Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Cerkniške impresije II.

 

 

 

 

 

 

 

 


Cerkniško jezero,
23. in 24. marec ter 15. avgust 2019

sreda, 13. november 2019, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 525

Tigrín Piko: Jesensko-zimskim zaznavam sledijo pomladansko-poletni občutki. (V sliki in besedi tako za odrasle kot za otroke.)

Pomlad in poletje

 
Iziju je nekako uspelo, da gredo danes na izlet z nama tri ženske. Po Cerkniškem polju jih želiva peljati 'po svoje'. Iz avta stopimo pri Dolenji vasi in sledimo toku potoka. Tako kot zavija Cerkniščica, ovinkarimo mi, vse do obeh Karlovic. Izi nas želi povezovati z naravo, vendar se dve izmed njih spustita v globlji pogovor, tako da hodimo zelo počasi. Ne bodi no nervozen, saj jima narava pomaga osveščati bistvo … a kaj, ko me vznemirjeni vodja ne sliši.
 
Nekatere slovenske reke so nekaj posebnega, take kot smo ljudje te dežele. Nedoumljivi, kajti del nas teče po nevidnih globinah.
 
   
 
V nadaljevanju potepa se razdelimo – z Vladimiro sledimo vsakemu okljuku, Irena in Ani pa nam počasi sledita počez. Ko pridemo do zamočvirjenih tal, Iziju namignem, naj se obrnemo. Kot da me ni slišal, začne iskati prehode čez razmočeno travo. Na vsak način bi nas rad pripeljal do jezera. Ne razume, da na silo ne gre … in da za zasledovalki ne bo dobro, ker ne hodimo skupaj. Tudi zato pri naslednji vodni oviri pričakamo eno s premočenimi supergami.
 
Pota slovenskih voda so ponekod zapletena in skrivnostna. Kaj pomeni, da telesa Slovencev sestavljajo kar tri četrtine slovenske vode?
 
Meni je jasno, da Izi ne zna voditi žensk, čeprav sam misli, da one njemu ne znajo slediti. Pogovorni par usmerimo naravnost na cesto, mi trije pa se čez planjavo vrnemo po avto. Drugi dve imata v njem rezervno obutev in nogavice, tako da imamo rešitev za Anine mokre noge. V načrtu imamo obisk Rešeta, kjer bi radi začutili energije tega predela. Zgodi se čudež – pri vodi zagledam svojo dobro prijateljico Zalo, ki se igra z Ažbetom in Taipom. Kako smo veseli drug drugega! Vam odraslim se velikokrat mudi, ker čas prilagajate programu, pliškoti in otroci pa znamo program prilagajati času. Zato se nam med igro nikdar ne mudi.
 
Narava je živa in se nenehno preoblikuje vsak dan. Tudi mi živimo vsak dan, zato smo, kakršni smo, in postajamo, kar bomo.
 
   
 
Mislim, da Izi na minulem izletu ni bil povsem potešen, saj se naslednji dan ponovno odpeljemo k jezeru. Zakaj ne preučimo na spletu, kaj vse bomo obiskali in videli? »Raje imam, da nam Narava razkaže svoje lepote po svoje. Naj nas vodi sem ter tja, naj nas peljejo skoznjo občutki. Kot to vodovje, ki teče naprej in nazaj, vstran in naokoli.«
 
Še tisto, kar je v Sloveniji vsakdanje, je na nevsakdanji način.
 
Ni dolgočasno hoditi tolikokrat na en in isti kraj? »Z naravo je tako kot z ljudmi. Ali si želiš spoznati nove in nove ljudi ali pa ugotoviš, s katerimi se dobro počutiš, in se z njimi družiš večkrat kot z drugimi. Poleg tega pa – ali lahko rečeš, da človeka dobro poznaš zgolj po enem ali dveh srečanjih? Lahko se zgodi, da se kar nekaj časa ne pokaže v pravi luči. Narava pa, nasprotno, ni nič drugačna, kot se kaže, je brez manipulacije, sprenevedanja in igranja, brez mask.« Je še kakšen razlog, da greva tolikokrat k Cerkniškemu jezeru? »Reciva, da se tam počutim doma, da sem takrat zares tam doma.« Čez čas pa le zamenjaš svoj dom z drugim delom dežele, kajne.
 
