Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prostranstva prvobitne narave

Delo - Blaž Močnik: Kaninsko pogorje s svojim najvišjim vrhom Visokim Kaninom na 2587 metrih nadmorske višine ...

... je naravna posebnost zaradi visokogorskega krasa, ki v svojem osrčju skriva na kilometre podzemnih labirintov.

»Orjaški Kras, stopnjevan v visoke Alpe,« je Kaninskemu pogorju rekel dr. Julius Kugy, planinski pisatelj in velik ljubitelj gorskega sveta. Da ni zgolj gora, ampak kraljestvo, je še dodal. Zaradi kraških značilnosti je pravzaprav velikansko cedilo, ki posrka sleherno kapljico vode in površje oropa za kakšno planinsko rožico več. Desetletja je Kanin gorski zimski turistični center, ki se po poslovni strani nikoli ni otresel kronične finančne podhranjenosti.

Kaninsko pogorje je nekaj posebnega v Julijskih Alpah, ker je odmaknjeno od njenega osrednjega dela. Je namreč del zahodnih Julijcev, pa še teh se ne drži prav tesno. Kaninsko pogorje lahko v dobri vidljivosti spremljamo pred seboj po dolini Idrijce, še posebno pa pri vstopu v dolino Soče pri Mostu na Soči. Tudi z robov Trnovskega gozda in kraške planote ga je mogoče videti, prav tako s Snežnika, primorske obale in iz Furlanske nižine.

Prva alpska trdnjava do Sredozemlja

Kakopak je z razglednega Kanina še toliko lepše. Pogled seže na notranjske planote, visoki Kraški rob, Vipavsko dolino, Kras, Obalo in morje vse do Benetk. Vidi se večina gora nad Sočo vse do Triglava.

»Večina Slovencev se ne zaveda dejanske dimenzije kaninskega masiva. Če pogledamo na satelitsko karto, bomo hitro ugotovili, da sklop kaninskih vrhov od Velike Babe in Žrdi do Rombona in Jerebice presega območje celotnih Kamniško-Savinjskih Alp,« je omenil direktor turističnega zavoda Dolina Soče Janko Humar, alpinist in navdušen hribolazec.

Pravi, da je Kanin prva alpska trdnjava do Sredozemlja, kar mu prinaša večje količine snega kot Triglavu. S tem pa tudi vremensko muhavost. O tem znajo veliko povedati razočarani smučarji, ko morajo prisilno ostati v dolini.

Naravoslovna učilnica

Kaninsko pogorje s svojim najvišjim vrhom Visokim Kaninom na 2587 metrih nadmorske višine je naravna posebnost zaradi visokogorskega krasa, ki v svojem osrčju skriva na kilometre podzemnih labirintov. Doslej je registriranih že približno 750 jam, zaradi ekstremnih globin in zahtevnosti pa je območje znano tudi kot jamarska Himalaja.

To čudo narave na našem skrajnem severozahodu je lahko naravoslovna učilnica. Dr. Jurij Kunaver, geograf in pedagog, je pred leti s sodelavci na Kaninu speljal naravoslovno pot, da bi edinstvenost tega sveta predstavil tudi tistim, ki naravne značilnosti jemljemo kot samoumevne. Kaninska naravoslovna pot vodi po robu bolj ali manj ravnega površja Kaninskih podov, sedem informacijskih tabel pa pojasnjuje pojave. »Najbrž je imel v ledeni dobi Kanin debel leden pokrov, da so ledeniški jeziki segli vse do doline. To ledeniško delovanje je mogoče opazovati iz gondole, saj s pobočij štrlijo navpične stene na vseh straneh,« je eno od mnogih značilnosti pojasnil Kunaver. Tem stenam domačini pravijo skednji.

Pogorje je seveda zaradi lahkega dostopa z žičnico s slovenske in italijanske strani kar priljubljeno za pohode.
Robert Rot, Planinsko društvo Bovec
 
Površinski in podzemni kraški pojavi so zelo razviti, značilnosti pogorja so tudi močni podzemni vodni tokovi in veliki kraški izviri. Med njimi je največji Gljun in kakopak Boka ob veliki vodi. Kanin dosežejo močni nalivi in veliko snega, saj njegova zahodna lega prestreže več padavin kot gore vzhodno od njega. Približno 3500 milimetrov padavin pade, kažejo dolgoletna merjenja, snežna odeja pa neredko preseže pet metrov.

Skozi jame do doline

»Ta kras nastaja vsaj deset milijonov let. Površje pa se še naprej oblikuje. Pod ledom se je vse skupaj brusilo, pod vplivom padavin pa se pogorje znižuje. Od zadnje ledene dobe se je znižalo za kakšnih 20 centimetrov zaradi topljenja apnenca. Rezultat ogromnih količin vode so tudi ogromne jame,« pojasnjuje Kunaver.

Tako so jamarji, ki tudi v mednarodni zasedbi že desetletja raziskujejo svet teme, avgusta odkrili prehod med dvema več kot tisoč metrov globokima jamama z vhodi na Kaninskih podih. V enoten jamski sistem sta zdaj združeni jami Renejevo brezno in P4, ki v dolžino skupaj merita 11 kilometrov. Novi jamski sistem je postal sedma najdaljša jama v Sloveniji. Ekipa jamarjev Društva za raziskovanje jam Ljubljana je podzem­ni prehod odkrila po štirih dneh raziskovanja in bivakiranja na 1000 metrih globine. Raziskovali bodo še naprej, saj si želijo najti podzemne poti od jamskih vhodov na višini 2000 metrov do izvirov v dolini Soče.

