Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Meglena Velika planina

Silvo Baznik: Ko gledaš spletno kamero in pričakuješ jasno modro nebo, a se to ne zgodi.

Nad mestom sivina, a nič ne de, saj bo drugače, si rečem, ko vozim po cesti in se pripeljeva na Kranjski rak. Še nekaj vožnje po že slabem makadamu in sva na Rakovih ravneh, kjer pod Rakovim robom pustiva avtomobil in se odpraviva na pot.

Z gozdne ceste greva na pobočje Sončnega griča, kjer na nebu zasije modro okno v sicer megleni sivini in srce prijetno zaigra. Bo, sonce bo. Stopiva mimo bajt v gozd, kjer je na tleh in na vejah dreves malo snega, a dovolj za prvo veselje. Stezica je bolj blatna kot snežena in sem ter tja drsi kljub dobrim podplatom čevljev. Napredujeva skozi gozd in se povzpneva na strmi kolovoz, po katerem prideva na Gojško planino.

Nebo nima več modrega okna in tudi sicer se meglica oblakov vleče čez greben Kranjske rebri, Lepenatke in Rogatca, a ko bi se tam končala, bi bila zelo zadovoljna. Žal ni tako, tudi vrh Bukovca nad nama je skrit za meglico. Kar sva zastavila, bova uresničila, si rečeva in hodiva mimo bajt na planini, se povzpneva na megleni vrh, od koder bi morala videti večino vrhov Kamniško Savinjskih Alp, toda iz te moke bo kdaj drugič tudi nekaj kruha. Zadovoljiva se z meglo in že čez nekaj trenutkov se podava po pobočju navzdol v smeri Velikega stanu. Daleč ne vidiva, a kljub temu najdeva pravo pot in se po spustu povzpneva na Veliki stan, kar veva šele tedaj, ko že greva mimo prvih bajt. Iz meglene okolice slišiva glasove pohodnikov, ko stopava v smeri Zelenega roba in doseževa cesto, ob kateri so smerokazi in na zgornjem piše Pod Gradiščem. Že nekaj korakov dalje po srečanju s planinci pa se nebo usmili in skozi meglico pokuka sonce. Huuuura, to je pravo, a žal ne za dolgo. Že nekaj trenutkov kasneje prevladajo meglice in sonce sveti nekomu drugemu.

Še kratko razdaljo po cesti narediva in sva pri gostišču in bajti GRS na Zelenem robu. Ker imava s seboj vroč čaj, kar nadaljujeva s hojo in se povzpneva na Gradišče in na vrh ob zgornji postaji sedežnici, kjer zaradi vetra pride prav dodatno oblačilo in tedaj čudež dneva.

Meglica izgine iz višav in ostane globoko pod nama in prikažejo se vrhovi kot na dlani. Hitro fotografirava kot to stori še nekaj obiskovalcev planine. Minejo tri minute in gore izginejo izpred najinih oči. Pogoltnila jih je meglica. Čas je za okrepčilo, ko ponovno ugledava gore, ki kmalu izginejo in to se ponovi še tretjič. Trikrat tri minute lepote, mar ni tudi to dovolj za dobro voljo.

Seveda je in tako oprtava nahrbtnika in se podava v meglici z Gradišča proti bajtam Velikega stanu, po katerem se vlečejo meglice. Srečava več pohodnikov, predvsem s tujegovornega področja in odhitiva proti Domžalskemu domu.

Izogibava se blatu na poti, pohodiva še nekaj malega snega in nad Jarškim domom srečava tujki, ki z aplikacijo na telefonu hodita ali bolje blodita po planini. Glede na meglo jima svetujeva, da se naj raje vrneta na izhodišče kot da hodita brez pogleda neznano kam. Aplikacija pa je tako in tako pomanjkljiva, brez opornih točk in oznak domov in bajt na planini. Po malce oklevanja sta se odločili za vrnitev, midva pa nadaljujeva spust nazaj na Gojško planino in po kolovozu se spustiva na Marijanine njive, od koder vidiva le spodnja pobočja Rogatca in sosedov, medtem ko so vrhovi še vedno odeti z meglico oblakov.

Še malo pešačenja po cesti in sva pri avtomobilu, kjer postoriva zadnje dejanje pohoda, zamenjavo čevljev in odpeljeva proti domu.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti