpeljem na južno obvoznico, medtem ko na severni vse stoji. Nekoliko bolje je, a kljub temu rabim dobro uro, da poberem sopotnico in se odpeljeva proti Cerkljam in Ambrožu. Ko sva višje, naju objame oblak megle, ki se na srečo razkadi še pred parkiriščem pred planino Jezerca, kjer ustaviva in se pripraviva na turo.
Na nebu je nekaj koprene, a ta ne moti pogled na Storžič in Krvavec, ko stopava po senčni cesti. Prehitita naju avtomobila, midva pa stopiva na strmo cesto proti Kriški planini, kjer greva iz sence levo na še vedno zeleno pobočje in se povzpneva na zgornjo pot ter prečiva pobočje. Prispeva do prelepe brunarice pod bajto gorske reševalne službe in se mimo te povzpneva na cesto med domom in stolpom na Krvavcu, od koder pogled poboža bele vrhove oddaljenih Julijcev, nekaj snega na vrhu Storžiča, verigo vrhov Košute, snežnobelo Kočno in pogled se ustavi na najinem današnjem cilju, Zvohu. Le zgornje pobočje je belo, nižje pa še čaka nove pošiljke belih snežink.
Sredi dopoldneva je prijetno toplo na soncu, a vsak piš vetra da vedeti, da smo v pozni jeseni. Stopava dalje pod vrhom Krvavca, doseževa Razor, od koder pogledava na Košutno in Kamniški vrh, ki štrli iz belega meglenega prta nad dolinami. Še se ozreva naokoli in nato greva dalje na smučarsko pobočje Zvoha. Vzpenjava se po tlakovanem delu, doseževa sneg, ki je še rahlo pomrzjen, da se sem ter tja sliši zvok preloma snežne površine, ko stopava proti zgornji postaji sedežnice.
Na vrhu smučišča stopiva do zbiralnika vode, kjer še dovajajo vodo, ki ustvarja kroge na gladini jezerca. Obideva zbiralnik in se povzpneva do rože gora, ki sedaj krasi vrh in obiskovalce pouči o imenih prelepih vrhov, ki so vidni s 1971 m visoke gore. Prav lepo je videti prvi še snežnobeli sneg na vrhovih Kočne, Kalškega grebena, vrha Grintovca, pa Štruce, Skute, Kranjske Rinke, Turske gore, Brane, Planjave in še in še. Pred nama je greben Ježa, ki poteka od Zvoha do Korena, za njim je zasneženo pobočje Kompotele in v nadaljevanju Košutna, za njo pa zelena Velika in Menina planina. Brez zimske opreme nima smisla nadaljevati poti čez greben Ježa, zato veva, da je višina Zvoha najvišja točka današnje najine ture. Ni kaj, lepo je in narediva daljši premor.
Z vrha sestopiva po isti poti srečajoč kar nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo. Vrneva se na Krvavec, kjer pri prelepi brunarici na lesenih stopnicah v toplem soncu narediva drugi premor. Predava se toplim sončnim žarkom za nekaj minut in nato nadaljujeva spust na Kriško planino, kjer pa ubereva pot na pobočja Kržišča. Počasi napredujeva do vrha, kjer pripravljajo naprave na zimsko sezono, midva pa stopiva na sam 1658 m visoki vrh, od koder je prekrasen pogled na Krvavec, Zvoh, Ježa, Košutno, Planjavo, Ojstrico in vse tja do Velike planine.
Uživava v sončnem vremenu, saj veva, da bova še prekmalu zopet v sivini dneva, a ker imava še nekaj obveznosti v dolini, se morava počasi odpraviti navzdol. Greva na planino Jezerca. Srečava nekaj planincev in sprehajalko psov in že sva na izhodišču ture in pri najinem avtomobilu.
Ko odloživa nahrbtnike, zamenjava obutev, se odpeljeva in že kmalu gosta megla zamenja sonce. Upočasnim vožnjo in previdno vozim skozi meglo navzdol vse do doline. Nadaljevanje pa je kot sva pričakovala, sivina nad nama in najlepši del dneva je le še spomin...