Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ferate nad dolino Ötztal

nedelja, 29. september 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1261

Špela Baznik: Po nove feratarske in visokogorske užitke smo se tokrat podali na avstrijsko Tirolsko.

S skupino navdušenih feratarjev in hribolazcev Pohodniškega kluba Škofja Loka sem se v začetku septembra potepala po Tirolskem, natančneje nad dolino Ötztal. Gre za 65 kilometrov dolgo dolino, ki na vzhodu ločuje Stubaijske Alpe in na zahodu Ötztalske Alpe. Po dolini teče mogočna reka Ötztal Ache, ki se na severu združi z reko Inn. Cilj potepanja so bili vzponi po nižinskih in tudi visokogorskih feratah, ki pa smo ga glede na svoje fizične sposobnosti in vremenske razmere sproti prilagajali. Bivali smo v apartmajski hiši Top Tirol v vasi Huben blizu Längenfelda. Prenočišče maksimalno priporočam tudi vsem ostalim, je namreč na izjemni lokaciji na sredini doline, s prijetnim lastnikom, odličnim wellnesom in svežimi žemljicami za zajtrk.

Prvi dan smo po skoraj šest urni vožnji iz Slovenije (mimo Salzburga in Innsbrucka) prehodili in preplezali izjemno slikovito ferato ob Stuibenskem slapu. Izhodišče za ferato je ob naravnem kopališču v Umhausnu. Pristop do ferate je po približno 15 minutah vzpona na prvi razgledni točki na celoten slap na levi strani. Že takoj je potrebno prehoditi viseči most, nato sledi še približno 20 minut vzpona do jeklenic (držite se markacij, ko pa le te za kratek čas izginejo, pa stezice levo pod stenami). Zahtevnost ferate je ocenjena na C. Ima dva kratka previsna dela, kjer pa so povsod vgrajene skobe. Varovanje je odlično, tudi razgledi na sam slap so v zgornjem delu čudoviti. Na vrhu sledi še hoja čez drugi viseči most tik nad zgornjim delom slapu. Temu delu se je mogoče tudi izogniti po levi strani slapu. Po dobri uri plezanja smo preplezali celotno ferato. Ker je bil dan še dolg, mi pa še polni energije, smo se sprehodili še do vasice Niederthai na 1550 m. Sledil je spust po pohodni poti nazaj do Umhausna, ki je narejena na desni strani slapu na ogromni jekleni konstrukciji in številnih stopnicah.

Naslednji dan smo ob slabši vremenski napovedi zgodaj vstali in se še ob odprti cesti (istega dne je bil v dolini Ötztal tudi slikoviti kolesarski maraton, ki se ga udeleži 4500 kolesarjev, ki premagajo štiri alpske prelaze s 5500 m višinske razlike in prevoženih 238 km - Kühtai, Brenner, Jaufen in Timmelsjoch) podali na prelaz Kühtai. Tam je bilo naše izhodišče do jezera in jeza Speicher Finstertal in Stuibenskih gor v okolici. Ker smo naš vrh sproti prilagajali vremenu, je ženski del ekipe osvojil dva bližnja vrhova: Neunerkogel (2642 m) in Die Mute (2398 m). Škoda sicer, da vremenska napoved ni bila boljša, saj je od jezera do tritisočaka Sulzkogla le 2,5 ure hoda. Kljub vsemu je bila osvojitev dveh dvatisočakov in hoja okoli jezera tudi svojevrsten užitek. Vzpon na Neuerkogel je kratek, po markacijah od jezera sicer 1,5 ure, kar pa smo zmogli v pol krajšem času. Je pa pot izjemno strma, a dobro markirana. Na vrhu stoji križ. Odprejo se čudoviti razgledi na sosednje vrhove. Vrh Die Mute je povsem majhen 'hribček' ob jezeru nad jezom desno, na katerem pa tudi stoji križ, nanj celo vodijo markacije.

   

Moški del ekipe se je odločil, da osvoji vrh Pockkogel (2803 m) preko ferate Kühtai panorama, ki je ocenjena na D/E. Vstop v ferato je najhitrejši iz koče Dortmunder (1,5 ure), možen pa je tudi iz Speicher Finstertal jezera, kjer potem preči pot v levo pod Neunerkoglom proti Dortmunder koči, kar je izbrala tudi moška ekipa. Samo plezanje v ferati v dveh delih premaga 450 m  višinskim metrov in traja približno 2 uri. Po besedah fantov je vzpon fantastičen, precej tudi adrenalinski, da je zadostil vsem feratarskim/visokogorskim užitkom. Gre za eno najzahtevnejših ferat v tistem območju. Navdušenje po uspešno osvojenem vrhu in varno preplezani ferati je bilo ob snidenju nepopisno, ženski ekipi pa se je tožilo po neosvojenem tritisočaku, zato smo v naš naslednji cilj uvrstili tritisočak.