Skrivnostna reka je, a ne zato, ker je skrita, le razumemo je ne. Zato so nekateri ljudje za nas skrivnostni. Vsak pa si o vsem postavlja merila sam.
 
   
 
Včeraj sva šla s tremi ženskami, danes se peljeva z enim kolesom. Hoditi v gore, teči po naravi ali kolesariti je lahko način, kako začutiti samega sebe, lahko pa postane beg pred vsakdanjim življenjem. In potem komaj čakamo, kdaj bomo ponovno lahko šli. Izi, kaj je zate pomembno? »Točno to – začutiti samega sebe skozi naravo in to prenesti v vsakdanje življenje.«
 
Kjer voda šepeta, se glas iz večnosti rodi kot brezvetrje v laseh.
 
Uvodni krog narediva okoli Rešeta. Vode je komaj kaj in ljudi prav tako. »Ti dekleti, s katerima smo se s pogledi čez vodo srečali v drugo, sta prijetni.« Izi, prav vsi ljudje, ki jih srečujeva pri jezeru, so vedno zelo prijetni! Za kaj uporablja svoja gorska kolesa večina ljudi, ne vem, z Izijem se voziva sem ter tja po zamočvirjenih travah in iščeva nove poglede in fotografske razglede. Dokler gre … potem pa le dočakam udobje na gozdni cesti po južni strani jezera.
 
Lepota slovenske narave je neizmerna, vendar se bolj čuti kot vidi. Tako kot ljudje, ki živimo v njej.
 
   
 
Pod cesto zagledava skale. Kolo skrijeva za hlode in se previdno prebijeva po strmem gozdu navzdol do majhnega ostenja. Tole se mi zdi znano. »Tudi meni, Piko.« Več kot pol ure sva potrebovala, da sva se pripeljala naokoli po cesti, in še nekaj lazenja, da sva videla ta predel jezera nekoliko drugače. Tak je najin način raziskovanja. V nadaljevanju veliko možnosti za kolesarski spust k vodi nimava, eno pa le izkoristiva.
 
Narava oddaja marsikaj ... vprašanje je, kaj od tega človek lahko sprejme.
 
Izi, poglej tisto skalo! »Tu je pa res veliko skal. Katero imaš v mislih?« Ono v obliki glave. »Tu imajo vse samostoječe skale obliko glave.« Ampak tista je nekaj posebnega. V njej so sence naredile človeški izraz. Nekoliko naprej vidiva smerokaz za ostanke Karlovškega gradu, vendar Izija ne zapeljejo do dna. Zanj je poglaviten skalni pomol z lepim razgledom na celotni spodnji del polja. Na njem si privoščiva daljši postanek.
 
Stržen je voda, ki teče soncu naproti. In vendar se zna na svoji življenjski poti velikokrat obrniti v okljukih. Kot vsaka voda tudi on črpa moč iz notranjosti, tako kot nekateri ljudje.
 
   
 
Čas je za poletni obisk jezera. Čemu bova danes posvetila pozornost? »Kar naju bo pritegnilo samo po sebi.« Misliš tako kot reklame na radiu, televiziji ali bo cestah? »Podobno. Le da gre pri reklamah za manipulacijo, narava pa nam namesto vsiljevanja želja potrka na vrata našega notranjega bistva, da se videnega razveselimo. Z reklamami pa ni tako.« Ne gre za višinske razlike ali dolžine poti, ampak za količino doživetega. To ni povezano s časovno enoto. S katero je, ne veva in tudi ne raziskujeva. Želiva jo samo občutiti. Tako kot ljudi, ki jih je danes veliko ob jezeru. Tokrat se ne zapeljeva po travnikih, nekaj naju je potegnilo po makadamski cesti, in to ni bil prah. Bova že videla, kaj.
 
Voda se podreja zakonom narave ... lahko pa rečemo, da voda ve, kdaj naj teče in kdaj naj stoji, zna prodreti globoko v zemljo ali se dvigniti visoko v nebo. In katerim zakonom sledimo ljudje?
 
Suhe trave ležijo v vodi pod mostom vrtinčasto. Če jih ni zavrtela voda, jih je morda veter. Malo naprej zagledam majhna čebelnjaka. Izi, si ju opazil že kdaj prej? »Večkrat sem šel mimo, pa me očitno nista pritegnila.« Danes sta obdana z belimi rožicami. So to kamilice? »Vprašaj čebele.« Če jih pa tu ni, čebelnjaka sta le prazni hišici. Od Izija, zeliščarskega simpatizerja, nisem pričakoval negotovosti. Zato se odločim sam – to seveda ni kamilica. »Kako pa to veš?« Pokusil sem en cvet.
 
