Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mož, ki je pred dvesto leti

Delo/Sobotna priloga, 12.10.2019 06.00
Mož, ki je pred dvesto leti izmeril, da sečnja gozdov dviguje temperaturo

 

S primerjavami meritev temperatur je predstavil tezo o tem, da lahko povečanje števila prebivalstva, gradnja mest, industrializacija in izsekavanje gozdov dvignejo povprečno temperaturo območja. Z nekaterimi primeri je opozoril na hude posledice prekomernega izkoriščanja rastlinskih in živalskih vrst v ekonomske namene.
 

V 19. stoletju je bil Alexander von Humboldt eden izmed najslavnejših znanstvenikov. Po slavi bi ga lahko danes primerjali s kakšnim zelo znanim hollywoodskim igralcem ali svetovnim politikom. Poznala ga je vsa visoka družba v Franciji in Prusiji, Londonu, Rimu, redno so ga vabili na sprejeme.

• v Alpah meril višine vrhov.
• v Andih se je povzpel pod vrh Chimboraza, ki je takrat s svojimi 6400 metri veljal za najvišjo goro na svetu.

Humboldtova "karta Chimboraza" sta v preseku upodobljena vulkana Chimborazo in Cotopaxi s podrobnimi podatki o geografiji rastlin (dejansko pa predstavlja vegetacijo drugega vulkana: Antisana. Vir: enWikiPedia
 


 

sobota, 19. oktober 2019, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 547

Delo - Blanka Ravnjak, Jože Bavcon: ... izmeril, da sečnja gozdov dviguje temperaturo

ALEXANDER VON HUMBOLDT | BOTANIČNI VRT LJUBLJANA | NARAVOSLOVJE

Letos mineva 250 let od rojstva Alexandra von Humboldta, najslavnejšega naravoslovca tedanjega časa.

Dandanes se ob omembi njegovega priimka morda kdo spomni na Humboldtovo univerzo v Berlinu, Humboldtov tok ob zahodni obali Južne Amerike, na Humboldtovega pingvina ali Humboldtovo lilijo. A kaj več o njem je v evropskem prostoru žal utonilo v pozabo. V naravoslovni znanosti kot tudi v širši javnosti pa je zapustil ogromno dediščino.

Alexander von Humboldt se je rodil v premožni plemiški pruski družini 14. septembra 1769 v Berlinu. Skupaj z bratom Wilhelmom (po katerem se imenuje Univerza v Berlinu) sta bila deležna najboljše izobrazbe, pri čemer je mladega Alexandra mnogo bolj kot učenje iz knjig privlačila narava sama. Kadarkoli je utegnil, se je izmuznil iz domačega dvorca in se odpravil na dolge sprehode, na katerih je raziskoval rastline, živali, kamne in vse drugo, kar mu je prekrižalo pot. Na materino željo se je vpisal na trgovsko akademijo v Hamburg in leta 1787 uspešno zaključil študij financ in ekonomije. Pri enaindvajsetih se je nato vpisal na rudarsko akademijo v Freibergu (1790). Študij je uspešno zaključil že po osmih mesecih in postal rudarski inšpektor. Že v letih službovanja kot rudniški inšpektor je svojo strast po naravoslovju tešil s preučevanjem prsti in rudnin. Da bi rudarjem izboljšal razmere, je izumil dihalno masko in svetilko ter ustanovil rudarsko šolo. Delo rudarskega inšpektorja je opravljal vse do leta 1797, ko ga je po materini smrti opustil in se posvetil načrtovanju »življenjske ekspedicije«, ki je za vedno spremenila njegov pogled na svet in naravo.

