Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vsi sveti v gorah

Ljudje-gore, 01.11.2019
Vsi sveti v gorah
Jutro, 01.11.1939

sreda, 1. november 1939, ob 23:06, Urednik G-L, ogledov: 24

Jutro - Uroš Župančič: Ni dolgo, ko se je z gora poslovilo poletje in je že dahnil preko skalnih velikanov jesenski mraz.

... Z zapada in juga so pritisnile vlažne megle. Sever je kmalu ohladil ozračje, slana je požgala rože in shladila zemljo. V gozdu je porumenelo listje in rdeči zublji bukovja so se dvigali iz dolin visoko proti skalnim robem. Tik pod skalami na goličavah so se pozlatili mecesni. Skoro vsako jutro je pobelila slana jase sredi gozdov, gori visoko v pečeh pa so se pokazali snežni in ledeni kristali in vse to je po svoje okrasilo jesensko prirodo gora. Veter je bril preko goličav, kuštral dolgo gorsko travo, se upiral v od viharjev okleščene in od strele osmojene mecesne, da so se upogibali in ječali pod pritiskom. Upiral se je veter v peči, grape in grebene s seboj pa je z juga gnal megle in oblake, polne dežja. Megle so se prihuljeno vlačile po južnih robeh proti grebenom. Na grebenih pa so z vetrom zaplesale in se vrtinčile v zraku. Spodaj v gozdovih se je veter upiral v porumenelo in rdeče listje, skozi gozd je venomer šumelo. Listje je odpadalo in veter ga je nosil visoko v zrak, da se je marsikateri list pridružil razcefranim meglam. Temni oblaki pa so ostali na grebenih; postrojeni kot grozeča vojska, vedno pripravljeni, da vsak čas prineso hudo uro nad dolino. Končno so se spustili kot slapovi preko škrbin tesno ob stenah navzdol. Dolina je temno sivo potemnela, pred bližajočo se nevihto je utihnilo vse in v tem svinčenem somraku pričakovalo novega časa. Megle so se spustile med gole veje, iz oblakov pa je začelo deževati. Po grapah in tokavah so vode narasle. Ko je prenehalo deževati, je postalo še bolj hladno, megle so se dvignile pod oblake, visoko v gorah pa je snežilo. Spet se je spustil svinčeni svod in tudi v dolini so začele padati snežinke.

Na dan vseh vernih duš je snežilo vse do mraka. Vse je bilo mirno in brez vetra. Sneg pa je padal ... Iz vasi se je pozno v mrak oglasil zvon Zdrave Marije. Glas zvona se je pomešal s snežinkami in poromal skozi lesove gori do sten, se odbil preko doline na nasprotni skalni greben in dalje do vseh robov in sten naših gora. Potem pa je legel za kratek čas molk na ves zagorski svet. Malo za tem pa se je sredi Velike stene na skalnem prostoru med prevesami in nad prepadi oglasil daljni glas. Na ta glas so se oglasili in drugi, globoki, kot da so prišli z onega sveta. Oglasil se je oni izpod plazu in tudi oni zmrznjeni se je odzval vabilu. Tako je šlo vzdihovanje od Ozebnika do drugega žleba preko vseh grebenov do poslednje stene. Vsi so se oglasili. Tudi oni iz Kamniških planin so se zbudili, se pomešali med snežinke in preleteli so duhovi dalje, da se ta večer pomenijo, kako je bilo nekdaj. Prišli so vsi, ki so v gorah iskali svojih potov in so hodili tja v stene, žlebove, grape in grebene skozi mraz in viharje po borbena doživetja. Hoteli so si na ta način priboriti večje pravice do poštenega življenja. Veliko jih je bilo, preveliko samih mladih, idealnih ljudi, ki so se zbrali ta večer na onem previsu pod mogočno črno steno. Vse je zvabil klic gora, ki je bil pri njih tako velik in močan, da so šli in odšli za njim v dalje nedogledne. Zgrabila jih je želja po boju, ki dela življenje močno in ga pripravlja v teh težkih dneh na boljše čase. V gorah čakali ti mladi ljudje človekovo bistvo. Čestokrat so ga iskali prav blizu meje med življenjem in smrtjo. A gore imajo že od nekdaj svoje zakone, ki bodo trajali večno, le-tem ubogi človek ni kos. Mlad mož pa ne trpi zaprek in ugank, on hoče odkriti in razumeti. Mladina ne odneha na svojih potih in odkriva poslednje zastore tajnosti stvarstva. Vsi ti, ki so po planinskih potih odšli v večnost, so bili željni, skušati svoje moči. Hoteli so hoditi po potih, kjer še nihče ni hodil. Vedeli so, da je lepo, narediti nekaj, kar drugi ne zmore in za kar je potrebna posebna sposobnost. Uživali so ob zavesti, da imajo v sebi toliko življenjske sile, da lahko spreminjajo nemogoče v mogoče in prav to jim je bila najbrže višja vrednost življenja. Žrtvovali so se ta svoje ideale in pokazali so pot, ker so vedeli, da je bogato, žrtvovati so za take cilje.

