Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rinke

torek, 29. oktober 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1420

Silvo Baznik: V toplih dneh pogled iz mesta pogosto uide na Kamniško-Savinjske Alpe. 

Pred zoro, še v megli, sva na poti v Kamniško Bistrico, kjer nadaljujeva vožnjo po makadamski cesti in ustaviva pred Žagano pečjo. Da bo v hribih veliko ljudi, pričajo številni parkirani avtomobili. Preobujeva se, oprtava nahrbtnika in stopiva po cesti v zatreb doline V Koncu, kjer so že popravili cestišče in uredili struge potokov, čez katere pelje cesta.

Hodiva po srednjem kolovozu, ki se višje konča in preide v stezico. Hodiva po neoznačeni stezici skozi gozd. Pred in za seboj slišiva glasove pohodnikov. Dohitiva skupino pohodnikov, se še nekoliko povzpneva skozi gozd, prečiva Hudi graben in doseževa dolino V trati, kjer naju prehitijo pohodniki. Odpre se lep razgled na dolino pod nama in greben od Mokrice do Kalške gore. Sonce se pokaže izza Malega grebena in osvetli Gamsov skret nad tratami. Povzpneva se prek trat do suhe struge potoka, kjer narediva prvi odmor in nato nadaljujeva vzpon ob strugi, se povzpneva do pohodnikov pod Gamsovim skretom, kjer prečiva pobočje v desno in se povzpneva v zatreb doline in nato greva levo pod steno Gamsovega skreta. Na glavi romata čeladi, še cepina v roke in podava se v steno, kjer se s pomočjo klinov in dobro napete pletenice preko strme police povzpneva na strme trate. Za nama pridejo planinci, naju prehitijo in odhitivo dalje v smeri pobočja med Koglom in Slemenom, midva pa se s trat spustiva pod Sleme in na melišča doline, nad katero se vzpenja Veliki greben. Hoja po melišču je utrudljiva in zato greva raje ob njegov rob, ko nižje ugledava trop gamsov, ki hitro preči melišče in se vzpne na travnata pobočja pod Koglom, kjer ju izgubiva izpred oči.

Naprej hodiva sama v tišini gora, le vetrič meša zračne tokove. Toplo je in večkrat po požirkih osvežim suho grlo. Povzpneva se pod kamnito ograjo in zanimiv velb, pod katerim je v globoki jami snežišče. Iz sence stopiva na sonce, narediva odmor in nato se preko kamnite pregrade povzpneva na Male pode, od koder je lep pogled na bližnjo jugovzhodno pobočje Skute nad peščeno vrtačo pod njo in na melišča Kranjske Rinke, ki se s strmim in nazobčanim grebenom drži sosede. Še nadaljujeva svojo pot po skalnatem svetu, med katerim so manjše zaplate trav in sem ter tja uzrema osamljeni cvet. Po valovitem svetu se povzpneva pod strmo pobočje, ki ga prečiva v levo in z nekaj oprijemi skal prideva na drugo stran, od koder vidiva greben Male Rinke, a ne greva tja temveč še bolj levo pod pobočje Kranjske Rinke, kjer loviva prehode, visoko nad globoko vrtačo, ki jo obkrožajo Rinke. Kot se rado zgodi, kmalu ugotoviva, da sva nekoliko previsoko in zato se spustiva nekaj višinskih metrov zelo previdno navzdol na spodnjo gredino in po njej počasi napredujeva okoli pobočja. Še je potrebno poprijeti za skalo, povzpneva se in doseževa bolj položen svet, poln drobnega kamenja na in med skalovjem, kjer sta vidni stezici med kamenjem in po eni od teh se povzpneva do strmega dela poti. Doseževa označeno pot in po njej se povzpneva na greben in nato na sam vrh Kranjske Rinke, ki je s svojimi 2453 m najvišja med Rinkami. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in kar je še lepše, nudi čudovite poglede na okolico, kjer seveda prednjači višja Skuta.

Narediva odmor za okrepčilo, fotografiranje in občudovanje gorskih vršacev in dolin. Z očmi potujeva po vrhovih od Mokrice, Kalškega grebena, Skute, Jezerske Kočne, Velike in Male Babe z Golim vrhom, preko Koroške, Štajerske in Male Rinke na oddaljeno Ojstrico, Planjavo, Brano in Tursko goro, pa naprej na Veliki greben in dolino po kateri sva se povzpela. Za nama pride pohodnik, ki pa zapusti vrh še pred nama. Midva ša malce počakava na sončni a tudi malce vetrovni Kranjski Rinki, se ozreva še na verigo vrhov Košute, pa na vrhove nad Jezerskim in Ravensko Kočno, medtem ko se Julijci skrivajo v meglicah. Ozračje žal ne omogoča jasnega pogleda na naše najvišje vrhove. Oprtava nahrbtnika in se odpraviva z vrha. Stopava po pobočju navzdol, previdno zaradi veliko drobiža na skalah in nižje ubereva pot malce po svoje in se tako z nekaj plezanja izogneva melišču, se višje priključiva običajni poti in doseževa vrh Koroške Rinke, od koder sva pred tem slišala navdušeni vrisk in kjer počiva par pohodnikov, ki se mu pridruživa na 2433 m visoki gori, imenovani tudi Križ, na katerega vodi tudi plezalna pot z Jezerskega sedla in Okrešlja preko Mrzlega dola.