Na svojo raziskovalno odpravo se je temeljito pripravil, si nabavil vse potrebne merilne instrumente, se dodatno izobraževal o geologiji, botaniki, zoologiji in astronomiji, preučeval tropske rastline v dunajskem cesarskem vrtu in v Alpah meril višine vrhov. Humboldtova lilija Foto Jože BavconLeta 1798 je pripotoval v Pariz in se tam spoznal z botanikom Aiméjem Bonplandom (29. 8. 1773–11. 5. 1858), s katerim je nato leta 1799 iz španskega pristanišča La Coruño odplul proti Južni Ameriki. Njegovo oko je prvič ugledalo tropske dežele, nad katerimi je bil popolnoma očaran. Skupaj z Bonplandom sta se sistematično lotila zbiranja in opisovanja primerkov rastlin in živali ter preučevala njihove morfološko-fiziološke prilagoditve na okolje. Med njune bolj znane dogodivščine zagotovo spada preučevanje električnih tokov v električnih jeguljah. Prevajanje elektrike iz živali sta namreč testirala na sebi. Poleg tega je Humboldt s svojimi merilnimi napravami neumorno meril vse okoljske dejavnike, ki se jih je dalo izmeriti. Navduševal se je nad potresi in vulkani.

Na svojo raziskovalno odpravo se je temeljito pripravil, si nabavil vse potrebne merilne instrumente, se dodatno izobraževal o geologiji, botaniki, zoologiji in astronomiji, preučeval tropske rastline v dunajskem cesarskem vrtu in v Alpah meril višine vrhov.
Leta 1798 je pripotoval v Pariz in se tam spoznal z botanikom Aiméjem Bonplandom (29. 8. 1773–11. 5. 1858), s katerim je nato leta 1799 iz španskega pristanišča La Coruño odplul proti Južni Ameriki. Njegovo oko je prvič ugledalo tropske dežele, nad katerimi je bil popolnoma očaran. Skupaj z Bonplandom sta se sistematično lotila zbiranja in opisovanja primerkov rastlin in živali ter preučevala njihove morfološko-fiziološke prilagoditve na okolje. Med njune bolj znane dogodivščine zagotovo spada preučevanje električnih tokov v električnih jeguljah. Prevajanje elektrike iz živali sta namreč testirala na sebi. Poleg tega je Humboldt s svojimi merilnimi napravami neumorno meril vse okoljske dejavnike, ki se jih je dalo izmeriti. Navduševal se je nad potresi in vulkani.

Ena izmed njunih prvih ciljnih ekspedicij v Južni Ameriki je bila plovba po Orinoku, s katero sta želela preveriti domnevo o tem, da naj bi naravni kanal Casiquiare povezoval porečje Orinoka in Amazonke. Potovanje skozi deževni gozd je zanju pomenilo zakladnico novih odkritij. Domačini so jima pokazali plodove, ki so bili zanje pomemben vir hrane, in Alexander ter Aimé sta rastlinsko vrsto s temi plodovi opisala kot Bertholletia excelsa Humb. & Bonpl., ki jo danes poznamo kot brazilski orešček. Alexander je bil tudi prvi, ki jo je prinesel v Evropo. Prav tako pa je bil prvi Evropejec, ki je natančno opisal postopek pridobivanja strupa curare (iz rastline Strychnos toxifera R. H. Schomb. ex Lindl). Pomemben rezultat njune odprave na Orinoku pa je bil, da je Alexander za tiste čase izvedel najbolj natančno kartiranje več kot 1700 milj reke Orinoko in njenih pritokov in potrdil povezavo obeh porečij.

