Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki razsvetljenec

Delo,  19.10.2019 13:02
Veliki razsvetljenski bralec in njegova knjižnica


SiolNET/Trendi, 14.10.2019 16.25
Edinstvena knjižnica najbogatejšega podjetnika na Kranjskem

Baron, brez katerega bi razvoj književnosti in znanosti pri nas zagotovo tekel drugače, je imel najsodobnejšo zasebno knjižnico na Slovenskem na prelomu iz 18. v 19. stoletje.
Baron Žiga Zois (1747-1819) je kot gospodarstvenik in podjetnik - bil je lastnik gozdov, posestev, rudnikov železove rude in fužin - tako obogatel, da je konec 18. stoletja veljal za najpremožnejšega Slovenca. Kot razsvetljenec pa se je s svojim bogastvom trudil spodbuditi znanstveni, kulturni in gospodarski napredek Kranjske in se s tem uveljavil kot osrednja osebnost slovenskega preroda.
...

nedelja, 20. oktober 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 317

Delo - Irena Štaudohar: V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava Knjižnica barona Žige Zoisa

Baron, razsvetljenec, mecen, ­poslovnež in izumitelj Žiga Zois (1747–1819) je svojo za tiste čase velikansko knjižnico hranil v palači na Bregu, ki je bil takrat mestno pristanišče oziroma živahno poslovno središče Ljubljane.
V pritličju je bilo skladišče, kjer so se kopičili železarski izdelki iz ­fužin, ki jih je imel na Kranjskem in Koroškem.

Natovarjali so jih na ladje ter jih po rečnih poteh vozili v Italijo, kjer so jih prodajali. Palača ni bila reprezentančna, ampak predvsem uporabna stavba, mi je pojasnil Luka Vidmar iz ZRC SAZU, ki je najboljši vodič po tej majhni, a posebni razstavi, saj je s Sonjo Svoljšak iz Nuka njen avtor.

V prvem nadstropju palače je bil prostor za služabnike, v drugem je živel sam, in tam je v posebnih vitrinah hranil knjige­ ter edinstveno mineraloško zbirko. Tukaj so se zbirali njegovi prijatelji Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Marko Pohlin in drugi ter klepetali o filozofiji, jezikoslovju, Slovencih in Slovanih. Njegova palača je veljala za središče kulturnega in znanstvenega sveta na Kranjskem.

Stanovanje je bilo brez pragov, saj je bogati modrec že leta 1780 zbolel za protinom, ki mu je mrtvil ude. Od leta 1793 je bil priklenjen na voziček in je do smrti, skoraj petindvajset let, redko zapustil stanovanje, zato so bile knjige zanj še posebej pomembne. Tako kot intenzivna korespondenca. Svet je bil takrat manjši, kot si predstavljamo, dopisoval si je s pomembnimi in znanimi razsvet­ljenci iz različnih dežel. Zanimivo je, da knjižnica ni bila reprezentančna, ampak zelo praktična, zbiral in kupoval je knjige, ki jih je tudi prebral.

Turistična znamenitost

V zbirki je imel več kot 2700 naslovov oziroma 5000 zvezkov, za tiste čase je to bila velikanska knjižnica. Vidmar je povedal, da je največjo v teh krajih takrat hranila semeniška knjižnica, v kateri je bilo okoli 7000 knjig. Zoisova knjižnica je bila znamenitost Ljubljane, ko so v mesto prišli člani habsburške dinastije, člani vlade, popotniki iz Anglije­ ali Francije so si velikokrat prišli ogledat ­police s knjigami in Zoisove svetlikajoče se minerale. Za knjižnico so skrbeli njegovi zanesljivi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in Jakob Zupan.

V zbirki je imel več kot 2700 naslovov oziroma 5000 zvezkov. Bil je strog mož, Vodniku je rad solil pamet, kako in o čem naj piše. Od leta 1793 je bil ­priklenjen na voziček. Za knjižnico so skrbeli njegovi zanesljivi tajniki.

Po Vidmarjevih besedah je bila knjižnica Zoisova stvaritev. Ponavadi so sicer prehajale iz roda v rod, a Zoisov oče Michelangelo, ki je bil preprostega rodu, toda izjemen poslovnež, zaradi česar je postal eden od najbogatejših ljudi v habsburški monarhiji, svoje knjižnice ni imel, saj ga kultura ni preveč zanimala. Kar 90 odstotkov knjig, ki jih je imel, je izšlo v času Zoisovega življenja, saj je hotel biti na tekočem s stvarmi, ki so ga zanimale. Starejše so bile slovenske ali slovanske, ki jih je zbiral. To so bile predvsem protestantske knjige, Trubar na primer, in so velikokrat veljale za sporne in prepovedane. Najel je kmeta, ki sta jih zanj iskala po podeželju ali v samostanih.

Naravoslovec

Kje je kupoval knjige, me je zanimalo, najbrž takrat ni bilo klasičnih knjigarn. A sem se motila. »Knjigotržna mreža po Evropi in v Ljubljani je bila dobro razvita. V glavnem mestu je bilo kar nekaj knjigarn, najpomembnejši je bil Koren na Mestnem trgu. Najnovejše knjige je Zois naročal prek ljubljanskih ali dunajskih knjigotržcev. Veliko jih je naročil tudi iz Francije in Anglije.«

Na razstavi si lahko ogledamo izbrane knjige, ki so razvrščene po vitrinah po področjih, ki so ga zanimala: priročniki s področja bibliotekarstva, naravoslovja, tehnologije in gospodarstva, potopisi, filozofija, umetnostna zgodovina, literatura in jezikoslovje. V nekaterih najdemo celo njegove zapise, ki jih je naredil s svinčnikom, saj so se mu obolele roke preveč tresle, da bi lahko pisal z gosjim peresom.

Po Vidmarjevih besedah je bilo v njegovi knjižnici največ del o mineralogiji, geologiji, botaniki, kemiji, zoologiji pa tudi o temah, ki so bile povezane z njegovim podjetništvom – rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Največ knjig je v nemščini, sledijo knjige v latinščini, slovenščini, italijanščini in angleščini ter v različnih slovanskih jezikih. Zanimivo je, da je imel med vsemi knjižnicami na Kranjskem največ slovenskih in angleških knjig, na razstavi lahko na primer vidimo delo Jonathana Swifta. Ni bil ljubitelj poezije ali umet­nosti, ni recimo kupoval ali zbiral likovnih del. Bil je strog mož, Vodniku je rad solil pamet, kako in o čem naj piše. Sentimentalnost mu ni bila blizu. Vidmar je tudi omenil, da je bil sicer napreden, da je, kot se za razsvetljenca spodobi, ljubil razum in preziral fanatizem, a je bil tudi zelo strog fevdalec, ki je »trdo privijal« tlačane, ki so se mu enkrat celo uprli.

Bogastvo

Zaradi cvetoče trgovine z železom je bogastvo Žige Zoisa naglo raslo. Bil je najbogatejši Slovenec svojega časa, vendar je po prihodu Napoleonove vojske na Kranjsko in vzpostavitvi Ilirskih provinc doživel gospodarski polom.

Po Zoisovi smrti je knjižnico leta 1823 za 7000 goldinarjev odkupila država za licejsko knjižnico v Ljubljani, za kar smo ji lahko hvaležni, je dejal Vidmar, saj bi jo lahko preprosto vključila v dvorno knjižnico na Dunaju in Slovenija bi ostala brez te dragocene razsvet­ljenske zapuščine.

Oznake: BIB, ZGO
eXTReMe Tracker