Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Joža Mihelič,

Dnevnik, 28.10.2019 10:30
Joža Mihelič, pedagog, alpinist, turni smučar in gorski fotograf: Na jesen je treba med zlate macesne

petek, 1. november 2019, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 710

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... pedagog, alpinist, turni smučar in gorski fotograf: Na jesen je treba med zlate macesne

Joža Mihelič, pedagog, alpinist, turni smučar in gorski fotograf, je pred kratkim izdal knjigo Vprašaj goro, ki je, kot pravi, prispodoba za spoštljiv odnos do narave, posebej gorske, hkrati pa je tudi slavospev bohinjskim goram, v katerih je Mihelič s prijatelji in bratom Tinetom, s katerim je opravil ogromno plezalnih vzponov, doživel nepozabne izkušnje.

Kaj je glavno sporočilo in pomen naslova vaše knjige Vprašaj goro?
Knjiga prinaša različne zgodbe, ki skupaj sestavljajo celotno pripoved, zato ji je bilo težko dati primeren naslov. Prav gore so rdeča nit pripovedi, zato sem se odločil za naslov Vprašaj goro. Z njim sem želel poudariti, da je gora velika, človek pa majhen, da je gora od nekdaj, mi smo pa tukaj le kratek čas njenega življenja. Včasih rečemo, da je narava odprta knjiga, da se iz nje učimo, gore pa so najvišji, nam najbolj odmaknjeni del narave. Njihova največja značilnost so višine in globine. Vprašaj goro torej tudi pomeni, da se je treba od gora (narave) nenehno učiti in ne odhajati tja, kot da vemo vse.

Kakšna je bila vaša vez z bratom Tinetom, ki se je slovenskim alpinistom za vselej vtisnil v spomin s svojimi knjigami?
Moj pokojni brat Tine je planinski javnosti znan kot odličen pisec planinskih in alpinističnih vodnikov in dveh doživljajskih knjig: Andi, beli vrhovi zelene celine, in Klic gora, ki sta bili lepo sprejeti. Bil je eden najboljših poznavalcev naših, slovenskih gora in gora po svetu. Poleg želje, da bi se od gora učil, je bil obdarjen s prav neverjetnim spominom. Gore je imel zares rad, kakor je zapisal, in tega sem se učil od njega. Najin bratski stik je nedvomno dosegel vrhunec takrat, ko so nastajale najine prvenstvene smeri v Cmiru, Triglavu, Toscu, Vršacu in Lepem Špičju.

V knjigi pravite, da vaše zgodbe pripadajo nekemu drugemu, drugačnemu času.
Čas mojega otroštva je bil zelo drugačen od sedanjega. V Bohinju in tudi drugod po Sloveniji so še na tradicionalen način delovale mnoge kmetije. Kmetijska mehanizacija je prišla precej pozneje. V tedanjem Bohinju je bilo največ pet avtomobilov in ceste so bile makadamske. Telefon so imeli le redki, televizije in računalnikov ni bilo. Današnja mobilnost vseh vrst, predvsem pa tržno gospodarstvo, sta svet spremenila. Mislim, da je sedanja kakovost življenja slabša od tedanje. Značilen odraz današnjega časa so ogromni kupi smeti, ki jih takrat skoraj ni bilo. Manj se je potovalo na velike razdalje, izraziteje pa se je potovalo vase, v lastno notranjost. Tak čas je izoblikoval izjemne posameznike, o katerih pišem. Tedanji čas je zahteval tudi veliko boljše poznavanje narave, denimo vremena, vremenskih pojavov, ker zanesljivih napovedi ni bilo. Takrat se ni govorilo o rekreaciji. Danes vse teka naokoli, kolesari in planinari. S tem je tudi alpinizem dosegel nesluteno višino, zdi pa se, da mnogi odhajajo v gore le zaradi modnosti in za krepitev zdravja in kondicije. Zavedati pa se je treba, da brez gora ni naše kulture. Prednost naj ima spoštovanje.