Geologi imajo razlago, kako je nastal ta čarobni kraj, vendar vseh skrivnosti ne morejo pojasniti. Narava je še veliko več, kot ve znanost.
 
   
 
Vse to bi si lahko ogledala tudi peš, vendar imava kolesarski izlet z vmesnimi postanki, ekskurzijo v malem. Poglej tisti par! »Zakaj?« Ker ima dekle črnega psa na povodcu, fant pa zna sam ubogljivo hoditi neprivezan ob njej. »Piko, prosim, ne posnemaj me s pikanjem …« Nazaj grede zagledava v vodi majhno črno psičko in Izi se loti fotkanja. »Mimi je glavna zvezda,« pojasni gospodar. »Če boste takole skakali po vodi, kot ona, postanete fotografska zvezda vi sami,« se danes od mene hudomušnosti naleze še Izi. »Vidi se, da je Mimin gospodar moški, saj sme psička prosto tekati okoli.«
 
Tudi ko jezero nima vode, ima skoraj vedno vsaj veter. Tamkaj, kjer voda izginja ali se na novo pojavlja, je energija drugačna. Bistvo vedno biva v notranjosti.
 
Prednost kolesa je tudi v tem, da greva lahko kadarkoli kamorkoli, zato se odpeljeva še do sosednjega požiralnika, Vodonosa. Nekdaj je bil bolj urejen, v njem so se kopali, danes pa je po besedah domačinov zanemarjen. Izi ima rad živali, vendar psom ne zaupa povsem, predvsem tistim, katerih lastniki imajo doma plišaste živali. A za črno mačko točno ve, da me ne bo zgrabila z gobcem. Videti je celo previdnejša od naju.
 
Tako kot človek, ki ga poznamo samo na zunaj, nas jezero vedno znova lahko preseneti s svojo notranjostjo.
 
   
 
Ko se voziva po Cerkniškem polju, je vseeno, po kateri cesti ali poti greva, saj sva vseskozi na cilju, le da je ta dolg in širok, zato je dobra vsaka izbira. Kolo nama samo omogoča, da odvijeva na vsak stranski odcep, ki ga peš ne bi izbrala. Pomembni so trenutki, ko obstaneva in stopiva s kolesa. Tudi zato se ustaviva pri predstavniku Notranjskega regijskega parka in pri Franciju iz Francije, da si izmenjamo izkušnje in mnenja.
 
V Sloveniji premoremo veliko navadnih stvari na nenavaden način.
 
Me boš peljal še do svojega bora? »Saj ni moj, le rad ga obiščem in včasih nanj splezam ... Piko, samo ne danes!« Skuša me odvrniti, ko se želim povzpeti na drevo. Ko pa je z drevesa pogled na polje drugačen. Dajva, zažvrgoliva z njega kakšno lepo melodijo Franciju! Predvsem seveda zažvižgava polju in njegovemu vodovju, človek je bil samo za začetni impulz.
 
Z drevesa je pogled tudi na drevesa drugačen. Kdor jih vzljubi, so mu vsa lepa in čudovita. Tako je tudi z ljudmi – kogar vzljubimo, nam je vsak krasen.
 
   
 
Izlet končava pri Rešetu, kjer Irena zaključuje enourno vadbo joge. Dovolj zavzeto jih opazujeva, da naju povabi na vaje iz pranajame. Skupaj dihamo ta slovenski zrak na kar najbolj pravilen način in z največjo pozornostjo. Čas ni najin gospodar, je pa vseeno celosten – pri Izijevem očetu želiva biti pravočasno, tako da je skrajni čas za najin odhod.
 
Razumeti, kaj nam pripoveduje ta čudovita reka, se ne da naučiti nikjer drugje kot v šoli narave. Govori sedem jezikov, vendar vsakega poznamo le bežno. Ni ji mar za število všečkov, ampak ceni notranje odzive, kajti vsak od njenih jezikov nagovarja našo dušo.
 
Tigrín Piko & Iztok Snoj
eXTReMe Tracker