Že tradicionalna DT akademija v Zasavju sredi oktobra je namenjena začetnikom in izkušenim plezalcem, alpinistom ter tekmovalcem
Prvi udeleženci iz Srbije in Hrvaške so prispeli že v petek pozno zvečer, ostali pa smo se zbrali v Dolu pri Hrastniku v soboto ob 10. uri. S presenečenjem in veseljem smo ugotavljali, da je udeležencev zagotovo 2 x več kot prejšnja leta in tudi 2 x več, kot se jih je uradno najavilo. Vodja Vili Guček nas je kar hitro usmeril v plezališče, ki so ga uredili člani AO Špaltna.
Uvodoma nas je pozdravil predsednik PD Dol pri Hrastniku Vid Jerič, Vili Guček je na kratko predstavil okvirni program delavnice, Mario Musulin pa je pripravil kratko predstavitev opreme za DT plezanje.
Udeleženci smo se razporedili po smereh, na lažjih je bila kar gneča in je bilo vsaj na začetku potrebno nekaj strpnosti in potrpežljivosti, da je vsak dočakal svojo priložnost za praskanje po skalah. Plezanje smo zaključili z druženjem v piceriji Gurman (odlične pice!), večina pa še ob dišečem kostanju in Mariovem zanimivem predavanju o treningu te plezalne zvrsti. V nedeljo so se vsi dodobra naplezali v plezališču Ob Savi. Boljši so plezali in celo »sajtali« osmice, malo manj izkušeni pa tistih nekaj petk, šestk in sedmic. Mislim, da nihče ni odšel spočit iz plezališča. Vzdušje je bilo ves čas odlično.
Delavnice se je v dveh dneh udeležilo več kot 50 plezalk in plezalcev, večina seveda v soboto (ko nas je bilo kar 48)
Pripombe udeležencev so bile poleg pohval tudi, da si želijo več pomoči in svetovanja inštruktorjev, ko plezajo začetniki oz. manj izkušeni.
Jasna Pečjak in Vili Guček
Ta vikend je potekala v Zagorju tradicionalna drytooling akademija v organizaciji Vilija Gučka … Zbrala se je lepa mednarodna zasedba, 10 Srbov, 2 Hrvata, 8 Slovencev …
V soboto se je plezalo v Znojilah. Kljub temu, da se razpon ocen konča že pri 8, smo se tudi tisti, željni težjih ocen, pošteno namatrali, Vili je namreč ob delanju plezališča skušal čim bolj ohraniti plezanje zgolj po naravnih razčlembah in potrebno je bilo ogromno občutka pri zatikanju. Zelo je navijalo predvsem v glavo. Pa marsikatera smer si zasluži vsaj kak plusek več!
Zvečer je sledilo super motivacijsko predavanje Janeza Svoljška. V nedeljo sta se naredili dve ekipi, tista z željo po plezanju lažjih smeri, je ostala v Zasavju, mi naduvanci pa smo odšli v Begunje. Jaka, Nace in Mario so splezali pošteno navijaško devetko po robu luknje (Jaka ponovno, ker je zadnjič prijel za štant). Z Mariotom sva zaprojektirala res hudo linijo po stropu, ki se imenuje Rainbow therapy, D11 (smer je bojda dobila ime po bližnji psihiatrični bolnišnici in tamkajšnjih prebivalcih, najbolj priviligirani so tisti na rainbow terapiji, beri, prejemajo vse sorte tabletk, različnih barv, …). Mario je naredil res dober poskus na flash, pa mu je v steni obtičal cepin, za ponovni poskus pa ni imel časa. V isti razpoki je obtičal tudi moj cepin, vendar v tretje gre rado in je šlo do vrha. Je pa kar dobro ubila ta Rainbow terapija, na poti domov sem komaj držala volan …
Nekaj fotk od danes na:
drive.google.com, včeraj pa žal nisem uspela nič pametnega pofotkat …
V glavnem, spet super drytoolaški vikend, komaj čakamo začetek tekem!