Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Angel Ozebek (1953 – 2019)

Od Azija se bomo poslovili v torek, 3. septembra, ob 16. uri na pokopališču Dovje.

Živeli smo na Rebru. Hiše so bile na najvišje ležečem delu vasi. Pri nekaterih so imeli živino, pri drugih ne. To je bil čas, ko so si prebivalci pri delu še medsebojno pomagali. Otroci smo se hitro navadili na to, tudi Azi, kakor smo ga klicali.

Posebni dogodki so bil v času poletja, ko sva z Azijem nekaj let zapored pomagala pri košnji na Jakovih Ravnah pod Rožco. Na rovtu smo ostajali kar nekaj dni. Počasi, po delih, smo kosili travo, jo sušili in seno spravljali v svisli. Te so nam ponoči nudile tudi prenočišče. Rosno travo smo pričeli kositi v zelo zgodnjih jutranjih urah. Potem nam je za zajtrk Jaka običajno pripravil zabeljene koruzne žgance z mlekom. Sledilo je sušenje sena in pospravljanje. Na rovtu je tudi strmejši del, ki ga je Jaka imenoval »severna stena«, čeprav je pobočje obrnjeno proti jugu. Pri košnji si je vedno navezal tudi krampeže. Midva jih nisva imela in od časa do časa sva po zadnji plati pridrsala do položnejšega dela. To drsanje po »severni steni« je pustilo le kakšno prasko.
Po končani osnovni šoli smo se za nekaj časa porazgubili po različnih šolah, vendar smo se vrnili nazaj domov. Alpinistični odsek, kateremu si načeloval, nas je ponovno združil. Svoje moči sva preizkušala v različnih skalnatih smereh. Dana nama je bila pa tudi možnost plezati v Severni steni Triglava. Pri enem od plezanj sva imela nesrečo. Iz stene so se izpulili vsi varovalni klini, a v padcu sva, navezana na vrv, na nečem obvisela. Kje se je vrv zataknila, se nisva nikoli spraševala. Takrat je bil angel varuh z nama. V dežju in snegu sva čakala na gorske reševalce, ki so priplezali do naju in naju rešili. Ta padec v Steni ti je na nogi pustil trajne posledice.

Priključila sva se gorskim reševalcem v Mojstrani, katerih območje reševanja je tudi Stena.

Sam pri reševanjih v Steni nisi mogel sodelovati, si pa opravljal različna druga potrebna opravila povezana z reševanjem. Skrbel si za reševalno opremo v skladišču in vozilo. Prisoten si bil na usposabljanjih in izobraževanjih ter pri sodelovanju z reševalci izven domačega kraja.

Nepogrešljiv si bil tudi na spominskih smučarskih tekmovanjih pod Severno steno. Po končanih tekmovanjih sta skupaj s Francem in pomočniki postregla okusen pasulj, da smo nadoknadili porabljene kalorije in v prijateljskem klepetu zaključili druženje.

A z leti se telo, podobno kot stroj, obrablja. Pri strojih obrabljene ali pokvarjene dele preprosto zamenjamo, pri človeku pa to vedno ni mogoče. Bolezen se naseli v telo in ga potem počasi izčrpava. Tudi ti si imel tako preizkušnjo, s katero si se kar nekaj let uspešno boril. Na srečanjih nad vasjo, na Vrsah, sem vedno imel občutek, da ti gre dobro, čeprav si sam omenjal, da se ti stanje lahko zelo hitro poslabša.

V vseh letih delovanja smo se z reševalci trudili sestaviti svetel mozaik, ki bi ga skupaj občudovali, pa nismo bili vedno uspešni, saj ste nekateri prehitro odšli drugam. Ko se bomo ponovno srečali na 76. orbiti, bomo mogoče mozaik dopolnjevali tam in zraven ušpičili še kakšno vragolijo.

Dušan Polajnar, GRS Mojstrana     

Azi, hvala za vse trenutke, ki smo jih skupaj preživeli.

Dušan Polajnar, GRS Mojstrana

GRZS, 31.08.2019 
Angel Ozebek – Azi (1953 – 2019)

 

Nič.
Nov dan.
Iskanje smisla bivanja v tišini.
Šumenje v glavi.
Nikogar,
ki z besedami predrami, ni.

Le jaz in ti,
prelestna,
a v primerjavi z mano, večna.


                                    (Rada Polajnar: Gora)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti