Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spominska soba

aoT/G-L, 16.10.2019: Spominska soba
 
 
 
 
 
 
 
 

< Mirko Kunšič s Petrom Rožičem, ...

četrtek, 7. november 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 680

Filipa Benceta - Ta črnga v Domu pod Storžičem

»Naveza s samim seboj je zagotovo najlepša in najzanesljivejša!« O tem je bil vse do usodnega plazu, v severni steni Storžiča, aprila pred desetimi leti, prepričan tudi takrat še ne 58 letni Filip Bence - Ta Črn.

Danes [19.10.2019] popoldne so eno od sob Doma pod Storžičem preimenovali v spominsko sobo Filipa Benceta.
Tudi tako so se mu alpinistični prijatelji AO Tržič poklonili za vse, kar je naredil za alpinizem. Zanj so ga, kot 17 letnega fanta iz Doline, navdušili bratje Rožič iz Tržiča. Trije od njih so bili tudi danes na odprtju.

Navezali so ga na vrv in skupaj so preplezali Kramarjevo smer v severni steni tržiškega dvatisočaka. In Filip je leta 1968 začel alpinistično pot, kot član AO Tržič.

O njemu je tržiški zdravnik, Iztok dr. Tomazin po smrti zapisal: Bil je velik gornik in poseben človek, alpinistična legenda z več presežniki, eden najboljših solo plezalcev, med najbolj močnimi in vztrajnimi alpinisti svoje generacije, Slovenec z verjetno največjim številom alpinističnih vzponov, najboljši poznavalec severne stene Storžiča in sten nad Belopeškimi jezeri, dolgoletni gorski reševalec, inštruktor in tudi hribovski poet.
Njegovi angeli varuhi, prekaljeni, mogoče tudi izčrpani v desetletjih zahtevnih, nevarnih vzponov in sestopov, so danes odpovedali ... Ali pa je preprosto prišel čas za druge, drugačne višave in globine.

Filip, ki je imel 4440 alpinističnih vzponov daljših od sto metrov, od tega 180 prvenstvenih smeri, me je pred leti navezal na vrv in me varno popeljal čez severno steno Storžiča, po Kramarci, na vrh njegove gore, kjer je začel alpinistično kariero pri sedemnajstih letih. In jo tudi tragično končal še pred 59 rojstnim dnevom.

Filipa je predstavil, z dosežki in fotografijami Miha Zupan, namestnik načelnika AO Tržič, ki ga vodi Jernej Kuhar. Miha je opisal, kako ga je, še kot začetnik v alpinizmu, večkrat obiskal v njegovem domu v Dolini. Med pitjem čaja z medom je poslušal Filipove pripovedi o gorah, odpravah, alpinizmu in smereh. Bolj sta se zbližala, ko je Filip pomagal Mihu pri dokumentiranju plezalnega vodnika o smereh v Begunjščici. Miha je takrat, leta 2009, tudi plezal s Filipom v Begunjščici.

Veliko spominov ima Filipov soplezalec in prijatelj, alpinist, kronist in gorski reševalec, Peter Podgornik, ki se je s prijatelji pripeljal na Gorenjsko na odprtje spominske sobe. Ko je Miha prikazal Filipov portret je Peter, sedel sem se zraven njega v polni sobi, dejal: V Franciji sva plezala s Filipom 82-leta poleti-sredi julija, zato so naju Francozi čudno gledali, ker sva lezla zimsko smer, ki je pozimi čudovita ledna linija, julija pa je bila mokra zajeda brez ledu.
Raz spominov je bil leta 1982 na prvem spominskem taboru najina prva skupna prvenstvena, po 25-tih letih pa najina zadnja skupna smer.
Filip ima nad Belopeškimi jezeri, v severnih ostenjih, vsaj 60 prvenstvenih smeri. Skupaj sva jih preplezala vsaj 15. Bil je vsako leto na 27 tamkajšnjih alpinističnih taborih.
Prvenstvena je tudi Raz spominov, ki sva jo posvetila mojemu bratu Pavlu in Tamari Likar, ki sta konec junija 1982 umrla v severni steni Malega Koritniškega Mangarta, po nenadni spremembi vremena

V nadaljevanju predavanja je Filipa, na iskriv način, predstavil Janez Primožič, s katerim sta veliko plezala in šla 1995 tudi na odpravo v Južno Ameriko. Z njima je bila Urša Poljanšek (AO Žiri). Oba Tržičana sta za vzpon in sestop z Aconcague (6962 m), po nekaj aklimatizacijskih dnevih na gori. Mini odprava je bila v Buenos Airesu in Mendozi gost tam živečih Slovencev, Bajde in Rezla.

Filip je kot član himalajskih odprav kar trikrat priplezal najvišje, a je v kroniko vpisov dodal le enega od osemtisočakov.

Alpinistični prijatelji so, na poseben način, z vrvjo, alpinističnimi orodji in opremo in fotografijami, kronološko dokumentirali Bencetovo alpinistično pot, vse do usodnega 3. aprila pred desetimi leti, ko ga je plaz ubil v severni steni Storžiča, kjer je tudi začel z alpinizmom.

Severna stena Storžiča je bila usodna kar za štiri Tržičane, člane AO, ostalih šest je umrlo v drugih gorah. Od 1963 leta pa do 2012 

Oznake: ALP

Komentiraj (1):

Tone Škarja, četrtek, 7. november 2019, ob 08:35

Odlično, Iztok, vredno razmisleka! - T

eXTReMe Tracker