Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na najvišji vrh Karavank

četrtek, 26. september 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1220

Silvo Baznik: Ni ga čez voljo po avanturi ne glede na slabo vremensko napoved za gore. 

Oblačno po vseh gorah, je napoved zvečer, a zjutraj spletne kamere pokažejo, da je povsod sonce in tako se pozno odpravimo na pot. Po avtocesti do izvoza za Žirovnico in po cesti skozi Moste pripeljemo do makadamske ceste za Valvazorjev dom. Cesta je polna lukenj in potrebna popravila, a nekako nam le uspe premagati številne zavoje in klance. Na cesti pod domom komaj še najdemo mesto, kjer parkiramo in se pripravimo na turo.

Naredimo nekaj korakov in smo pri domu, kjer gremo desno na označeno pot. Kmalu smo v gozdu in iz gozda stopimo na pobočja pod Monštranco, ki jih prečimo in hodimo nato po gozdu do naslednjega razpotja, kjer gre desno pot na Zabreško planino, mi pa nadaljujemo s hojo po poti, ki preide v pas grmičevja do naslednjega pasu gozda. Sledimo markacijam in ko stopimo iz gozda, se pot strmo vzpenja in preči travnato pobočje, kjer srečamo večjo skupino pohodnikov. Še nekaj vzpona po strmini in odpre se pogled na greben nad nami in tedaj zapiha mrzel veter. Hitro oblečemo toplejša oblačila in stopimo desno na zahodno pobočje Malega Stola, a ga malce višje zapustimo. Gremo levo in navzdol v dolinico med obema Stoloma na komaj opazno stezico, ki se vzpenja na greben v smeri Potoškega Stola in Vajneža. Nekje na polovici poti do grebena zapustimo stezico in se po travnatem pobočju vzpnemo do melišča in po njem do skalnatega pobočja, po katerem pridemo na greben, kjer piha kot za stavo. Še nekaj korakov in stopimo na 2236 m visoki najvišji vrh Karavank. Kljub vetru je vrh dobro obiskan, a pohodniki ne ostanejo dolgo na vetru in tudi mi se ne mudimo dolgo.

Naredimo nekaj fotografij, malce pokramljamo z obiskovalci in zapustimo vrh. Podamo se na vzhodni greben gore, da vidimo dolino V Kožnah, nad katero so Celovška špica, greben Belščice s Svačico v ozadju in zahodno pobočje Vrtače. Nato pa se jadrno spustimo na sedelce, kjer po nekaj korakih po pobočju Malega Stola naletimo na zavetje, kjer naredimo odmor. Priletijo planinske kavke in z njimi delimo obed. Nič niso sramežljive, že kar vsiljive so in jedo tudi iz roke ter nekatere poskrbijo, da pojedo več kot druge.

Iz zavetrja stopimo na veter in naredimo še malo poti do Prešernove koče. Večina pohodnikov je v koči, le nekaj jih je v zavetrju, mi pa po kratkem postanku pričnemo spust po južnem travnatem pobočju gore. Z direktnim spustom skrajšamo pot do stebra z ličnimi lesenimi smerokazi, od koder gremo desno čez razgledna strma pobočja, ki so delno poraščenimi z ruševjem. Počasi izgubljamo višino, pot se obrne in spusti strmeje v gozd. Srečamo nekaj planincev, ki se šele vzpenjajo, mi pa hitimo navzdol. Prijatelj še enkrat skrajša pot, medtem ko midva nadaljujemo po poti. Prideva do klopce, kjer naju čaka prijatelj in se mu pridruživa pri pogledih na blejsko jezero in južnobohinjske gore. Od klopce gremo navzdol in skozi gozd do Betonske bajte na Stari planini, kjer nadaljujemo spust po poti za Zabreško planino v smeri zahoda. Prehodimo že dober del poti, ko naletimo na pohodnika, ki sta našla marele. Malce se ozremo okoli, a vidimo le nekaj drugih gob in tako stopimo dalje in se sprehodimo do Zabreške planine, kamor pripelje makadamska pot in je pri bajtah kar nekaj gorskih kolesarjev. Na planini je še nekaj gorskega cvetja, ki ga ujamem v objektiv fotoaparata in že naslednji hip stopim hitro naprej in dohitim hči in prijatelja ter skupaj naredimo še pot skozi gozd do Valvazorjevega doma, kjer zaključimo krožno pot.

Pri lepo urejenem domu, kjer se kar tare obiskovalcev, posedemo za mizo in si privoščimo hladno pijačo in hči še slasten sladki zavitek. Sonce še vedno sije, a kaže se že sivina, ki bo kmalu prekrila nebo. Počasi se odpravimo do avtomobila, pospravimo pohodno opremo in se po luknjasti cesti odpeljemo v dolino. Na poti domov pa nas ujamejo že prve deževne kaplje.  

eXTReMe Tracker