Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Srečanje na Črni prsti

PD Podbrdo, ...09.2019
SREČANJE PLANINCEV NA ČRNI PRSTI V ZNAMENJU 60. OBLETNICE PREVZEMA KOČE






petek, 27. september 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 404

Olga Zgaga: 16. tradicionalno srečanje planincev pred domom Zorka Jelinčiča na Črni prsti 21. septembra letos je spremljalo čudovito jesensko vreme.

Sonce je raztresalo svojo svetlobo po okoliških višavah, da je sivomodro skalovje bleščeče sijalo. Planinci so prihajali na goro z vseh strani. Tako množičnega obiska že dolgo ni doživela.

Planinsko društvo Podbrdo se je na tokratnem srečanju spominjalo 60-letnice prevzema koče na Črni prsti. Malokdo od planincev, ki je tega dne posedel v njenem zavetju, se je še spomnil male, pritlične stavbe s tlorisom 16,40 m x 6,48 m, ki se je nekaj metrov pod vrhom kakor škatlica boječe naslanjala pod skalni rob. A nekaj jih je bilo, ki so bili na gori pred 60 leti in tudi tokrat. Vsi nosijo častitljiva leta, a jim je morda prav gora dala moč, da so z njenega vrha lahko občudovali gorsko veličastvo tudi tega dne.

Peter Čufer je bil ob prvem društvenem obisku Črne prsti jeseni 1959 12-letni šolar, ki je pomagal nesti na goro leseno maltarko. Tisto jesen je bil na gori tudi Šavli Mitja iz Tolmina, ker je ravno opravljal planinsko transverzalo. Pa tudi že skoraj 80-letna Marjuča Volf, celo življenje zvesta obiskovalka Črne prsti in slovenskih planin. Na odprtje koče je prišla z Bače pri Podbrdu s pokojnima Ivanko Bizjak in Sonjo Drole po komaj prehodnih strminah Šoštarja in Kora. Vratolomna pot! Še posebej pa je organizatorje presenetila 86-letna Jožica Milavec iz Sežane, ki je prišla na srečanje v spomin na družinskega prijatelja Zorka Jelinčiča.

Po pozdravnem nagovoru predsednika PD Podbrdo Tomaža Štenklerja so štiri članice društva, vsaka z drugega kota prireditvenega prostora, izmenično seznanjale obiskovalce z dogodki, ki so zaznamovali jesen 1959 in začrtali aktivnosti za leto 1960.

Takole je bilo:
Ko je takratni predsednik Ivan Anderle Rejčk na seji upravnega odbora predstavil predlog prevzema, ki mu ga je predložila Planinska zveza Slovenije, je med člani povzročil pravi šok in spodbudil burno razpravo. Mlado društvo, ustanovljeno leta 1957, je že dve leti upravljalo skromno planinsko zavetišče z gostinskim lokalom na Petrovem Brdu.

Vsi so vedeli, v kako slabem stanju je koča na Črni prsti, ki jo je 27. avgusta 1954 s ponosom odprlo in do leta1958 upravljalo Planinsko društvo Most na Soči. Postojanka je imela status zavetišča. Premogla je kuhinjo in obednico, v katero so bili nameščeni pogradi z desetimi skupnimi ležišči. Društvo je v kočo preuredilo nedokončano italijansko obmejno stražnico, zgrajeno med obema vojnama na mestu, ki ga je za namen gradnje koče leta 1914 od Planinske zveze Slovenije nameravalo kupiti Planinsko društvo Trst. PD Most na Soči je oskrbovanje opustilo, ker sta ga pri tem ovirala oddaljenost in slaba cesta po Baški grapi in še slabša v Stržišče, od koder so material na goro nosili v koših.

Gospodarska komisija pri Planinski zvezi Slovenije si je zavetišče na Črni prsti ogledala že leta 1958 in ugotovila nemogoče stanje. Morala se je odločiti, ali naj razpadajoče zavetišče porušijo ali bi se ga splačalo adaptirati. Odločila se je za slednje.

