Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gori, doli, naokoli

četrtek, 7. november 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 1522

Tomaž Jakofčič: Kot običajno smo se tudi letošnje poletje preselili v Chamonix. S trebuhom za kruhom ...

... rečeva temu midva in počitnice imenujeta to hčerki Mija in Ula. Kot vedno gre z nami tudi Anka, babica. Ta pomaga, da ima bivanje v Chamonixu za mali res okus po počitnicah, ko sva midva gori in da najin trebuh res »najde kruh«. Vse skupaj je že dobro utečena procedura ob kateri se imamo fino.

Ob lepem poletnem vremenu, z le kratkimi motnjami, je poletje teklo hitro in predvidljivo. Veliko poznanih smeri in gora se je zvrstilo a sam poizkušam dodati kar se da veliko smeri, ki jih plezam prvič ali pa jih že dolgo nisem obiskal. Tako ohranjam malo tiste prijetne negotovosti pred neznanim, ki je bila v »prejšnjem«, bolj alpinističnem življenju tako pomembna draž.

Ena prvih večjih vodniških tur v minulem poletju je bil vzpon po grebenu Mittellegi na Eiger. Goro poznajo vsi, ki hodijo v gore in tudi mnogo tistih, ki tja ne zahajajo. Visoka je 3967 metrov kar v Alpah ni kaj posebnega. Ima pa zelo visoko severno steno, morda najvišjo v Alpah in najslavnejšo steno na svetu. Nešteto zgodb je bilo napisanih tako o »žaloigrah« kot uspešnih vzponih v njej. Danes morda najbolj plezana smer na goro pa je greben Mittellegi, ki se kot rezilo pne nad severozahodno steno. Tudi vzpon po tem grebenu ima zanimivo, dasi manj poznano zgodbo.

Nenavadno je, da je bilo že pred prvim uspešnim vzponom, opravljenih nekaj sestopov po grebenu. Od kod sploh ideja in pogum sestopiti v neznano po tako izpostavljenem in ostrem grebenu mi ni jasno. Tudi danes, ko ima smer veliko obiska in je solidno opremljena, se praktično nihče ne spusti nazaj po njej.
Prvi, ki so uspeli preplezati greben navzgor so bili Japonec Yuko Maki in trije švicarski vodniki; Amatter, Brawand in Steuri, septembra 1921. Pred njimi se je zvrstilo že veliko neuspešnih poizkusov katere je zavrnil strmi Veliki stolp v zgornji polovici smeri. Da bi tega uspešno preplezali so se štirje poslužili dokaj unikatnega (in z današnjimi očmi gledano, spornega pomagala). S seboj so imeli šest metrov dolg lesen kol s kovinskim krempljem na vrhu. Kol so nato nekajkrat prislonili ob steno, si tako delali t. i. top rope ali pa se po njem povzpeli više. Kljub izdelani taktiki so za le 200 višinskih metrov porabili osem ur. Tako so na vrh prispeli šele zvečer in hitro začeli sestopati po zahodnih vesinah.

Yuko Maki je greben preplezal kasneje še enkrat, z Amatterjem, leta 1926 in nadaljeval alpinistično kariero tudi drugje po svetu. Med drugim je vodil japonsko odpravo, ki je prva priplezala na vrh Manasluja (8156 m) v nepalski Himalaji. Navdušen nad preplezanim grebenom, je Maki daroval 10.000 švicarskih frankov vodnikom iz Grindelwalda. S tem denarjem so ti postavili majhno kočo na rami pred začetkom vršnega grebena. Ta služi še danes kot izhodišče za vzpon.

Mora biti že več kot deset let kar sem bil sam tam zadnjič in zato sem se ga veselil. Spomnil sem se, da je greben lep, oster in izpostavljen. A tokrat je presegel vse spomine. Prekrasen dan se je začel ob 4. uri zjutraj. Še v polmraku smo preplezali prve strme odstavke in kmalu zatem so se nas dotaknili prvi sončni žarki. Plezanje po čvrsti, oprimkov bogati skali na ostrem grebenu, tik nad meglenim morjem, v vzhajajočem soncu, je dalo sigurno najmočnejše gorniške občutke letošnjega poletja. Ni šlo za najnapornejši ali najtežji vzpon to poletje, bilo je le popolnoma lepo! Tistim nekaj trenutkom tam gori ni bilo mogoče popraviti prav ničesar. Ker sem imel dva gosta, Franca in Nicka, s katerima plezam po Alpah vsako leto, že nekaj let, sem moral zaradi težavnosti smeri (in s tem manjšim vodniškim razmerjem) na končni vzpon povabil še prijatelja in kolega Marka Prezlja. Mark je izjemen fotograf in njegova (spodnja) fotografija kaže popolnost trenutka.