Pripovedoval je, kako le bilo takrat, ko se je odprl pekel, ko se je nepretrgoma bliskajo, ko je tulil vihar in je naval oblakov zbudil vse vetrove, ko nisi videl v steni ped predse, ko so pogledi zaman iskali prijemov in stopov, ko je pričelo deževati, ko so slapovi lili preko njega; povedal je, kako je bilo takrat, ko ga je gora in razbesnela narava prisilila k strahu.
Prav tam na robu se je oglasil drugi. Pravil je, kako so sunki vetra prinašali snežne zastave preko grebena, kako je sneg v kratkem času pobelil vso steno in kako je obupal nad strašnim položajem.
Stisnjen ob steno se je oglasil znova in zavijal duh, kako strašno je bilo, ko je gorel greben v bliskih in ječal pod pritiski vetra, kako mu je vihar zaorglal poslednjo pesem.

Kako je bilo takrat, ko sem moral odvreči vse železne stvari in se skril pod preveso. Zunaj je besnel pekel, jaz pa sem postal ujetnik gore, dolgo eno noč in en dan in in eno noč, je zaječal neznaten duh, sloneč na skali.
Tesno mi je, če se spomnim na one ledene igle, ki so mi bičale obraz, zastajal mi je dih, lovil sem sapo. Mraz pa mi je z ledenimi prsti silil pod obleko in se zajedal v mozeg, da so mi pojemale mladostne moči.

Takrat, ko je nastopil vihar ko sodnega dne, sem se zavedel, da lahko vsak trenutek in vsak napačen gib prinese kaj hudega, takrat me je bilo resnično strah. Zbral sem se in zatajil strah mraz in utrujenost in šel sem srečen mimo smrti. To je bilo enkrat — a drugič?
Ko sem nastopil poslednjo pot in se naselil tu med vas, sem nastopil tako pot, kjer ničesar ne morem imenovati lahko ali ne nevarno. Naneslo je tako, da se mi je sredi dela odkrušil edini prijem v prevesi, zavpil sem, veter pa je moj poslednji glas raztrgal in odnesel v dolino. Jaz pa sem padal — — —padal — — —
Vsi so govorili. Vsak je povedal svoje. Kako je takrat snežilo, kako je naglo prišlo nevreme, kako je mraz ubijal in utrujal moči in zagon, kako je varljiva skala zahtevala svoje, kako je na grebenu ob sunkih vetra, ki se je razvnemal lovil ravnotežje, kako je v prevesi popustil edini prijem, kako se je zamajal klin, kako se je napela vrv, zabrnela, in potem — potem potovanje skozi zrak navzdol v večnost. Vse so si povedali, kako se je raz grebena utrgala snežna opast, kako ga je plaz zgrabil, vrtinčil, zakopal in spet vrgel na zrak pa ga spet zgrabila snežna gmota in ga vzela s seboj, kako ga je udarilo in zabolelo, potem pa je nastala tišina — tišina, ki ni nikoli več prenehala. Pravil je, kako je noga stopila na spolzek led, kako je lovil ravnotežje. Mlad duh je povedal kako so ga izvabile rože in poslednji je povedat žalostno zgodbo, kako so ga zajele megle, kako je taval vso dolgo noč, ko je snežilo, gazil globok sneg, a jutra ni hotelo biti. Utrujen se je hotel spočiti le za čas je sedel in zaspal za večno.
Tako so si dolgo pripovedovali. Po steni so se vlačile megle in proti jutru so se jele trgati. Skozi okna v njih so zasijale zvezde m potegnil je hladen veter, ki je ječal ob robu in blodil po grapah in pojemal. Hlad je naznanil, da so se ure pomaknile naprej in da se nov dan počasi zori. Ko je v vasi zazvonilo k zornicam, so duhovi zaplesali z vetrom in meglami ter se razbežali. V steni pa je veter pometal sneg raz police in pršil megle in oblake. Ko pa se je naredil nov dan, so v hladno jutro poromali živi ljudje k svojim rajnkim. Pod našimi skalnimi stenami so zagorele lučke. Zagorele so pod Triglavom in Planjavo pod Storžičem in Škrlatico, zatrepetale so v jesenskem vetru pod Jalovcem in Mrzlo goro. Povsod so dvigale svoj plamen proti nebu in prosile za vse one, ki so si pot na drugi svet poiskali preko.
Na Škrlatici pa je visoko proti nebu stal, sredi skalnega zasneženega morja, križ, v znak, da vzorov, ki so nam pokazali tako lepo pot navzgor, nismo pozabili.

eXTReMe Tracker