Chimborazo, najvišja gora na svetu

Prav poseben pečat pa je v njegovem raziskovanju pustila odprava v Ande. Humboldt se je namreč želel povzpeti na ognjenik Chimborazo, ki je takrat s svojimi 6400 metri veljal za najvišjo goro na svetu. Do vrha jima z Bonplandom sicer ni uspelo priti, a kljub temu še nikomur do takrat ni uspelo splezati tako visoko (5917 m). Ob tem je opisal tudi vse težave, ki jih povzroča višinska bolezen.
Ko je tako stal skoraj pod vrhom Chimboraza, se je ozrl po širjavah. Vse njegovo znanje se je sestavilo v mozaik in spoznal je, da je narava mreža življenja in globalna sila. Lahko bi rekli, da je Chimborazo zanj predstavljal »goro spoznanja«. Prav vzpon na Chimborazo je v njem porodil idejo o rastlinskih višinskih pasovih, ki jo je podrobneje opisal v svojem delu Esej o geografiji rastlin in grafično prikazal v svoji znameniti stvaritvi Natürgemalde. Gre za edinstveno kombinacijo grafike, elementov klasične kartografije, botanične ilustracije, pokrajinskega profila in statistične grafike. Zanjo je Humboldt rekel, da je »skoraj celota izsledkov mojih raziskovanj, ki sem jih opravil na ekspediciji v tropih«. Na primeru palme buriti (Mauritia flexuosa L. f.) je prvi postavil temelje za pojem ključnih vrst. Z opazovanjem in merjenjem različnih dejavnikov, ki opredeljujejo klimo, je ugotovil, da morski tokovi močno vplivajo na podnebje Južne Amerike. Opisal je hladen morski tok z manjšo slanostjo, ki teče od severa ob zahodni obali Južne Amerike in je ime dobil prav po njem kot Humboldtov tok.

Del njegovega preučevanja je zajemala tudi povezava človeka in narave. Lahko bi rekli, da je bil eden izmed prvih naravovarstvenikov, saj je opozoril, da ima lahko izsekavanje gozdov uničujoče posledice za krajino. S primerjavami meritev temperatur je predstavil tezo o tem, da lahko povečanje števila prebivalstva, gradnja mest, industrializacija in izsekavanje gozdov dvignejo povprečno temperaturo območja. Z nekaterimi primeri je opozoril na hude posledice prekomernega izkoriščanja rastlinskih in živalskih vrst v ekonomske namene.

Enako kot narava ga je zanimal tudi človek in stare kulture, s katerimi se je srečal v Južni Ameriki. Pisavo izginulih indijanskih civilizacij je primerjal s hieroglifi in razmišljal o tem, kdaj so se civilizacije oddaljile, saj je v pisavi Aztekov zaznal enostavne hieroglife. Primerjal je gorska ljudstva iz Mehike s Tatari in Mongoli in nakazal morebitne stike Indijancev z vzhodnoazijskimi ljudstvi v daljni preteklosti. Poleg raziskovanja človeške družbe v preteklosti se je ukvarjal tudi z družbo v sedanjosti. Bil je eden večjih javnih kritikov sužnjelastništva. Zagovarjal je enakost med ljudmi in poudarjal, da je izobrazba temelj svobode in srečne družbe in mora biti dostopna vsem, željnim znanja. V ta namen je v Berlinu javno brezplačno predaval in to so bili eni izmed najbolj obiskanih dogodkov. V času njegovih predavanj se je mesto izpraznilo, saj so vsi hiteli poslušat slavnega Humboldta.

Znanost je nad politiko

S svojimi idejami in izrednim umom je vplival na različne ljudi, tako na strokovni, politični in javni krog. Charles Darwin se je odpravil na popotovanje z ladjo Beagle prav zaradi Humboldta, potem ko je prebral njegovo delo Relation historique. Iz Humboldtovega razmišljanja o tem, kako rastlinske in živalske vrste omejujejo druga drugo, se je rodila Darwinova ideja o selekciji. Močan vtis je Humboldt naredil tudi na predsednika ZDA Thomasa Jeffersona (1801–1809). Z njim se je srečal leta 1804, preden je odpotoval nazaj v Evropo. Jeffersonu je opisal svoje popotovanje po Južni Ameriki in mu prestavil družbeno ekonomske značilnosti južne sosede ZDA, saj je verjel, da je znanost nad politiko. Humboldtovo opevanje lepot, naravnega in kulturnega bogastva Južne Amerike ter kritika kolonializma je zanetilo revolucionarno iskrico v Simonu Bolívarju. Po Humboldtovih stopinjah je odšel na Chimboraso in prisegel, da bo osvobodil Južno Ameriko izpod rok kolonialistov. Humboldtov vpliv je segal še na druge raziskovalce tistega časa. Henry David Thoreau je v njegovih knjigah našel nekakšen eliksir, kot je zapisal. Sam pa se je usmeril v ozko okolje svojega gozda, kjer je prebival v hiški, ki jo je sam zgradil. V nasprotju s Humboldtom je bil minimalist. Ernst Haeckel se s Humboldtom ni nikoli srečal, a je že od otroštva spoznaval njegove teorije in prebiral njegove knjige. V kasnejši karieri, ko ga je očaral še Darwin, je v knjigi Generelle Morphologie podprl Darwinovo teorijo evolucije in tudi prvi poimenoval Humboldtovo disciplino kot Oecologie ali ekologija. John Muir je bil nad Humboldtom tako navdušen, da je želel po njegovih stopinjah. Postal je velik zagovornik narave in eden izmed prvih v ZDA, ki so si prizadevali za nastanek nacionalnih parkov.

