Oskrbniku planinskega doma na Kofcah, predstavnikom planinskih organizacij in lokalnih skupnosti, varuhom narave, promotorjem planinskega, pohodniškega, zelenega in butičnega turizma …
Spoštovani,
za lažje razumevanje mojega pisanja naj se najprej na kratko predstavim: izhajam iz kmečkega okolja, po poklicu pa sem veterinar in si vsakdanji kruh služim z delom na področju zdravstvenega varstva malih živali v eni izmed privatnih veterinarskih klinik. Naključje, ali pa splet okoliščin sta hotela, da v zadnjem desetletju s pomočjo družine ob delu skrbim za gorsko kmetijo s pripadajočim posestvom. Povedano drugače sem tudi nosilec kmetijskega gospodarstva in lastnik kmetijskega in gozdnega zemljišča, katerega del leži ob vse bolj obremenjeni planinski poti k planinskemu domu na Kofcah in na pogorje Košute.
Čedalje bolj kaotično stanje na področju mirujočega prometa in obiskovalcev na tem območju, ki je posledica reklamiranja »zelenega pohodniškega turizma«, »naj planinske koče«, »prebujanja zmaja«, itd, bom podkrepil z naslednjo hipotezo: Predstavljajte si, da kot veterinar kupim ali pa zgolj najamem hišo Vašega soseda in v njej odprem kliniko za male živali. Žal pa ima ta hiša le dobrih dvajset kvadratnih metrov dvorišča, ki ga s svojimi vozili v dobršni meri zapolnijo zaposleni na kliniki. Da zadostim normativom za delovanje klinike, je ob čakalnici strankam sicer na voljo stranišče, ki pa je ob povečanem obisku v pretežni meri zasedeno. Pomanjkanje parkirnega prostora sili moje stranke, da parkirajo na sosedovem – torej Vašem zemljišču, še več, nekateri pustijo vozilo celo na Vašem dvorišču in vam s tem otežijo ali celo onemogočijo dovoz do doma ali pa Vam s tem narekujejo opravljanje dnevnih opravil. Ob tem nekateri brezbrižni skrbniki štirinožnih prijateljev pustijo njihove iztrebke na Vaši travi, ali se – ko jim pride sila, v zavetju odprtih avtomobilskih vrat celo sami podelajo in tam poleg svojih neprebavljenih ostankov pustijo obogatene osvežilne robčke. In sedaj sledi notorično vprašanje: Koliko časa bi me kot lastnika klinike, ki Vam bi s svojo dejavnostjo na Vašem zemljišču povzročal opisano stanje, prenašali ??? Še posebej, če bi mi bilo takšno ravnanje mojih strank povsem samoumevno, oziroma Vas za možnost koriščenja Vašega zemljišča ob povečanem prometu ne bi niti vprašal, oziroma Vam v zvezi s tem ne bi namenil nikakršne pozornosti ! Računam na pošten odgovor. In zakaj vse to pisanje ?
Zato, ker se na las podobna situacija v zadnjem obdobju čedalje pogosteje odraža – upam si trditi, da ne le zgolj na mojem, pač pa tudi na drugih zasebnih zemljiščih ob vznožjih naših planin. Obiskanost številnih planinskih domov, planin in gorskih vršacev je v zadnjem času v izjemnem porastu - tudi po vaši zaslugi, spoštovani naslovniki. In da ne bo pomote – nič nimam proti promociji pohodništva in organizaciji raznih akcij, ki privabljajo obiskovalce različnih starosti v naše naravno okolje. Samo na nekaj ste pri vsem tem, spoštovani promotorji slovenskega planinskega, zelenega, pohodniškega in butičnega … turizma pozabili ali pa prezrli! Pozabili ste na zastarelo in neuporabno infrastrukturo, če pa ste jo namenoma spregledali, je to od vas še toliko bolj neodgovorno. Takšna, kakršna je (infrastruktura namreč), omogoča nered na marsikaterem izhodišču v naš planinski svet. Priliv obiskovalcev je zlasti ob lepih vikendih in drugih, dela prostih dnevih že zdavnaj presegel razpoložljiva mesta za motorna vozila. Parkiranje neposredno ob cesti, na gozdnih in kmetijskih zemljiščih tako postaja izhod v sili in za številne obiskovalce povsem samoumevno. Da takšno početje otežuje ali celo onemogoča prehod intervencijskim vozilom (katerim zaenkrat na vso srečo še ni bil potreben) in lastnikom zemljišč narekuje stalno prilagajanje s kmetijskimi in gozdarskimi opravili, ne zanima nikogar. Preverjeno dejstvo je, da za nadzor nad mirujočim prometom oziroma nad upoštevanjem obstoječe prometne signalizacije nista zainteresirana ne policija, ne medobčinski inšpektorat. Nikogar ne zanimajo zaradi povečanega prometa stalno zasuti kanali in razdrapana makadamska cesta. Poslušamo zgolj negodovanje župana, kako drago je vzdrževanje ceste, katere status vse od njenega nastanka pred petdesetimi leti ostaja nedorečen.
Nikogar ne zanima problematika onesnaževanja naravnega okolja neposredno ob vstopnih točkah. Naj samo za primer navedem letošnji 15. avgust, ko je bilo v določenem predelu zaselka Pod Košuto z namenom obiska Kofc in ostalega območja Košute parkiranih preko 240 motornih vozil. Če predpostavimo, da sta se v vsakem vozilu pripeljala zgolj dva pohodnika, število naraste na najmanj 500 oseb. Vsaj polovica od njih mora po daljši vožnji bodisi na malo, bodisi na veliko potrebo. Toda kam? Kritje je bližnje grmovje, ali pa kar odprta vrata avtomobila na začasnem odlagališču vozil. In posledica ? Rezultat v pobranih onesnaženih robčkih in drugih smeteh na kvazi parkirišču po zgolj enem »uspešnem vikendu« prikazuje priložena fotografija. Naj kot piko na i izpostavim še dogodek izpred štirinajstih dni, ko je obiskovalec ali pa obiskovalka zajeten zalogaj svojih iztrebkov s pripadajočimi robčki pustil(a) na zasebni poti, neposredno pred vhodom v čebelnjak. Takšen osebek si ne zasluži imena človek, pač je za mene čisto navadna prasica. Pa doslej, spoštovani promotorji in izvajalci planinskega turizma, še nihče ni prišel do lastnika zemljišča in podal pobudo in nakazal rešitev za postavitev nujno potrebnih ekoloških sanitarij na takšnem območju. V izogib nepredvidenemu onesnaževanju okolja v katerem živim jih lahko postavim le sam, na lastne stroške, pa še to bo iz birokratskega stališča pričakovano zapleten proces.
Naslednja pereča točka pa je obnašanje obiskovalcev. Resda se je odnos planincev in pohodnikov do naravnega okolja in zasebne lastnine v zadnjem obdobju znatno izboljšal, pa je kljub temu še vedno zelo aktualna hoja in vožnja s kolesi izven urejenih planinskih poti, hoja po nepokošenih travnikih, prosto spuščanje psov v naravi, vožnja z motokros motorji po gozdnih vlakah, vodenje turistov po brezpotjih, računalniško trasiranje izletniških poti po zasebnih zemljiščih in še bi lahko našteval. Učinkovitega nadzora in sankcioniranja nad takšnim početjem pa od nikoder!
Kot državljani Republike Slovenije in eni vse manj številnih, ki se po svojih močeh trudimo ohraniti kulturno krajino se ne jaz, ne moja družina enostavno ne moremo sprijazniti z vse večjim in nenadzorovanim vplivom na naše naravno okolje, katerega z različnimi nepremišljenimi promocijskimi akcijami ob popolni ignoranci lokalnega prebivalstva povzročate tudi vi. Verjamem, da ste številni funkcionarji v okviru svojih zadolžitev ali pa povsem zasebno imeli priložnost spoznati urejenost planinskega in pohodniškega turizma v tujini, v naši neposredni soseščini. Žal tega nočete, ne želite, ali pa niste sposobni prenesti v naše kraje. Občasno je celo slišati samohvalo o koriščenju evropskih sredstev za opremljanje planinskih postojank. Pa me boste ob tem težko prepričali, da je postavitev pralnice koles ob planinskem domu pomembnejša od zagotovitve sanitarij ob vznožju planine.
V današnjem času je povsem logično in nujno, da ima izvajanje kakršnekoli dejavnosti, povezane z množičnim obiskom zagotovljeno osnovno in sodobno infrastrukturo. Žal tega pri vaših aktivnostih na področju razvijanja planinskega in pohodniškega turizma ne upoštevate. Lastniki zemljišč ob tem ostajamo prezrti in za vas nepomembni, čeprav ne morete zanikati dejstva da je vaša uspešnost v znatni meri posredno odvisna tudi od nas. V preteklosti je naša družina že pokazala svojo pripravljenost za razreševanje zgoraj naštetih problemov, vendar smo pri tem ostali bolj ali manj osamljeni. Zato v bližnji prihodnosti z vaše strani pričakujemo kompetentnega sogovornika, s katerim bomo lahko skupaj pristopili k takojšnjemu urejanju prijaznega okolja tako za domačine, kakor tudi za obiskovalce. V kolikor odziva ne bo, se bomo morali sami poslužiti preverjenih ukrepov za omejitev prometa, kar pa verjetno nikomur ni v interesu.
V izogib razmišljanju, da je to pisanje nastalo kot posledica nevoščljivosti ob izboru planinskega doma na Kofcah za naj planinsko kočo v letošnjem letu, ob tej priložnosti oskrbniku Petru Vogelniku in njegovi ekipi za dosežen uspeh v svojem imenu in imenu moje družine iskreno čestitam.
S pozdravi!
V imenu Kmetije Zajmen
Marko MALI, l. r.