Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Viševnik

     
torek, 1. oktober 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1341

Silvo Baznik: Kjer je volja, je tudi pot.

Poldne in z njim kosilo je mino. Telefonski poziv po hoji v hribih me spravi v pogon. Hitro pripravim pohodno opremo, pričakam hči in skupaj odhitiva k prijatelju, ki naju popelje na Gorenjsko.

Mineva druga ura od odločitve in že peljemo po cesti mimo Zatrnika. Nizka oblačnost na nebu se še ni razkadila, a spletna kamera z Uskovnice še vedno kaže sončno nebo nad Pokljuko. Pri Mrzlem studencu pa čudežno izgine meglica in pokaže se modro nebo in z njim že prvi vrhovi gora. Parkiramo pri spodnji postaji vlečnice Viševnik, zavihtimo nahrbtnike na ramena in stopimo čez travnike smučišča.

Koraki se hitro vrstijo in prav tako hitro se vzpenjamo po zelenem smučišču. Dosežemo dolinico ob robu gozda in že rahlo zadihani pričnemo vzpon po poti, ki je spolzka od dežja in po mokrih skalah. Srečamo nekaj pohodnikov, ki hite v dolino. Sonce boža drevesa in listi se svetijo v rumeni barvi. Iglice macesna spreminjajo svojo barvo. Poletna zelena se bo umaknila svetlejšim in sčasoma bodo zažareli v zlatorumeni. Stopimo na pobočje dolinice, se povzpnemo na Zlate vode in občudujemo slikovito pobočje Viševnika z njegovim vrhom. Tla so razmočena in pot na vzpetini pod Plesiščem drsi, tako da hodimo po razmočenih travah in se povzpnemo na ravnico, kjer zapiha in zato oblečemo topla oblačila. Južnobohinjske gore so se izgubile v oblakih, ki jih veter podi proti nam. Hitrih korakov nadaljujemo skozi ruševje, se povzpnemo na razgledno ramo, zagledamo Močile in Ablanco in na drugi strani vidimo gozdove Pokljuke. Že hodimo po jugovzhodnem pobočju Viševnika, dosežemo greben in pokukamo na drugo stran, kjer sonce sveti na Luknjo peč, Dimnike, Macesnovec in Debelo peč, medtem ko smo mi in Mali Draški vrh, Vrh Draškega roba, Debeli vrh, Razor in Mrežice v senci oblakov. Nekaj sončnih žarkov boža zemljo še skozi okna jasnine na nebu in tako je tudi na Uskovnici, kjer se izmenjujeta sonce in senca. Piha in nič se ne obiramo. Hodimo ob robu grebena, se povzpnemo okoli vršnjega pobočja in po uri in četrt dosežemo želeni 2050 m visoki vrh Viševnika.

Piha in je hladno. Naredimo kopico fotografij bližnjih vrhov, medtem ko se očak Triglav s sosedi skriva pod sivino oblakov. Popijemo nekaj požirkov tekočine, za ostalo bomo poskrbeli kasneje. Kratek je naš postanek na vrhu, a vreme kroji našo usodo in prišel je čas odhoda.

Vračamo se po isti poti. Še hitreje kot pri vzponu hodimo navzdol, le občasno se ustavimo na pobočju. Dosežemo ramo, kjer se pobočje prevesi in preide v ruševje in pod njo naredimo v zavetrju odmor za okrepčilo. Ko veter prinese prve kaplje dežja, vstanemo in nadaljujemo pot skozi ruševje na ravnico pod Plesiščem. Z nje gremo desno na razmočeno travnato pobočje in po njem na Zlate vode. Stopimo v grapo in po skalovju navzdol mimo lepih rumenolistnatih dreves do izhoda na zeleno smučišče. Na nebu je le nekaj oken jasnine, ostalo je v barvi oblakov, a kot kaže ne bo deževalo. Naredim še nekaj fotografij zadnjih cvetov gorskega cvetja in že smo pri avtomobilu.

Hitra, kratka tura je za nami. Odpeljemo na Zatrnik in v gostišču ob pitju čaja in kakava gledamo prvi niz odbojkarske tekme. Koliko zanosa in želje po zmagi. Zapustimo Zatrnik in poslušamo komentar tekme po radiu. Sreča je opoteča, pravijo in imajo prav. Nadaljevanje ni v prid našim fantom in sanje se ne uresničijo, mi pa hitimo proti domu in novim dogodivščinam naproti.

eXTReMe Tracker