Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Deset utripov Nanosa

 

 

 

 

 

 

 

 


Nanos,
11. junij 2019

sreda, 20. november 2019, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 776

Tigrič Piko: Potep po rahlo manj znanih poteh. (Ogled ni priporočljiv za osebe, starejše od 18 let, razen v spremstvu otrok.)

Na obisku pri oskrbniku

 
So na Nanosu kakšna brka dekleta, ker greš po štirih dneh ponovno tja gor? »Reče se brhka in ne brka. Med tednom zvečer je v koči verjetno samo oskrbnik, ta pa je res z brki in brado.« Pri vetrnici kreneva čez travnik naravnost navzgor. Da njegovemu lastniku to ni najbolj všeč, nas opozarja tabla in usmerja v levo.
 
   
 
Nad travnikom prideva v lep gozd. Izi, si kdaj prosil drevesa ob poti, naj ti pomagajo? »Pred mnogimi leti na šmarnogorskem desetkilometrskem teku.« Pa so ti kaj pomagala? »Ne bi vedel. Joj, ne tega praviti okoli, te bodo imeli za malo čez les, čeprav bo ta iz najboljših dreves. Verjamem pa, da bi zmogla pomagati tistemu, ki bi se znal z njimi povezati.«
 
Vsaka pot, ki me pripelje do cilja, je prava. Kadar pa zgolj sledim oznakam, lahko zgrešim svojo pot.
 
   
 
Pojma nimam, s kom ali čim se Izi povezuje danes, vem le, da ne hodiva več po poti, odkar sva prišla do melišča, katerega jezik se je zalizal med drevje. Prav zanima me, kaj bo natvezil, zakaj sva zgrešila pot. Ne more biti drugje kot na drugi strani kamnitega plazu. »Če se le da, izbiram leve strani. Pred štirimi dnevi sem šel tu in tudi danes bova šla.« Napredujeva skozi nizko podrast in zlezeva skozi nekaj ožin med posameznimi skalami. Res je bolje imeti pod nogami kakšno zel kot ono monotono mel.
 
Ne popotnik, pot je tista, ki opredeljuje in označuje. Kdor po svoji poti ne hodi zavestno, se lahko izgubi. Slediti svoji poti pa danes sploh ni lahko.
 
   
 
Lahko prehoden gozd naju povabi nekoliko stran od glavne grape. Izi, kaj ne greva preveč v levo? Oddaljujeva se od glavne smeri. »Boš videl, kako je ta predel lep in prehodi zanimivi, z lepimi travami visoko nad travniki. Nisi prvi, ki gre z menoj po neki poti prvič in dvomi o njeni pravilnosti. Lahko mi zaupaš, saj sem tu hodil pred kratkim.« Na sumu ga imam, da želi kak motiv s tega dela gore posneti bolje kot zadnjič.
 
Kamorkoli se obrneva, vedno se pod nama obrača velika vetrnica in vseskozi se sliši ropot z avtoceste. Danes se nosim na eminentnem mestu. Običajno gledam iz majhne torbice za pasom, danes pa sem v bistveno boljšem položaju, za ovratnikom srajce imam zelo dober pregled nad okolico. Izi, začelo je deževati, na čelo mi je priletela prva kaplja. »To je bil moj pot in ne kaplja oblaka.«
 
   
 
Izi, rešena sva! »Kako to misliš, saj še nisva v koči?« Prišla sva na pravo markirano pot. Sedaj se ne moreva več izgubiti, kajne? »Rešena bova, ko bom držal pivo v roki, po možnosti temnega.« Bova dobila kakšno palačinko za zajtrk? »Za Slavca še nisem slišal, da bi pekel palačinke. A glej, če si boš močno zaželel, se morda le zgodi.« Nikdar ne vem, kdaj misli resno in kdaj se le šali.
 
Nekatere stvari so nam zelo znane, in vendar so lahko videti drugačne, kot smo jih vajeni. Za svoj pogled je včasih treba iti po svoji poti ali kdaj pa kdaj vsaj stopiti z uhojenih poti.
 
   
 
Gora se prevesi v položnejši del, višje je lažje. »Naj ti bodo rože priča, da si bil na Nanosu,« se nasmehne, ko me posadi mednje. Jaz pa bi se raje slikal s stolpom v ozadju. Čeprav vem, da rože ne lažejo in ne manipulirajo, da ne poznajo nič drugega kot resnico. One še imajo stik z Ljubeznijo, s Stvarnikom. Morda je bolje, da tega ljudem sploh ne omenjam.
 
Najlepša roža je tista, ob pogledu na katero se človek najbolj razveseli.
 
   
 
Pred kočo po telefonu pokličeva Slavca. Seveda ne, da se najaviva, ampak da ga presenetiva. Desetkrat mu pozvoni, a se ne oglasi. Ali ima delo ali so razlog kakšni ljudje, morda celo ženske. In res se v kuhinji ena suče okoli njega, medtem ko peče palačinke. Izi, si vedel zanje, ali kaj? Nekaj je bilo v ozračju, saj ga v prvih petih minutah, odkar sva v koči, kličeta žena in še sestra. Izi ju dobro pozna še s Snežnika.
 
»Imaš srečo. Ob sredah imam zaprto, v dolino odhajam že na torek ob sedmih. Če se ne bi dva najavila, da tu prespita, me ne bi bilo.« Izi ima večkrat srečo, to vem že od prej. Slavc ima tudi visok obisk s planinskega društva, pripeljali so mu hladilnik. Le kako je zmogel biti en mesec brez njega? Za sončni vzhod nama ni mar, zgodil se bo v vsakem primeru in ob vsakem vremenu. Zato ne naravnava budilke.
 
   
 
Sestopava po Janezovi poti. Tudi ta ni označena, vendar se vidi, da po njej veliko hodijo. Sedaj sva pa že na pravi planinski poti, poznavalsko naznanim Iziju. Ker je postala zelo široka in krepko uhojena. Stoj, tule bova počakala na kakšnega dekliča! »Zakaj neki?« Tako piše na skali. »Pa dajva, morda pride mimo kakšna dobra mačka. Le da na sredo zjutraj ne imej prevelikih pričakovanj.« Si videl, da ni bilo treba dolgo čakati? Dve sta se pripodili mimo naju, kot da se jima mudi v službo. In že sva v gozdu spet sama.
 
   
 
Po nekaj izletih mi še vedno niso jasni njegova opredelitev, namen in potreba. Kaj je v ozadju njegove dejavnosti. Izi, si v kakšnem društvu, delaš za kakšno organizacijo? »Za projekt.« Kako se pa imenuje? »Projekt – človek.« Ko bi le vedel, za kakšen projekt gre.
 
Tigrič Piko & Iztok Snoj
eXTReMe Tracker