Glede na število ferat, ki smo jih imeli še v planu osvojiti, smo za naslednji lep dan izbrali lažje dostopen tritisočak Schwarzkogel (3016 m). Nanj vodi več poti, mi smo za več prehojenih višinskih metrov izbrali pot iz koče Rettenbachalm (na 2145 m). Do koče vodi asfaltna ledeniška cesta do ledenika Rettenbach nad Söldnom, za katero je verjetno med sezono in vikendi potrebno plačati cestnino (19,5 €, tokrat cestnine niso pobirali). Izredno lepa, zmerno vzpenjajoča se pot nad Rettenbachalmom, ki se sicer cikcakoma lepo dviga po nadvse strmem pobočju do koče Rotkogel na 2666 m, nam je ves čas omogočala med meglicami prelepe razglede na ledenik Rettenbach. Po slabi uri hoje smo osvojili kočo Rotkogel, kjer so se na travnati okolici še vedno pasle ovce. Po kratkem postanku smo se držali poti levo pod Rotkoglom in hitro, po slabe pol ure osvojili greben ob Črnem jezeru, od koder se je odprl pogled proti vrhu Schwarzkogla. Kot govori že ime vrha, je tak tudi razgled; povsem temen na številno raztreščeno granitno kamnino. Na vrhu smo bili hitro, po dobrih 2 urah zmerne hoje (od izhodišča), kjer so se odprli čudoviti razgledi na vse gore v okolici in številne tritisočake. Roko na srce, lepe so samo zasnežene visoke tirolske gore in nižje, še s travo poraščene (tam do nekje 2700 m), ostale pa so rjave in puste (ni ga čez naše prelepe Julijce). Sledilo je obvezno fotografiranje in uživanje v razgledih. Po spustu do izhodišča smo se s kombijem zapeljali še do vrha ceste, ki je kar na 2798 m, kjer se odpira čudovit razgled na ledenik Rettenbach in kjer poteka tudi uvodna tekma svetovnega pokala v smučanju. To je tudi ena najvišje ležečih cest v Evropi.


Popoldne istega dne smo preplezali še nižinsko ferato ob slapu Lehner. Izhodišče je v vasi Lehn. Do vstopa v ferato je približno 15 minut hoje po strmem terenu. Ferata je ocenjena s C, za moje skromno feratarsko plezalno znanje je bila v začetnem delu precej težka, saj je bila na nekaj delih tudi kratko previsna, vendar ves čas odlično varovana, postavljene so tudi številne skobe. Srečali smo tudi gospoda starejših let (čez 80 let), ki je to steno preplezal brez varovanja in čelade – ja, tudi v Avstriji doživiš vsega po malem. Ferata je visoka 170 višinskih metrov, v zgornjem delu je možen prehod tik ob slapu desno, kjer je skala mokra, zato se za to pot ni odločil nihče, desno pa se je po razdelila na lažjo levo varianto in težjo zelo previsno desno varianto. Sledil je še pot čez slap po jeklenici, ki pa se ji je ženski del ekipe lepo izognil po obhodu desno in čez lesen most nad slapom. Prečkanje po jeklenici je bilo izredno prepadno in naporno za roke, saj si ves čas visel navzven. Sledil je približno pol urni spust v dolino po precej strmi gozdni poti.

 

Naslednji dan sta fanta preplezala težko in zelo izpostavljeno ferato Reinhard Schiestl, katere izhodišče je blizu vasi Längenfeld. Nižinska ferata poteka po navpičnem in deloma tudi previsnem hribu. Pleza se po kompaktnem granitu. Ferata je ocenjena z D. Do izhodišča je 5 minut hoje od parkirišča (dobro označeno 'Klettersteig parkirišče' sto metrovod glavne ceste desno, sama ferata pa je na levi strani ceste, če se pelješ iz Längenfelda). Ferato (190 višinskih metrov) je moški del ekipe preplezal v uri in pol, po pripovedovanju pa ni bilo takega adrenalinskega navdušenja kot pri Kühtai panoramski ferati, ki sta jo zaradi fotogeničnosti in visokogorja bolj pohvalila.

Ženski del ekipe pa je preplezal ferato Obergurgl Zirbenwald, do katere je približno pol ure vožnje iz Längenfelda. Vas Obergurgl je najjužnejša v dolini Ötztal, nahaja se na višini kar 1930 m. Izhodišče za ferato na veliko presenečenje (vse prejšnje z odliko) ni dobro označeno! Priporočam v navigaciji nastavitev na Gaisberweg 25. Tam je prostora za parking za ne več kot dva avtomobila le ob cesti pred zapornico, sicer pa se da parkirati na križišču kakih sto metrov prej, kjer je tudi razcep levo za ferato Schwärzenkamm (od izhodišča markirano dve uri). Od izhodišča sledite oznakam za Zirben Alm na desno, namreč oznak za ferato Zirbenwald ni! Pot vodi po sprva asflatni cesti in nato makadamski mimo smučišča na levi v gozd desno, kjer se po približno 50 metrih na desni končno pojavi napis in karta ferate. Sledi spust do nepalskega mostu in prečenje čez most do sten ferate. Ferata preči v levo. Pot je dobro varovana, je pa zelo izpostavljena in zračna, z dvema mostovoma z jeklenicami (eden je še posebej dolg in majav, potrebno je tudi prestavljanje samovaroval na nekaj metrov), končni del ferate je tudi izjemno strm, možen pa je obhod po desni strani po neprevisnem delu. Ferate vsekakor ne priporočam družinam z majhnimi otroci (tako je označena v Avstrijskem vodniku). Ferata ima oceno B/C (z enim mesto C/D), skupno 120 m višinske razlike, vključuje tudi kratke previsne predele, ki pa so dobro varovani. Na vrhu ferate in tudi večji del poti je prekrasen razgled nad sotesko in vrhove nad njo. Za moj okus je bila ta ferata z razgledi in samo potjo najlepša ferata v tokratnem potepanju po Ötztalu.

 

eXTReMe Tracker