Zakaj so za vašo predstavo o gorskem svetu tako pomembni domačini v Bohinju, kmečki ljudje?
Domačini so močneje kot obiskovalci povezani z naravo okolice, v kateri so doma in jo oblikujejo. Kulturna krajina, ki odlikuje naše okolje, ni nekaj samoumevnega. Nastajala je stoletja, vendar je bilo delovanje vselej obojestransko. Niso le ljudje, domačini oblikovali narave, temveč je tudi narava oblikovala njih. Tudi slavni baron Žiga Zois je vedel, da vedno in povsod izstopajo posamezniki, zato je za velikega naravoslovca Balthasarja Hacqueta, ki se je podal, da bi kot prvi priplezal na vrh Triglava, izbral najbolj izkušene med svojimi možmi, lovci in rudarji. Tudi domačini Bohinja, ki jih opisujem v knjigi, so v svojem okolju močno izstopali, predvsem kot kmetje, kajti kmetijstvo je bilo takrat najpomembnejša gospodarska dejavnost v dolini.

Slovite tudi kot turni smučar. Kaj menite o turnem smučanju, ki je pri nas v zadnjih letih izjemno pridobilo priljubljenost?
S svojo prisotnostjo v gore nehote vnašamo nemir, ki moti njihove stalne prebivalce, živali in rastline. Živali se nas, neobičajnih obiskovalcev, bojijo in če mora neka žival iz strahu večkrat bežati, pomeni to preveliko porabo energije, s katero mora pozimi varčevati. To je lahko zanjo usodno. Nujne so torej velike mirne cone, kamor ne bo pozimi vstopal nihče.

Več kot dvajset let ste v Triglavskem narodnem parku vodili službo za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo ter urejali glasilo Svet pod Triglavom. Kako vidite pomen TNP in njegovo prihodnost?
V Triglavskem narodnem parku sem pustil lep čas svojega življenja. Ker imam pedagoško izobrazbo, sem deloval na področju izobraževanja. Varstvo narave je mlada panoga, zato se šele razvija, tudi njeno vzgojno in izobraževalno poslanstvo. Trudil sem se ustvarjati tip naravoslovnega dne za šole, ki bi bil blizu učencem in učiteljem, in moji Belarjevi dnevi v Trenti so se zelo obnesli. Predvsem sem želel, da so učenci aktivni udeleženci, zato jim na pot nisem dal vodnika. Pot od enega do drugega poznavalca, ki jim je potem kaj povedal, so si morali poiskati sami. Uvedel sem tudi etnološke delavnice. Izdelovali smo različne tradicionalne predmete iz kmečke rabe. Ne veste, kako radi so otroci to delali. Po vzoru slavnega fotografa in gornika Jaka Čopa sem pripovedoval Pravljico o Zlatorogu in ogromno predavanj sem imel, predvsem po šolah. Dolgo sem urejal parkovni časopis Svet pod Triglavom, veliko sem pisal v mladinske in otroške revije, pa tudi knjigo o prvem predlagatelju za zavarovanje Doline Triglavskih jezer, pozabljenem slovenskem znanstveniku dr. Albinu Belarju sva napisala skupaj s prijateljem Renatom Vidrihom, doktorjem geologije, vrhunskim seizmologom. Stiska in strah, ki se nas lotevata zaradi stanja planeta, povzročata, da postaja varstvo narave gibanje. Čas, ko bo Triglavski narodni park postal zares ljudski, najbrž šele prihaja.

Preplezali ste ogromno letnih in zimskih smeri, več kot dva ducata prvenstvenih. Katero od njih bi priporočili plezalcu?
Prepričan sem, da so vse moje prvenstvene plezalne smeri zelo lepe. Skupno plezanje novih smeri v Cmiru, Triglavu, Vršacu in Lepem Špičju je bila v veliki meri bratova ideja, on pa je bil izrazit estet. V alpinističnih krogih je od najinih smeri najbolj znana Bohinjska smer v severni steni Triglava, najbolj pa sem ponosen na svoje vzpone v Vodnikovem Vršacu. Tisto plezanje je nekaj posebnega. Plezalcem Akademske smeri v Anića Kuku v Paklenici ni treba predstavljati, saj ima zagotovo več kot tisoč ponovitev.

V teh dneh, ko krasno vreme kar kliče po gorskih turah, bi koristil dober namig za lepo turo. Nam jo lahko svetujete?
Na jesen je treba iti med zlate macesne, kjer koli že so. Vsi poznamo tiste na Slemenu, ker skozi njihove svetle krošnje gledamo proti Jalovcu in v temna ostenja Mojstrovk, Travnika in Šit. Ni ga čez sprehode po bohinjskih visokogorskih pašnikih med Velim poljem in Sedmerimi… Povsod v gorah je lepo, če pride povabilo iz čistega srca, zaradi gora, ne zaradi nas samih.

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker