Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... je poleti sam prosto preplezal najvišji slap na Japonskem, 350 metrov visoki Šomjo v srcu Japonskih Alp.
Glavno pravilo japonske tradicionalne plezalske discipline savanobori je, da se plezalec vzpenja po slapu, v nasprotni smeri toka vode.
Odkar so aprila v Londonu predstavili film Savanobori o petih alpinistih, ki so pod okriljem proizvajalca alpinistične opreme North Face preplezali 350-metrski slap na Japonskem, se o tem drznem slogu plezanja čedalje več govori. Plezanje po zaledenelih slapovih s pomočjo derez in cepinov je uveljavljen alpinistični žanr, vendar so lansko poletje plezalci, Anglež James Pearson, Francozinja Caroline Ciavaldini ter Japonci Matty Hong, Judži Hirajama in Toru Nakadžima preplezali najvišji slap na Japonskem, Šomjo v Tojami, v srcu Japonskih Alp, ko ni bilo tam niti drobca ledu.
Savanobori, japonska umetnost plezanja po gorski reki do izvira, vključuje plezanje in plazenje po soteskah, ozebnikih, žlebovih, grapah in slapovih. Kot obliko športa ga na Japonskem gojijo že več kot sto let. Reke na japonskih gorskih območjih džungle so bile od nekdaj najprimernejše poti za prevoz, slapovi pa veljajo tudi za sveta domovanja bogov.
Tradicionalno so plezalci slapov nosili tkane slamnate sandale in obleke, mednarodna plezalska ekipa pa je plezala v nepremočljivih oblačilih, v plezalskih čevljih s podplati iz gume z dobrim oprijemom, z vrvmi in varovali ter – gumijastimi kuhinjskimi rokavicami, ki so po izkušnjah plezalcev najučinkovitejši pripomoček za prste rok.
Kljub vsej zaščitni opremi pa mokrote ne manjka, poleg tega plezanje po »živem« slapu ponuja obilico plezalskih izzivov, od manjših balvanskih težav do raztežajev, podobnih plezanju v veliki steni, ves čas pa v stiku z mogočno količino padajoče in pršeče vode. Pozornost je treba posvetiti tudi drugačnim, v primerjavi s skalnim plezanjem netipičnim nevarnostim, na primer s spolzkim rastlinjem obraščenim skalam in padajočim kamnom, ki jih zaradi šumenja vode ni mogoče slišati.
Nakadžimov »free solo«
V ekipi lanskega plezalskega podviga po slapu Šomjo je bil tudi Toru Nakadžima, čudežni deček japonskega plezanja, ki je že pri petnajstih letih starosti premagoval najtežje balvanske smeri na svetu. Divja izkušnja mu ni pogasila žeje po še večji avanturi in letošnje poletje se je lotil prostega vzpona po najvišjem slapu na Japonskem še enkrat, tokrat sam, brez varovanja. Plezalski projekt je terjal veliko priprav, osredotočanja in premagovanja strahu. »Sem prosti plezalec, rad plezam brez težkih vrvi, opreme in drugih stvari, zato imam rad balvansko plezanje,« je povedal za britansko alpinistično revijo UK Climbing. »Včasih želim plezati v večjih stenah in slapovih, zato sem tokrat poskusil v slapu to izvesti 'free solo', prosto in brez varovanja. Zame ni kakšnih velikih razlik med plezanjem čez balvane in prostim soliranjem v skali in slapovih. Soliranje na Japonskem ni priljubljeno, bolj ga kritizirajo. Zato sem dolgo okleval. A sem o solo plezanju na Japonskem sanjal že več kot deset let,« je povedal 25-letni doktorski študent. Pred nekaj meseci je Nakadžima odpotoval na Finsko, da bi se spopadel z balvansko smerjo Burden of Dreams, za zdaj edinim balvanskim problemom, ocenjenim s težavnostno oceno 9A. V nekaj dneh, ki jih je imel na razpolago, je v smeri preučil in preizkusil vsak gib posebej, zdaj se mora le še vrniti in povezati gibe ter v celoti preplezati najtežji balvan na svetu.