Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrhovi nad Kriškimi podi

     
     
     
     
     
     
     
     
     
četrtek, 19. september 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1349

Silvo Baznik: Kakšno jutro, takšen dan, si porečeva, ko narediva prve korake po poti. 

Polna luna je zašla za grebenom Bavškega Grintovca in ker ne moreva več spati, kmalu za tem vstaneva, pospraviva ležišči in z vso pohodno opremo zapustiva sobo in greva v jedilnico v Pogačnikovem domu na Kriških podih.

Kot včeraj zvečer tako tudi danes zjutraj prijazno osebje pripravi odličen vroč kakav, ki se prileže pri zajtrku. Nekaj stvari iz nahrbtnikov in spalni vreči gredo v vrečko in v kot, kjer bodo stvari počakale na najin povratek. Tako sta nahrbtnika bistveno lažja kot včeraj in hoja bo lažja. Zunaj je zora zamenjala noč in midva se odpraviva na pot proti s prvimi sončnimi žarki osvetlenima Planji in Razorju.

Pot se rahlo spusti in pripelje do razpotja, kjer greva levo in čez melišče, kjer se paseta kozoroga, do skalnega skoka. Le kaj smukata, saj je tam skoraj samo kamenje, se sprašujem. Poprimeva za varovala, se povzpneva in nadaljujeva po nekoliko izpostavljeni skalni plošči do naslednjega melišča in nato se zgodba ponovi. Nekaj poti ob jeklenici in nato drobno in večje kamenje, med katerim poteka stezica, ki naju pripelje do odcepa poti za Planjo, Narediva še nekaj korakov naprej in sva na sedlu Planja, kjer gresta poti še na Vršič in Razor. Odpre se pogled na s soncem obsijane Jalovec, Mangart in Prisojnik, midva pa greva desno in po senci prečiva z rahlim vzponom pobočje, obideva veliko votlino in se povzpneva proti grebenu po spodrsajočemu drobižu sicer delno poraščenega in skalnatega pobočja. Na nekakšnem sedelcu v grebenu hči namesti samovarovalni komplet, sam pa ga naredim iz vrvi in vponk in greva proti vertikali, kjer poteka varovana pot. Poprimeva za skalo, jeklenice in skobe. Povzpneva se čez rahlo previsen kamin na vršnji greben, od koder ni več daleč do razglednega vrha 2601 m visokega Razorja, ki se pne med dolinama Krnice in Mlinarice in njegov greben na eni strani pada proti Malemu Razorju in se nadaljuje proti Prisojniku in na drugi strani proti Vrhu Žlebičev nad Kriškimi podi. Daleč seže pogled in fotoaparat shrani slike številnih dobro in manj znanih vrhov še preko meja naše domovine. Privoščiva si dobrine iz nahrbtnikov in že vidiva naslednje planince, ki prihajajo na vrh. Počakava jih, malce poklepetamo, povprašava koliko jih je še za njimi in nato se odpraviva nazaj.

Nad kaminom počakava, da dva planinca izplezata in nato pričneva spust. Umakneva se naslednji dvojici, ki sprožita kamenje. Hitro opozoriva spodaj čakajoče na nevarnost ter da naj počakajo do najinega spusta. Počasi in previdno sestopiva in se odmakneva od kamina. Pospraviva plezalno opremo, oprtava nahrbtnika in po poti vzpona se vrneva na sedlo Planja, od koder pričneva vzpon na istoimensko goro.

Pot po razčlenjenem pobočju ima nekaj varoval, sicer pa poteka lepo po naravnih prehodih in ko prideva na prvo izravnavo, zagledava pred seboj zanimiv stolp z dvema vrhovoma, od katerih je eden naslonjen na strmo steno gore in ima zato primerno ime, Utrujeni stolp.

