Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tekma gorskih reševalcev

GRS Jezersko,  ...10.2019
Dolomiti rescure race 2019 – tekma gorskih reševalcev

Več (rezultati ...): DolomitiRescuerace.it

nedelja, 13. oktober 2019, ob 05:28, Milan Šenk, ogledov: 724

GRS Jezersko:  Dolomiti rescure race 2019

Lansko leto ob tem času, smo se prvič udeležili tekme gorskih reševalcevDolomiti rescure race”. Dosežena zmaga (Anže Šenk, Miha Rakar, Primož Šenk, Robert Pritržnik) nas je vse presenetila in misli mnogih reševalcev so zaplesale daleč med oblake – naslednje leto gremo tudi mi!
Tudi na našem društvu je bilo tako in uspeli smo sestaviti eno ekipo.
Pridružila se nam je še ekipa iz Tolmina, ostali so preko leta izgubili sapo.

Tekma zahteva poleg znanj gorskega reševalca, veliko izkušenj v skali, gorskih tekih v vzponu, spustu, po produ, skalah, mokrih koreninah, ... in seveda veliko moči, kondicije, spretnosti ter predvsem poznavanje samega sebe.

Najvažnejše od vsega je, kako so tekmovalci usklajeni v skupini. Koliko, kako in kaj lahko posameznik iztisne iz sebe in prispeva k rezultatu. Dela se po znanem izreku: “Vsi za enega, eden za vse”. Še tako naštudirana tekma, vedno prinese kaj novega. Tudi tokrat je bilo tako in vedno bo tako! Pri reševanju vnaprej neznanega nam pomaga mavrica znanj, izkušenj in seveda velika želja po uspehu.

Štarni znak lahko primerjamo s klicem iz številke 112! V prvih sekundah gre na polno, iskanje pozicije in tekmovalci morajo biti ves čas pozorni drug na drugega, da ostanejo čim bolj skupaj in ne izgubijo preveč energije. Po 10 - 15 minutah je ekipa v polnem delovanju in že se kaže pozicija, ki se bistveno ne bo spreminjala. Velikokrat se zgodi, da se stopničke dobijo ali izgubijo prav v zadnjih minutah. Tako je bilo tudi letos.

Dosti filozofiranja!
Anže Šenk – Jezersko

Letošnji cilj je bil sodelovati, doživljati, si prizadevati za ekipni optimum. O uvrstitvi nisem razmišljal, prepričan, da bodo italijani imeli nekaj razredov boljšo ekipo za vrh kot lani. 66 4-članskih ekip se ni dalo več spraviti za linijo štartnega balona. Mi smo se postavili skupaj na prvo in drugo linijo. Če že napovedovalec stalno omenja lanskoletne zmagovalce je treba začeti odločno. Sekundo pred pokom se je začelo. Na polno, šprint, ...
V klanec se tempo kar ustavi. Čez čas pademo v pravi ritem in prvi tekmovalci nič kaj ne uhajajo. Z Matejem sva hitro skupaj, Tone in Klemen lepo sledita malenkost zadaj. Opazujem! Prvi trenutek zamudim, takoj ko pa se skupina začne riniti mimo naših dveh povem Mateju, da ju bom počakal in pomagal Tonetu toliko, da obdržimo stik s skupino. Turna smučarija nam je že vcepila uporabo vrvice na ekipnih preizkušnjah. Kmalu lepo sledimo drugi ekipi in postane jasno, kaj je cilj. Stopničke! V prehodu iz platoja v drugi daljši vzpon Klemena nekaj matra. Na ferati pride k sebi. Sicer zgubimo stik s predhodniki a nam gre tekoče. V ekipi se poraja misel, da smo glavno naredili.
Jaz spodbujam, da se je sedaj šele prav začelo. Tuhtam kako bi pohitrili korak, ga podaljšali in se hkrati nič bolj izčrpavali. Na okrepčevalnicah se malo grizem v jezik, ko spodbujam tudi druge ekipe k čimprejšnjemu odhodu. Na “abzajlu” pademo na 4. mesto. Nimam najboljšega občutka v spustu proti točki z nosili, saj s Tonetom, ki daje vse od sebe, morda še bolj kot v vzponu, ostaneva sama. Klemen in Matej čakata pred vstopom v prostor z nosili. Samo celo ekipo spustijo k sestavljanju. Matej jasno zavpije: "Dejmo dejmo, za medaljo se gre!" Bliskovito sestavimo nosila “UT” in šele ob skoraj hkratnemu odhodu s konkurenti, opazim nervozne mlade vojake. Sedaj se tekmuje na vso moč, vsi čuti vse mišice na polno. Pridobivamo, poooočasi, meter za metrom, začnem verjeti in dajem vse od sebe. Na cilju lovimo sapo, napovedovalec vpije naša imena, skupaj z italjani se objemamo in športno sežemo v roke.
Z devetimi sekundami prednosti v cilju in celo boljšim časom kot lansko leto, nam prinese za nas neverjeten in zgodovinski uspeh – 3. mesto absolutno in 1. mesto med tujimi ekipami. Za piko na I, se tudi Tolminska ekipa uvrsti na oder v razvrstitvi tujih ekip. Po letošnji predstavi, kljub suvereni zmagi policije z atletsko enoto, verjamem, da Slovenija z zagnanimi prostovoljci, premore ekipe za ciljanje na sam vrh!