Tudi nadaljevanje vzpona je ob takem čustvenem naboju minilo skoraj v ekstazi in na vrhu smo bili v manj kot štirih urah. Sestop z vrha vodi preko dveh visokih sedel ter ostrega grebena med njima, vse do koče, ki se nahaja nad znamenitim Jungfraujochom z najvišjo želežnico v Evropi. Cel sestop zahteva več časa kakor sam vzpon na vrh Eigerja. Ponavadi na sestopih hitim, poizkušam vse vrvne manevre izvesti čim hitreje in s tem kompenzirati gostovo utrujenost. Tudi Franco in Nick sta bila na sestopu že utrujena in večina navez nas je prehitela. Nenadoma nas ni nihče več nihče »preganjal«. Vreme je bilo še vedno lepo in, ko smo se obe navezi, sredi popoldneva ustavili na severnem Eigerjevem sedlu, tik pred zadnjim prečenjem ledenika do koče in privoščili prigrizek, mi je bilo hudo, da se tako popoln dan izteka. Kljub temu, da smo plezali že 10 ur. Na dolgih vodniških turah sem vedno vesel konca, vesel varnosti in udobja koče, gostovega veselja. Tu je bilo drugače. Le mirno sem občudoval mogočno okolico, užival toplo popoldansko sonce in si želel, da bi lepo plezanje trajalo in trajalo.

Prepovedi?

O Matterhornu sem pisaril že kar dosti, tu in v Planinskem vestniku. Gora je lepa in na listi želja prav vsakega ljubitelja gora (ne samo alpinistov). Rad sem tam gori in zato vsako leto vodim tam dva do trikrat. Greben Hörnli dobro poznam in mi je zato ljub. Mnogi ga označujejo za podrtijo a temu ni tako. V kolikor ostanemo v pravi smeri je ta povsem očiščena »šodra« in ponuja lepo plezanje. Na nekoliko moteč odnos večine Zermatterjev (domačih gorskih vodnikov) se večina tujih vodnikov navadi in prilagodi glede na gostove sposobnosti.

Vročinski val je avgusta dosegel višek in dober teden so visoke gore v Alpah začele razpadati. Permafrost, ki visoke gore drži skupaj je popustil in veliki skalni podori so se vrstili tudi tam kjer nihče ne bi pričakoval. Tako je popustila tudi skala, kmalu nad t. i. Ramo, na višini okoli 4100 metrov, kamor je pripeta ena od fiksnih vrvi, ki v gornjem delu pomagajo pri vzponu. Tragična nesreča vodniške naveze, ki je bila v tistem trenutku na usodnem mestu, je spet zanetila val negativnega pisanja in potem verižno povzemanje vsebin s strani, v večini, nekompetentnih publikacij. Slišati je bilo celo pozive k prepovedi plezanja na Matterhorn češ, da je prenevarno.

Govorice o omejitvah vzpenjanja na najbolj oblegane gore so vse glasnejše tudi v Alpah, ne samo v najvišjih gorah sveta. Na prvo noto se to večini občasnih obiskovalcev zdi too much. Restrikcija plezanja na Mont Blanc? Nezaslišano! A tisti, ki upoštevajo pravila in gredo vseeno, bodo taisto goro našli drugačno, lepšo in prijetnejšo, ker bo na njej »zdravo« število ljudi.

Podobne govorice se pojavljajo tudi okoli naše svetinje, Triglava. A tam bi bilo lažje kot prepovedovati ali uvajati dovolilnice, goro vrniti v prvotno stanje, brez vseh ton železja nametanega v njeno glavo. To bi spravilo število obiskovalcev na razumno in prijetno raven. Tistega kar so pametnjakoviči z dinamitom odbili z njenega temena ne moremo nadomestiti, lahko pa jo razumno očistimo. Ekologija v času prvih nadelav teh poti še ni obstajala, ni mi pa jasno zakaj se ne zbudi danes. Športni plezalci s(m)o bili izgnani iz marsikatere stene zaradi gnezdenja ptic. Triglav in tudi marsikatera druga slovenska gora, oskrunjena z vsem železjem in vsakodnevnimi stotinjami planincev pa je povsem dobrodošel pojav, ki očitno pomirja floro in favno gorskega sveta!? Naj se gredo varuhi gorske narave učit k društvu za zaščito ptic!