Z vrha je najlepši pogled na Kranjsko Rinko s Skuto, pa seveda na kopico ostalih vrhov in dolini Ravenske in Belske Kočne. V že kar vročem dnevu je dobrodošel vsak požirek tekočine in počasi zaloga vode kopni. Tudi energijo je potrebno obnoviti in tako nahrbtnik postaja lažji. Po obroku se odpraviva z gore. Slediva označeni poti, greva ob melišču proti vzhodu in nižje zapustiva označeno pot ter se po pobočju povzpneva na tretjo, Štajersko Rinko, ki je sicer nižja od prejšnjih dveh, a še vedno ima zavidljivo višino 2374 m.

Pod njo se vrstijo vrhovi okoli Mrzle gore, Logarska dolina z Okrešljem, Kamniško sedlo s Planjavo in Brano, bližje je Turska gora in Mala Rinka in krog zaključujeta Kranjska in Koroška Rinka s svojo severno prepadno steno. Obiščeta naju planinski kavki, s katerima podeliva najin obrok hrane. Kasneje jih pride še več, a so že prepozni, saj se odpraviva z vrha.

Sestopiva, se približava robu grebena, ki poteka nad Okrešljem in nato stopiva po pobočju navzgor do piramide na bolj ravninskem 2289 m visokem vrhu Male Rinke, s katerega je najlepši pogled na prej prehodene tri vrhove Rink. Z vzponom na ta vrh sva zaključila pohod na vrhove, ostane nama le še vrnitev v dolino, a do tja je še dolga pot.

Z vrha greva zopet po svoje čez kamnite pode iščoč naravne prehode, nižje prečiva označeno pot, se spustiva ponovno po grebenih, srečava planinca, nadaljujeva spust in zagledava bivak pod Skuto na Malih podih, kjer je že nekaj planincev. Še nekaj korakov narediva in sva pri bivaku, kjer narediva zadnji premor pred zaključnim spustom. Bivak stoji nad dolino Žmavčarjev s pogledom na Tursko goro z Brano na levi strani doline in Velikim grebenom na desni, kjer se ob njegovem zaključku vidi severovzhodni greben Grintovca. Nad bivakom pa kraljuje Skuta. Sonce prijetno greje, v dolino pa že padajo sence Velikega grebena, ko se odpraviva na pot. Previdno narediva prvi spust po zelo strmem pobočju in doseževa zgornja melišča in travnato pobočje na desni. Sprva se spuščava po travnatem svetu, srečava večjo skupino pohodnikov, ki bodo prespali v bivaku, stopiva na melišče in nato nižje na drseči stezici srečava naslednje pohodnike, kar kaže na velik naval za prenočitev v bivaku.

Doseževa prve macesne in na prelomu strmega pobočja so v pomoč stare pletenice, ki pač za silo služijo svojemu namenu. Z nekaj več previdnosti se spustiva navzdol, ko mi prileti kamen na nahrbtnik. Neprevidna trojica nad nama ga je verjetno nehote sprožila, na srečo brez posledic. Nekoliko nižje jih spustiva mimo in nato greva še midva v gozd po stezici, ki počasi prehaja na zahodna zelo strma pobočja in nižje je mesto varovano z vrvjo. No, naprej gre tudi brez vrvi, ki tako in tako ni kaj prida. Sonce počasi tone za grebenom Kalške gore in sence se plazijo po pobočjih. Stezica naju pripelje iz gozda na kolovoz in na ravnico V Koncu, preide v gozdno cesto in ob avtomobilih se spustiva mimo spodnje postaje žičnice do Žagane peči in nižje še do najinega jeklenega konjička.

Še en pogled proti vrhovom, ki se še bleščijo v soncu, medtem ko nižje prevladuje senca in kaže, da se dan počasi preveša v večer. Pospraviva pohodno opremo, utrujena sedeva v avtomobil in se odpeljeva do doma v Kamniški Bistrici, kjer pogasiva grli s hladno pijačo ter nazdraviva odlični pohodni turi z obiskom štirih vrhov.

eXTReMe Tracker