Predstavnik Planinske zveze Slovenije je Ivana Anderleta seznanil, da je zveza 18. 5. 1958 ustanovila sklad za vzdrževanje visokogorskih planinskih postojank, leta 1959 pa je bil izdelan Pravilnik o uporabi sredstev sklada. Iz tega vira je društvu obljubil finančno pomoč, če bi prevzelo kočo. Anderle si je nadejal tudi pomoči domače Tovarne volnenih izdelkov »Bača« Podbrdo.
S predstavnikom PZS se je vsekakor strinjal tudi glede pomembnosti, skoraj NUJNOSTI delovanja te koče. Razdalja od koče na planini Razor do koče na Poreznu je bila kar 12 ur. Vmesno skromno zavetišče na Petrovem Brdu ni moglo zadovoljiti nočitvenih potreb planincev. Potrebo po koči je narekovalo tudi naglo razvijajoče se planinstvo v povojni Sloveniji. Število članstva PZS se je od leta 1950 do konca desetletja skoraj podvojilo.

Ivan Anderle je kmalu imel na svoji strani nekaj najaktivnejših članov društva. Končno je padla odločitev, da društvo prevzame objekt na Črni prsti v upravljanje in obnovo.
Planinska zveza Slovenije ga je društvu predala 4. oktobra 1959, leta 1960 pa ga je na seznam gradenj iz sklada za pomoč visokogorskim postojankam uvrstila na prvo mesto.

Kmalu so se odpravili na prvi ogled objekta, kar je bil tudi prvi vzpon mladega društva na Črno prst. Kakih 15 udeležencev je že tega dne neslo s seboj orodje in material, ki naj bi ga potrebovali pri kasnejšem zavarovanju objekta pred zimo. Klavrni pogled na objekt in lep jesenski dan sta izlet preobrnila v delovno akcijo. Že tistega dne je bil porušen bunker, ki je na pol podrt stal za objektom. Tudi sicer je tisto jesen vreme dopuščalo, da so pravočasno opravili planirana dela. Ob zaključku leta 1959 so našteli 328 prostovoljnih delovnih ur.

4. novembra 1959 so imenovali gradbeni odbor za obnovo koče, ki je imel že tega leta dve seji. Preko zime je do potankosti proučil potek obnove, izvedel vsa pripravljalna dela in izbral dobavitelje gradbenega materiala.
Naslednjo pomlad so se v nedoločljive razsežnosti razpletle brezštevilne poti planincev, simpatizerjev, mladine in učencev gornjega dela Baške grape na goro. Kot so sami dejali, so se zapisali »najbližji in najlepši slovenski gori, tako po bogati planinski flori kot po krasnem razgledu«.

Njihovo garaško delo je jeseni leta 1960 pripomoglo k dokončanju prve faze obnove, leta 1966 pa z nadgradnjo in posodobitvijo koče druge faze. Leta 1976 so jo pogumni in vztrajni domačini z nadčloveškimi napori preko skalnih strmin povezali z dolino s tovorno žičnico.

Vse do danes je koča, ki so jo leta 1965 na posvetu planinskih društev Primorske v Podbrdu poimenovali Planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti, doživela številne prenove, obnove in izboljšave, saj PD Podbrdo prav njej vsako leto posveča največ sredstev in dela. Zaveda se, da je dobro vzdrževan in oskrbovan planinski dom ogledalo društva in pogoj, da planinci v njem zaustavijo svoj korak.

Vsi pa vemo, da brez prostovoljstva planinski dom ne more rasti in se prilagajati novodobnim zahtevam standardov in obiskovalcev. Zato gre zahvala vsem, ki so prepoznali to potrebo in z veliko truda, zagnanosti, dobre volje in graparsko trmo sledijo temu plemenitemu cilju.

Sledila je tradicionalna sveta maša za pokojne planince, ki jim je v tihi gorski lepoti zastal korak. Daroval jo je župnik iz Sorice MirkoTurk, ki je trenutek zbranosti namenil tudi pravkar preminulemu smučarju in alpinistu Davu Karničarju.

Srečanje se je izteklo v kipeči družabnosti in obujanju spominov. Člana društva Simon in Livjo sta tudi tokrat razvajala planince s pečenimi ribami, ki jih je podarila ribogojnica »Slap« iz Podbrda. Iz kuhinje so dišale dobrote »na žlico«, pa tudi tiste iz pečice (jabolčni zavitek in wacvirkovca).
Srečanje je popestril domači harmonikar z Grahovega ob Bači Andraž Ambrožič.

Foto: Alenka Zgaga in Vanja Kristančič

 

eXTReMe Tracker