Po vrnitvi iz Amerike (avgusta 1804) v Evropo se je Humboldt sistematično lotil obdelovanja podatkov, ki jih je zbral na ekspediciji, in jih primerjal s podatki drugih raziskovalcev. Načrtno si je širil mrežo znanstvenih kolegov, da je bil ves čas v koraku z novimi odkritji. Kar triindvajset let je delal v Parizu in postal eden izmed najslavnejših naravoslovcev. Zaradi finančne stiske (ves denar je namreč porabil za publiciranje svojih del in raziskave) se je moral vrniti v Berlin in tam je postal eden izmed dvornih svetovalcev pruskega kralja Friderika Viljema III. Nadvse si je želel obiskati vzhod zaradi biogeografskih raziskovanj, vendar mu Vzhodnoindijska družba ni izdala dovoljenja za obisk. Najbliže vzhodu se je približal, ko se mu je kot strokovnjaku za kamnine in rudo ponudila priložnost, da pod okriljem ruskega finančnega ministra odpotuje na Ural. Mimogrede je naredil še daljši ovinek do Altaja.

Velik del druge polovice življenja je posvetil pisanju. Med njegova najpomembnejša dela spada Kozmos. Opisali bi ga lahko kot enciklopedijo narave, v kateri njenih delov ne opisuje kot ločenih med seboj, ampak kot koščke velike sestavljanke, ki so združeni v celoto. Ti deli ne obstajajo vsak zase, saj z nekaterimi nam že znanimi ali še neznanimi povezavami tvorijo čudovito mrežo. V tem obsežnem delu se dotakne vsega: astronomije, geologije, fizike, kemije, favne, flore, človeške družbe, zgodovine in še in še. V Kozmosu in drugih delih znanstvena dejstva odlično poveže s poetičnim videnjem narave. Prav zaradi tega so bila njegova dela privlačna tudi za širšo javnost. Vsekakor je Humboldt znal naravo videti kot celoto. Imel je celosten pogled na svet in naravo. Skorajda ni bilo znanstvenega področja, ki ga ne bi zanimalo.

Znanstvenik, zvezdnik

V 19. stoletju je bil Alexander von Humboldt eden izmed najslavnejših znanstvenikov. Po slavi bi ga lahko danes primerjali s kakšnim zelo znanim hollywoodskim igralcem ali svetovnim politikom. Poznala ga je vsa visoka družba v Franciji in Prusiji, Londonu, Rimu, redno so ga vabili na sprejeme. Kjerkoli se je pojavil, je bil s svojim šarmom, znanjem in energijo v središču pozornosti. Opisovali so ga kot čednega moža z izrednim spominom in umom ter nadarjenostjo za jezike. Ponosno in samozavestno je zastopal svoja stališča ter ostro in javno kritiziral krivice. Že kot mladenič v zgodnjih dvajsetih je bil zaradi vedoželjnosti in načina razmišljanja dobro znan v razsvetljenskih krogih. Goethe (1749–1832) je o njem govoril le v presežnikih. Njegova slava je segala tako daleč, da je postal oseba, po kateri je poimenovanih največ stvari na svetu. Njegovo ime namreč nosijo številne geografske enote, rastline in živali.

Blanka Ravnjak in Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

eXTReMe Tracker