Večer v nedeljo, Samogovor - Franja Žist: Macesni so najbrž krivi, da je bila minuli vikend, ko je bilo vreme veliko bolj poletno kot jesensko, v hribih tolikšna gneča.
Vsaj na Vršiču, prelazu med kranjskogorsko in bovško občino.
Podobno kot v vročih mesecih je tam vladal prometni kaos. Avtomobili so bili parkirani na vsakem centimetru, ki je ponujal nekaj primernega prostora ali pa tudi neprimernega, na koncu so jekleni konjički stali kar na cesti. Ljudje so v zadnjih letih, gotovo tudi s pomočjo socialnih omrežij, odkrili Slemenovo špico in zdaj rinejo gor vsi, ljubitelji narave in tisti, ki sicer dneve raje preživijo na kavču. Ko se je po tamkajšnjih hribih potikal Kekec in je bila slika z danes usahlimi jezerci, v katerih se je zrcalil Jalovec, še veliko bolj idilična, tega pač ni objavljal na instagramu.
No, tudi v višjih legah je bilo, kar se gneče tiče, kaj videti. Na Prehodavcih pod Kanjavcem stoji priljubljena koča, ki lahko gosti nekaj manj kot sto planincev. A ne minuli vikend, saj so jo zaprli že septembra. Planincem je bila na voljo zimska soba s 24 ležišči. Hribolazci vedo, da se je na višji nadmorski višini treba solidarnostno stisniti in da lahko na takem prostoru prespi skorajda še enkrat toliko ljudi, vseeno pa so kapacitete omejene. Odgovoren planinec mora imeti v mislih tudi to, da bo zimska soba prepolna in da se bo treba znajti drugače - bodisi poiskati novo pribežališče, sestopiti v dolino ali pa s primerno opremo prespati na prostem. Prosta mesta v bivaku so hitro pošla, ko pa so bila s telesi pokrita tudi tla in pod streho ni bilo več prostora, so se možnosti za noč na toplem precej zmanjšale, ljudje pa so v mraku še kar prihajali od vsepovsod. Koliko se jih je zbralo na koncu, ne vem, ker nas je skupinica sicer že v temi sestopila v Zadnjico. Si pa niti nočem predstavljati, kako so noč preživeli tisti - veliko med njimi je bilo tudi tujcev -, ki so se ob našem odhodu pripravljali za spanje pod zvezdami - v kratkih hlačah, zaviti le v eno od koc iz zimske sobe. Temperature pa so se ponoči približale ničli.
V gore pri nas že dolgo ne zahajajo le izkušeni gorniki s primernim znanjem, ampak vse več tudi turisti. Konec koncev Slovenijo že vrsto let oglašujemo kot destinacijo, ki je med drugim primerna za planinarjenje. A infrastruktura, ki je večinoma zrasla iz čistega entuziazma in prostovoljstva, se tej turistični dejavnosti ne prilagaja. Nekatere koče so, sploh če jih primerjamo s tistimi iz tujine - tam njihovo odprtost tudi bolj prilagajajo sezoni in aktualnim razmeram -, v slabem stanju. Nekatere poti tudi. Ne nazadnje se je, če neprimerno opremo pustimo ob strani, tudi zaradi neurejene poti čez Komarčo po njej v poletni sezoni kotalilo kar nekaj ljudi. Že tabla ob vznožju z opozorilom o zahtevnosti poti, našteto nujno opremo in kakšno realistično fotografijo težavnosti bi marsikaj spremenila. Je ni vredno postaviti? Za to pot, ki med drugim vodi v dolino sedmerih jezer, bi moralo skrbeti bržkone najbogatejše planinsko društvo pri nas, ljubljanska Matica, ki ima v lasti najbolj obiskane postojanke, od Doma v Kamniški Bistrici, Koče pri Savici, Doma na Komni, Koče pri Triglavskih jezerih, do Triglavskega doma na Kredarici. Slednji poka po šivih in podira rekorde obiska, a se to, ob konkretnih cenah hrane in pijače, nikjer, z izjemo žepov nekaterih, očitno opazno ne pozna.
Spremenjeni strukturi obiskovalcev visokogorja, ko je planinstvo postalo turizem in biznis, bodo morale slediti spremembe. Ne le, da se bodo - kljub še vedno požrtvovalnemu delu mnogih - morala nekoliko prebuditi in iti v korak s časom krovna planinska zveza oziroma planinska društva, ki jih združuje, in da bo moral kdo udariti po mizi, k ureditvi razmer bodo morali prispevati vsi tisti, ki se napajajo s to tako imenovano turistično dejavnostjo. Planinstva, kot je nekoč bilo, namreč že zdavnaj ni več.
Franja Žišt