Family time

S Tino si v Chamonixu vedno najdeva čas tudi za širjenje gorniškega obzorja najinih hčera. Desetletna Ula plezanja ne trenira, za to se je odločila že kmalu, morda prekmalu. A pleza rada, predvsem v dolgih smereh in tako vsako leto obdelamo nekaj skalnih smeri ali grebenov nad Chamonixom.

Evforija na vrhu me vedno zadane, tudi, če je to že večkrat obiskan vrh. A ko mi desetletna Ula med hlastanjem za zrakom na izpostavljenem vršnem grebenu Aiguille du Midi (3842 m) izjavi: »Tati, nikomur od tvojih gostov ne more biti tu tako lepo kot je zdaj meni!« me to povsem sezuje in obrniti se moram stran, da se ne vidi rosnih oči.

Deseti rojstni dan je Ula praznovala na Triglavu po prihodu iz Chamonixa. Tja je povabila še štiri sošolke in sošolca za katere je ocenila, da bodo zmogli izlet. Malo me je skrbelo saj še nikoli nismo z njo prehodili toliko višinskih metrov. A skrb je bila zaman. Non stop zabava od osmih zjutraj, ko smo šli iz Ljubljane, do 19.ure, ko smo se preko vrha Triglava vrnili na Kredarico. Energija otrok je brezmejna in čudovita!

Zalet in njeno navdušenje nad Triglavom sem izkoristil kmalu zatem še z vzponom preko Slovenske smeri v Steni, na brezhibno lep zgodnjejesenski dan poln »mind blowing« (ne vem kako naj to poslevinim, da bo imelo enak pomen) starševskih občutkov in ponosa. Verjamem, da taka dejanja marsikdo obsoja. Sam izhajam iz tovrstno skrajno konzervativne familije in s seboj nosim malho tosmernih vzorcev. A sedaj sem spreobrnjen (samo glede tega, ko piha se moram še vedno toplo obleči in najesti se je potrebno še vedno do slabosti …). Mislim, da telo in duh desetletnika težko dobi boljši paketek, tako v smislu čiste telovadbe kot tudi duševne izkušnje.
Zanjo je bila vse še igra in zabava v sicer čudovitem a zelo resnem okolju triglavske stene. Plezala sva hitro in tekoče in še hitreje sestopila preko Praga. A na Zlatorogovih policah, ko sva na poti gor ravno pomalicala, je ob najdbi jezika zmrznjene vode potegnila iz svojega nahrbtnika za dve pesti drobnih plastičnih živalic in prosila, če se lahko pol ure igra z njimi na tistem ledu. Sredi triglavske stene?!

Oznake: ALP

Komentiraj (5):

Andrej Kecman, četrtek, 7. november 2019, ob 08:32

Jaka.
Lepa hvala za še en lep prispevek, res znaš napisati, škoda da ne napišeš večkrat kaj.

Tale s polurno igro na Zlatorogovih policah pa zmaga.

Tone Škarja, četrtek, 7. november 2019, ob 08:43

Pa vendar: kje ste nekdanji vrhunski alpinisti? V bzns.

Tomaž Jakofčič, četrtek, 7. november 2019, ob 19:51

Hjam Tone, tokrat nisi zadel žebljice na glavico s svojo pripombo. Ponavadi jo! Ob vseh generacijah mišičnjakov, ki se kalijo v SMAR-u in od katerih bi moralo pokati po stenah, sedaj pozivaš 50 letnega gorskega vodnika (in njegove preživele tovariše), da naj se gre(mo) še bolj alpinizem?

Iztok Snoj, sobota, 9. november 2019, ob 09:27

Ko si nekdo služi vsakdanji kruhek s tistim, kar dela rad, ko zna ubesediti izjemnost trenutka ... pa vendar: kaj je resnično vrhunsko, je lahko stvar okusa posameznika.

Metod Škarja, sobota, 9. november 2019, ob 19:11

Leta hitro tečejo. Tudi sam sem se ob teh komentarjih ozavestil, da (sem do sedaj) to generacijo doživljal še kot "mlado".

eXTReMe Tracker