Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ultratrail K24

Pr' Jezer, 03.10.2019, št. 3, str. 18
Ultratrail K24

nedelja, 20. oktober 2019, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 545

GG Pr' Jezer - Miran Štular: Ultratrail K24,100 km, +/- 5.420 m, 9. avgust 2019

Jezerjani zelo radi poudarjamo, da smo Korošci. Ne nazadnje nas na to opominja deželni kamen na Fužinah vsakič, ko se pripeljemo na Jezersko. Druga stvar, ki nas zaznamuje, pa so gore. Nismo brez razloga prva slovenska gorniška vas.

V iskanju svojega letošnjega največjega tekaškega izziva sem skušal povezati obe dejstvi. Za cilj sem si postavil premagati stokilometrsko progo, ki poteka prek petih najpomembnejših koroških vrhov: Pece (2.126 m n. m.), Olševe (1.930 m), Raduhe (2.062 m n. m.), Smrekovca (1.577 m n. m.) in Uršlje gore (1.669 m n. m.). Start in cilj sta bila v Črni na Koroškem. Tekma je letos potekala prvič. Moj dolgoročni cilj je udeležba na prestižni tekaški prireditvi Ultra trail du Mont Blanc, za kar pa si je treba pridobiti ustrezno število kvalifikacijskih točk. Tekmovanje K24 je omogočalo osvojitev kvalifikacijskih točk, zato je bila izbira te tekme še toliko bolj logična.

Priprave za stokilometrski izziv potekajo po malem vse leto, kolikor to dopušča čas. Kakšen trening več zagotovo ne bi škodil, kljub temu pa sem se tekme lotil zelo samozavestno. V spomin sem si priklical občutke z lanske vipavske stokilometrske dirke in se prepričal, da s kančkom jezerske trme to brez dvoma zmorem. Vlogo logistične podpore sta tokrat prevzela hči Patricija in njen fant Davor. Urice od prevzema startne številke ob šestih popoldne do starta ob desetih zvečer sem si skupaj s sotekmovalci krajšal na prireditvenem prostoru.
Na pot nas je poleg županje Črne pospremila športna legenda Črne Tina Maze. Vzdušje je bilo ekstatično. Ne le da nas je startalo 250 tekačev iz 22 držav, temveč nas je prišlo spodbujat tudi nekaj tisoč gledalcev. Iz zvočnikov se je zaslišala pesem skupine AC-DC Highway to Hell in že je sledil pok startne pištole.
Pot nas je vodila po asfaltnih ulicah Črne do vstopa v rudniške rove, po katerih smo tekli slabih šest kilometrov in pol. V rovih je bilo prijetno hladno, ob izhodu pa nas je oblila sopara.
Od tu se je trasa postavila strmo pokonci. Kača čelnih svetilk se je prebijala po ozki planinski poti proti vrhu Pece. Ko se je mesec prebil izza vrhov, sem v prvi četrtini tekačev osvojil prvi vrh - Peco. Sledil je tehnično zahteven spust proti vznožju Olševe in že smo spet grizli kolena na greben drugega vrha. Spust z Olševe je bil še precej zahtevnejši kot s Pece.
Po dobrih 41 kilometrih je bil čas za krajši predah pri četrti okrepčevalnici, koči na Grohatu. V vreči, ki jo je organizator pripeljal k okrepčevalnici, me je čakala suha športna oprema. Hitro sem se preoblekel in si privoščil skodelico tople juhe. In že se je spet slišal žvenket palic in odzvanjanje korakov proti tretjemu vrhu - Raduhi.

Počasi se je začelo daniti, ko sem dohitel skupino štirih mladcev, s katerimi sem se zapletel v prijeten pogovor. Na vrhu nas je pričakalo rojstvo čudovito lepega jutra. Na spustu sem pospešil in jim pobegnil, čas pa sem si krajšal z glasbo iz slušalk MP3. Pokrajina se je iz čisto gorske na Raduhi spremenila v gozdno planoto Smrekovca.
V Domu na Smrekovcu sem si privoščil še eno krajšo pavzo za okrepčilo, nato pa sem se pognal proti vznožju Uršlje gore. Sonce je čedalje bolj žgalo in mi segrelo pijačo v mehu nahrbtnika v neprebavljivo mlačno brozgo. Usta so se mi lepila od sladkobe gelov, vendar je nekako treba vzdrževati nivo goriva za delovanje mišic. Pred sabo sem daleč zgoraj zagledal Uršljo goro s cerkvico in TV-stolpom.
Pot je bila ves čas izpostavljena soncu in zdelo se mi je, kot da bi stopil v mikrovalovno pečico. Naprej me je gnalo le še to, da grizem zadnjih dvajset kilometrov. V okrepčevalnici na vrhu sem si nalil mrzle vode in se temeljito odžejal. Potem je bilo vse lažje. Pred zadnjo okrepčevalnico Mrdavs na 92. kilometru nas je prijazni domačin osvežil kar z vodo iz cevi za zalivanje vrta, saj je temperatura presegla 31 stopinj v senci.
Na poti sem bil že kakih 17 ur in pol. Sledil je še en strupen vzpon za dobrih štiristo "višincev" in nato spust na cilj v Črni. Kak kilometer pred ciljem me je Patricija pričakala z ledeno hladnim brezalkoholnim pivom, ki mi je ubilo sladkobni okus v ustih. Ob vzklikih domačinov in čestitkah mimoidočih sva skupaj pritekla v cilj.

Misija je bila uspešno zaključena. Pot sem zmogel v 18 urah in 20 minutah ter osvojil 56. mesto med vsemi 250 tekmovalci oziroma sedmo med starejšimi od petdeset let. S pridobljenimi kvalifikacijskimi točkami se bom že decembra potegoval za start na tekmi iz Courmayerja do Chamonixa, če se bo le telo pri skoraj šestdesetih s tem strinjalo.

eXTReMe Tracker