Uredništvo G-L 06.11.2019 06:27 2324 0

Zastrupljen

Bojan Ambrožič v hribih

Zadnji dan lepega vremena nisem hotel zamuditi. Jutranja rutina. Hiter zajtrk s tuno, kot že nič-kolikokrat prej. Zatem sem se odpeljal v dolino Debantall v pogorju Shobergruppe. V tem pogorju sem sem bil nazadnje dve leti nazaj – na Glödisu. Tokrat pa sem namenjen na sosednji Petzeck.

Vreme je prečudovito. Spodaj morje megle, višje pa jasno in tako toplo, da je skorajda za kratke rokave. Zato v nahrbtnik v zadnjem momentu dodam še nekaj opreme, če bi me vmes slučajno potegnilo, da bi turo naknadno še podaljšal. Prvih par minut me noge zaradi čudovitih razgledov nesejo skorajda same. Po pol ure ugotovim, da napredujem zelo počasi. Že po 45 min hoje sem primoran zaradi nenavadne utrujenosti narediti postanek. Upam, da sem zgolj neprespan. Vendar po postanku ni nič boljše. Samo trma me še žene naprej navzgor. V dveh urah sem se uspel povzpeti le za 600 višincev. Nato nenadoma ne zmorem niti koraka več. Čutim, da je z mano nekaj zelo narobe. Posumim na višinsko bolezen. Petzeck je razmeroma visoka gora (3283 m), ampak še zdaleč nisem tam. Ura mi pove da sem zgolj na višini 2300 m. Obležim sredi poti in razmišljam kaj bi. Naprej ne morem. Postane mi blazno slabo. Dobil sem občutek, da zgubljam zavest. Zavem se, da ni več šale. Posežem po mobitelu, da bi poklical Avstrijski GRS za njihov nasvet kaj naj naredim. Vendar ni signala. Še prenizko v dolini sem!

Se bom moral rešiti kar sam. Ne paničarim. Vreme je idealno. Če bo potrebno sem bom pa cel dan plazil navzdol. Vzamem naklofen, ki je edino zdravilo, ki ga imam pri sebi in pijem vodo. Nato začnem sestopati. Že vstanem težko. Vsak korak hoje pa mi predstavlja hud napor. Sestopam s hitrostjo dobrih sto višincev na uro. Hitreje ne zmorem! Pa čeprav pot ne bi mogla biti lažja. Izmučen se uspem privleči do avta. Nato pa me čaka še dolga vožnja domov. Ravno ko zapeljem iz Karavank, prvič močno bruham. Dobro primem volan, da me ne odnese iz ceste. Doma se uležem v posteljo in naslednjih 24 ur ne zmorem vstati. Ker je praznik, kličem na urgenco, ali lahko pridem na pregled. Pa me zavrnejo, češ, da samo če se mi stanje poslabša do življenjsko ogroženega. Še cel naslednji dan moje telo ne sprejema hrane. Vse kar pojem izbruham. Nato sem počasi res prišel k sebi.

Najbrž nikoli ne bom vedel, kaj je bil pravi vzrok za slabost. Ampak glede na to, da sem za zajtrk pred turo pojedel konzervo tun, je največja verjetnost, da je bila točno ta konzerva po sili nezgode rahlo odprta. Tuna se je čez čas pokvarila, jaz pa tega v jutranji naglici nisem opazil in sem se z njo zastrupil.

BojanAmbrozic.com, 04.11.2019
ZASTRUPLJEN V HRIBIH

Kategorije:

Novosti Tuje TUJ Vse objave