Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pišem ti pismo, Davo

Delo, 02.11.2019 10.53
Pišem ti pismo, Davo

torek, 5. november 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 907

Dragi Davo, zdaj ko ti pišem te vrstice, sem vesel. Foto: Marko FeistDelo/Polet - Damijan Ambrožič: Kot se spomniš, sva se maja v šestnajstih nočeh skupaj v isti sobi oziroma šotoru pogovarjala o veliko temah.

V hotelskih sobah so bile teme lažje.

Največ so se sukale o tvojem novem projektu – pisanju knjige. Čeprav si bil po srcu in tudi sicer pravi hribov'c, si imel dar tudi za pisanje. Nima veliko ljudi te energije in občutka, da prelije svoja opažanja, predvsem pa občutke, v pisano besedo. Namen je bil, da v knjigo zajameš vse svoje življenje – od mladostnih spominov na družinsko življenje na Jezerskem do odraščanja, športnega razvoja in seveda občutkov, ljudi in potovanj, ki si jih opravil ob izpolnjevanju zastavljenih ciljev.

Dobro je, da veš, da si se lotil zares velikega projekta, kajti potegniti črto pod svojih 56 let ni šala. Tu te čaka veliko pasti.

Večja ovira bo nastala, ko se boš srečal sam s sabo ob opisu nekaterih situacij, ki ti niso ostale v najlepšem spominu. Kot praviš, je bilo takih dogodkov kar nekaj. Že sedaj se sprašuješ, ali bi ponovno ravnal enako … ali je bila moja reakcija prava … ali sem ravnal prav.

Praviš, da prav veliko ne bi spreminjal, bi pa ravnal malo drugače. Torej »Je ne regrette rien« zate ne velja. No, tudi sam sem te spomnil na nekaj dogodkov, ko ti je izstopila tista znana vratna žila in smo vsi vedeli, da je bolje, da gremo po kotih. Sicer sem ti pa lepo povedal – opiši dogodke, kot si jih videl ti. Vsi mi, bralci, bomo iz celotnega konteksta knjige že razbrali, da si imel veliko razlogov za svoje ravnanje v danem trenutku.

Brez obžalovanja.

V šotoru, v katerem sva imela pod pobočjem McKinleyja minus 21 stopinj, pa so bili pogovori bolj subtilni. Presenetil si me z branjem žepne izdaje Svetega pisma. S te plati te nisem poznal – kljub dejstvu, da sva imela za seboj vsaj deset daljših odprav na vse celine in ogromno dnevnih izletov.

Ganil si me, ko si mi pripovedoval o svojih otrocih, ki si jih doživljal s posebnim žarom in predanostjo. Povedal si mi, kako lepo doživljajo vero, kako vas ta povezuje. Pravzaprav me nisi presenetil, saj sem že videl, da se je v tvojem življenju v zadnjem desetletju veliko stvari spremenilo.

No, predvsem si se spremenil ti. Končno si sebi in nam dovolil pokazati mehkobo, ki si jo vrsto let skrival za svojo vratno žilo. Nisem bil navajen, da me nisi takoj zavrnil, ko sem začel svoje bolj liberalne razlage pojavov in dogodkov, ki sva jih srečevala ob poti.

Celo znal si prisluhniti, debatirati in včasih si se celo strinjal.
No, vsaj za nekaj trenutkov.

Dragi Davo, zdaj ko ti pišem te vrstice, sem vesel. Vesel sem, da sem vedno iskreno užival v tvoji družbi. Veselil sem se tvojih mentorskih nasvetov in užival tudi v debatah, ko se nisva strinjala.

Praznina, ki je nastala, je posledica dejstva, da nimam nobenih neizpolnjenih občutkov in pričakovanj ob najinih skupnih poteh. Vedno sem do konca užil ter posrkal vse, kar se nama je ponudilo v skupnih trenutkih.
Verjamem, da si enako občutil tudi ti.

eXTReMe Tracker