Silvo Baznik: Na pot v popolni temi in doseči vrh pred sončnim
vzhodom je želja, ki se uresniči ali pa tudi ne.
Prekrasna vremenska napoved botruje nočnemu vstajanju in vožnji na Gorenjsko. Preko Vodic pridem do zapore ceste za Krvavec in moram na obvoz preko Šenčurja, kar me časovno oddalji od zastavljenega cilja in na parkirišče pred planino Jezerca prispem s polurno zamudo.
Vse poteka hitro, preobuvanje, plačilo parkirnine, oprtanje nahrbtnika in z lučjo čelne svetilke že korakam po cesti na Kriško planino. S hitro hojo nadaljujem preko pašnikov ob smučarski progi, ko z zoro pride do prvih sprememb barv obzorja. Ugasnim svetilko in še pospešim korak. Grem mimo doma na Krvavcu in oddajnikov. Gledam Storžič in Kočno in želim videti škrlatno barvo sten, a nič ni od tega. Že sem na sedlu Razor med Zvohom in Krvavcem in nad obzorjem na vzhodu vidim sončno svetlobo za nizkimi oblaki. Že ves zadihan malce upočasnim korak, ko stopam po tlakovanem pobočju proti vrhu Zvoha venomer pogledajoč proti vzhodu in na 1971 m visokem vrhu ujamem v objektiv sonce tik nad obzorjem, zastrtim z nekaj oblačne koprene. O lepem sončnem vzhodu na vrhu Zvoha žal lahko le sanjam. Prestopim ograjo, se za trenutek ustavim pri skrinjici in stopim malce navzdol, da se nato vzpnem na prvo vzpetino grebena Jež, kjer naredim odmor in fotografiram, kar se pač v danih razmerah da.
Sončni žarki osvetljujejo v rumenem odtenku pomrzjeno travo, nekaj svetlih barv boža stene Skute in sosedov, blešče se Julijci v daljavi in sončni žarki božajo vrh bližnjega Storžiča ter za njim vrhove Karavank. Dobro mi dene vroč čaj v mrzlem jutru in nekaj grižljajev poteši prve znake lakote. Stopim po lahki grebenski poti, ki se prevesi v strm spust in vzpon ob klinih in pletencah nazaj na greben, kjer je korak ponovno sproščen in lahkoten ter me popelje po nekaj vzpetinah do prvega razpotja na koncu grebena, kjer se desno odcepi pot, po kateri bom šel v nadaljevanju ture. Stopim še malce naprej do drugega razpotja, kjer zavijem navzgor in v nekaj minutah dosežem drugi vrh današnjega pohoda. Le meter mu manjka do dvatisočaka. Stojim na Vrhu Korena, lahko dosegljivem razgledniku, kjer so gore prava paša za oči. Kljub soncu na nebu, je jutro hladno in čaj me ponovno ogreje.
Naredim kopico fotografij, slišim glasove pohodnikov na sosednji Kompoteli in oprtam nahrbtnik ter stopim z vrha nazaj na razpotje ter grem po poti do mesta, kjer sem prišel po grebenu z Zvoha. Stopim levo navzdol po kraškem svetu v dolinico do naslednjega razpotja, kjer gre desna pot na planino Koren, jaz pa zavijem ponovno levo proti Kompoteli. Sledim oznakam na poti preko kraškega sveta do vznožja gore in po travnatem svetu se povzpnem po vršnem delu med ruševjem na travnati 1989 m visoki vrh, s katerega se ravno odpravljata planinki. Spregovorimo malce o zamujenem sončnem vzhodu in njuni poti z Jezerc preko Kržišča in planine Koren na Kompotelo ter si zaželimo ob slovesu srečno pot. Na vrhu ostanem sam. Posvetim se pogledom na gore od Košutne preko Zvoha na Koren in od Kalškega grebena, Kočne, Grintovca, Skute, Brane na Kamniško sedlo, ki ga je komaj sedaj malce obsijalo sonce. Pogled polzi po stenah Planjave z Ojstrico v ozadju in pod njo na Zeleniške špice, pa na senčna zahodna pobočja Velike planine. Pod menoj, pol ure hoda, je Mokrica, a nič me ne mika iti tja in nazaj. Morda kdaj drugič, a kolikokrat sem že to rekel…
Odpravim se z vrha, ko na njega prihajajo naslednji obiskovalci. Spustim se po pobočju, zapustim označeno stezico in malce po svoje grem med vrtačami in ruševjem proti vrhu Kompotele. Nekje na sredi pobočja ponovno stopim na označeno pot, ki ji sledim skozi ruševje do vrha Košutne, ki je sicer petnajst metrov nižja od sosednje Kompotele in zaradi ruševja ni tako razgledna. Kljub temu pa je lep pogled od Kržišča vse do Skute in ko stopim nekaj korakov nazaj po poti, se odpre pogled na ostale vršace Kamniško Savinjskih Alp vključno s sosednjo Kompotelo.
Z vrha grem nazaj po isti poti do prvega križišča poti, kjer sledim oznakam za planino Košutna. Pot gre večinoma prečno in rahlo navzdol po zahodnem pobočju skozi ruševje z nekaj travnatimi zaplatami. Nižje stopim iz ruševja na prostrano jugozahodno pobočje, se pridružim spodaj označeni potki, ki pride s Kompotele in stopim levo navzdol po razmeroma strmem pobočju po nekoliko slabše vidni stezici med grapicami in ruševju do planine z bajto in kapelico. S planine je lep pogled preko doline Korošice na Kamniški vrh s Planjavo in nekoliko slabše vidno hribovje in doline za njim. Povzpnem se do križa nad planino, kjer se svet prevesi na drugo stran.
Zakorakam navzdol in kmalu pridem do zelo strmega dela poti, kjer se s pomočjo varoval spustim nižje in ob steni pobočja po kamenju z nekaj koraki vzpona pridem na planino, ki ima nekaj obiskovalcev in kjer se še pase govedo in konji. Zjutraj v senci, sedaj pa se koplje v soncu in prav prijetno je, ko stopim mimo bajte na nasprotno pobočje ter se mimo napajališča za živali povzpnem nad planino. Še en pogled na planino in pot se prevesi na drugo stran. Hodim navzdol srečajoč planince, grem mimo odcepa neoznačene poti na sedlo Razor, se še malo spustim in hodim skozi gozd nad zatrebom doline Korošice ter nato ponovno pričnem vzpon do naslednjega preloma pobočja. Z nekaj koraki v levo sem na razgledni točki nad dolino Korošico s pogledom na Veliko planino, Kamniški vrh, Košutno, Jež, Zvoh in Kržišče. Vrnem se na pot in hitro pridem na pašnike Kriške planine. Prekoračim žičnato ograjo, stopim mimo mlak na pobočje Kržišča in tokrat počasnega koraka se vzpenjam meter za metrom z vedno večjim razgledom na okolico. Ko še dvakrat prestopim električno ograjo, dosežem zadnji 1658 m visoki vrh na svoji današnji poti z lepim pogledom na Krvavec, Zvoh in Košutno.
Še zadnjič naredim odmor za okrepčilo in nato se spustim po pobočju navzdol na planino Jezerca in od tam na parkirišče.
Čeprav nisem doživel sončni vzhod kot sem pričakoval, je za mano krožna dopoldanska tura, ki je z lepoto gora poplačala ves vložen trud. Le še pospravim opremo in se odpeljem v dolino.