Prihaja novost, “Winter Rescue Race 2020”!
Ekipa: Tone Karničar, Matej Tonejec, Klemen Dolinšek, Anže Šenk.

Gašper Perše – Tolmin

Po poročanju o dirki, ki sem se je udeležil že lani na povabilo Milana iz GRS Jezersko, je na postaji GRS Tolmin kar hitro padla ideja, da se jo moramo letos udeležiti kot postajna ekipa. Ekipa se je formirala hitro, saj nas je na postaji kar nekaj, ki v prostem času radi tečemo v hrib. Prijave in organizacija tekme je potekala tekoče. Podpredsednik Robert se je za to odlično izkazal, hkrati pa še predlagal izkušenega lisjaka Milana, da se nam na tekmi pridruži in nam organizacijsko pomaga, saj letos ni tekmoval. Dan pred tekmo smo se namestili v hostlu. Italijani so nas kot vedno velikodušno sprejeli z dobro pogostitvijo. Naslednji dan zjutraj smo vsi polni adrenalina pričakovali štart. Štartali smo v ospredju, tempo je bil hiter, vendar smo kmalu videli, da ne bo tako. Tukaj ne odloča kondicija posameznika ampak celotne ekipe. Celotno tekmo smo bodrili drug drugega. Ferato smo preplezali z lahkoto, sledila je dolga tekaška prečka, kjer smo pridobili še nekaj mest in že smo bili na spustu z vrvjo. Sledil je več kot 1000 višinskih metrov dolg zahteven spust, ki pokaže koliko moči je še ostalo v tekaču, saj noge precej trpijo. Zadnji kilometer smo pretekli z nosili in si priborili skupno 9. mesto in 3. mesto med tujimi skupinami. Tekma je bila res naporna, predvsem pa je pokazala kako pomembno je medsebojno sodelovanje in uigranost ekipe.

Ekipo smo sestavljali Martin Štendler, Jaka Obid, Anej Kodele in Gašper Perše.
Se že veselimo, da gremo drugo leto spet na štartno črto ”Dolomiti rescue race 2020”.

Zaključek

Če se vam ob tem branju ni ježila koža, potrebujete kar nekaj spodbude, da se postavite na štartno črto ”Dolimiti rescure race 2020”.

Hvala vsem tekmovalcem, ki ste zbrali pogum in v borbi na celotni tekmovalni trasi pokazali svoje znanje, moč, hitrost, spretnost, odločnost, … Vse to in veliko človeške topline reševalci potrebujemo za uspešno nudenje pomoči ponesrečenim v gorah.Pa še to, zmaga je bila kronana s slovensko himno.
Hvala GRZS za izkazano finančno pomoč in podporo pri prijavi na tekmovanje.

Predvsem pa velika zahvala Robertu Sušnju, ki nas je lansko leto prvič popeljal na tekmo, na kateri tekmovalec spozna, da zmore več kot misli da je sposoben. Ne boste verjeli, tokrat nas je spodbujal iz oddaljene Indije. Ni kaj, možakar (podpredsednik GRZS) verjame v nas. Upam, da smo mu polepšali dan.
Hvala tudi matičnim društvom, ki nam vedno stojijo ob strani.

GRS Jezersko: Milan Šenk

eXTReMe Tracker