Samo z žičniškimi napravami in ustrezno infrastrukturo bo mogoče zagotavljati 365-dnevni turizem destinacije, Bovško pa je eno redkih, kjer je to zares mogoče.
Valter Mlekuž, župan občine Bovec

»Kaninsko pogorje nima najglobljih jam na svetu. Ima pa dve z vertikalo 600 metrov, kar je svetovna posebnost. To sta vodnjaka, v katera je morala pod velikim tlakom teči ledeniška voda in ju je brusila,« še dodaja Kunaver.

Lažji dostop nad 2000 metrov

Pogorje še pred nekaj leti ni bilo v ospredju planinskega zanimanja, čeprav tam gori koča stoji še iz avstrijskih časov. Po vojni so jo domačini s prostovoljnim delom obnovili. Koča Petra Skalarja je vmes pogorela. Dolga leta je sprejemala planince, trenutno pa je, čakajoča na obnovo, zaprta. Pred tem je v njej prespalo več kot tristo planincev na leto. »Pogorje je seveda zaradi lahkega dostopa z žičnico s slovenske in italijanske strani kar priljubljeno za pohode. Poleg visokega Kanina je namreč še nekaj vrhov nad 2000 metri,« je dejal gorski vodnik in predsednik bovškega planinskega društva Robert Rot. Po nekaj kritikah zaradi pomanjkljivega označevanja poti so lani obnovili vse markacije za varnejši korak.

Omeniti je treba še slikovito družinsko ferato, ki poteka po policah od vzhod­nega roba Prestreljenika do Okna, pa precej zahtevnejšo ferato Julia, ki se na italijanski strani z nekdanjega ledenika vzpne na greben tik pod vrhom Visokega Kanina, našteva Humar: »Poletni programski potencial je še zelo velik. Poleg planinstva, ki bo vedno pomembno, bi bil Kanin lahko dežela ferat najraz­ličnejše težavnosti, v kaninskih stenah bi lahko opremili vrsto plezališč, z vrha v dolino bi morali zgraditi namensko in nezahtevno kolesarsko progo, ki bi bila lahko ena najbolj atraktivnih v Alpah. Vse našteto bi lahko izvedli na območju in obrobju smučišča, takoj za robom pa ohranili nedotaknjena prostranstva prvobitne narave.«

Nedorečena prihodnost

Ob omembi Kanina se najpogosteje spomnimo na smučarijo. Razgledni sončni dnevi, ko se doline utapljajo v megli, so svojevrstna posebnost, ki smučarje tako navdušuje, da so smučišču vedno znova pripravljeni gledati skozi prste zaradi počasnih muzejskih naprav. Za turne smučarje pa je Kanin tako ali tako raj.

Z nesrečo dveh gondol leta 2013 se je zdela usoda Kanina kot smučarskega centra zapečatena. A je država le spoznala, da ji ne bi bilo ravno v čast, da pusti povsem propasti naše najviše ležeče smučišče, ki je za nameček povezano z italijansko stranjo. Z osemmilijonskim vložkom so prav te muzejske naprave obnovili, zdaj pa se upa na evropski finančni blagoslov za celovito obnovo smučišča. Zimska sezona med novembrom in marcem na Bovškem namreč ne predstavlja več kot sedmih odstotkov vseh prenočitev v letu. »Posodobitev in nadgradnja infrastrukture na smučišču bi zagotovila konkurenčnost naše zimske ponudbe in delež zimske realizacije zagotovo dvignila čez 20 odstotkov. Še bolj pomembno pa je, da bi ta rast omogočila celoletno poslovanje ključnih ponudnikov v destinaciji ter s tem tudi stabilna in bolj privlačna delovna mesta,« dodaja Humar.

Z obstoječimi napravami bo kaninski gorski center lahko deloval do leta 2023. Kaj pa potem? »Pripravlja se dokumentacija za novogradnjo oziroma celovito obnovo. Zadeva je še v začetni fazi. Kolikor vem, pristojna ministrstva projekt podpirajo. Vsa prizadevanja bodo usmerjena v to, da bo projekt do leta 2023 uresničen. Je zahteven in velik, ni pa neizvedljiv,« je dejal direktor upravljavca centra Sončni Kanin Rok Ovsenik.

Brez letne finančne podpore bovške občine, ki je lastnica centra in upravljavca, bi bila slika klavrna. »Seveda je obratovanje povezano s stroški in izdatki za redno vzdrževanje in tako kot v vseh smučarskih centrih po potrebi razliko med prihodki centra in realnimi stroški plača lastnik,« opozarja župan Valter Mlekuž.

A dodaja, da lokalna skupnost s tem nesporno omogoča gospodarski razvoj turističnih subjektov v destinaciji in destinacije same: »Samo z žičniškimi napravami in ustrezno infrastrukturo bo mogoče zagotavljati 365-dnevni turizem destinacije, Bovško pa je eno redkih, kjer je to zares mogoče.«

Delo, 29.09.2019 09.32
Prostranstva prvobitne narave

Na Kaninu si zima zasluži veliko začetnico. Foto Jure Eržen

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45898

Novosti