Na poti je nekaj možicev, ki še olajšajo iskanje markacij na sicer od tu dalje precej položnem svetu pod vrhom gore. Še nekaj korakov in sva na prostranem vrhu z vpisno knjigo in žigom. Privoščiva si daljši odmor v tišini, ki jo le malo moti vetrič, tako za razglede kot okrepčilo. Na eni strani Razor, Križ, Stenar, Bovški Gamsovec, Vrh nad Kamnom, Pihavec in pod njimi Kriški podi so nama najbližji, ostali za njimi vključno s Triglavom so že bolj oddaljeni. Na drugi strani so Jalovec, Mangart in Prisojnik ter še kopica drugih. Lep razgled, ni kaj. Ko nama je dovolj, se odpraviva z vrha in ponovno zastaneva pred Utrujenim stolpom, katerega stena strmo pada v dolino. Res je nekaj posebnega in vreden pozornosti, a kot običajno se ne mudiva dolgo. Pred nama je še dolga pot in zato hitro sestopiva na sedlo in hodiva navzdol, ko opaziva luknjo blizu označene poti. Pogledam in vidim veliko brezno, a ne vidim dna. Le koliko jih je še pod površjem, se vprašam. Greva dalje in korak je še pazljivejši tako pri prečenju skalnatega pobočja ob varovalih kot pri hoji na meliščih. Sva na Kriških podih in sledi kratek vzpon do Pogačnikovega doma.

Privoščiva si topel obrok in sladki poobedek. Povprašam za knjigo mnenj in jo dobim. To je na žalost zvezek, kjer so nekateri listi odtrgani. Kljub temu zapišem pohvalo, ki si jo mladi kolektiv zasluži. Vse ne more biti idealno, a vidi se trud in dobra volja osebja in to šteje. V nahrbtnika romajo še stvari, ki sva jih zjutraj pustila v domu in tako otovorjena zapustiva kočo in zakorakava proti Dovškim vratcam, ki so dobrih sto višinskih metrov višje. Pot se sprva malce spusti, a nato stalno vzpenja med skalovjem in trato. Globoko pod seboj zagledava Spodnje Krnsko jezero, nad katerim se vzpenja pobočje Šplevte in melišča pod Pihavcem. Že po nekaj korakih ne vidiva več jezera. Stopava dalje prek vzpetin srečujoč planince in doseževa vznožje pobočja, ki ga prečiva po daljši in širši polici. Sledi še lahek vzpon in sva na robu Kriških podov s pogledom v Sovatno.

Z Dovških vrat greva desno po označeni poti, ki zavija malo levo in malo desno, se vzpenja in nato z grebena zavije na severno pobočje gore, kjer se menjavajo rastišča trav in skalovja in naju malce zapelje, ko ne opaziva, da je treba zaviti. Nad nama slišiva glasove in ker ni oznake, se vrneva in tokrat opaziva zavoj in oznako. Po stezici prideva mimo pohodnikov pod strm kamin, polnem klinov, ki omogočijo hiter vzpon. Nad kaminom sledi vzpon do mesta, kjer je razcep poti. Nadaljujeva z vzponom in nekaj plezanja po vršnem pobočju in v nekaj minutah sva na vrhu 2392 m visokega Bovškega Gamsovca.

Tudi tokrat naju gora ne razočara. Kamorkoli pogledava, vidiva vrhove gora. Lep je pogled na mogočni Triglav s svojo severno prepadno steno in sosedi, pa oddaljeni Bavški Grintavec s Pelci in Jalovcem. Kot na dlani so vrhovi Planje, Razorja, Križa in Stenarja, ki sva jih obiskala v dveh dneh.


Prekrasen je dan v gorah, a ura teče in nič ne reče in popoldanske urice bodo še prehitro minile. Torej je čas za odhod. Le še nekaj grižljajev in požirkov narediva, oprtava nahrbtnika in pot pod noge. Z vrha se spustiva do stičišča poti, kjer greva desno in takoj poprimeva za jeklenico. Prečiva vršnje pobočje in nato greva po grebenu strmo navzdol po večino s travo poraslem pobočju na ramo grebena, kjer se pobočje ponovno strmo prevesi. Pot preide desno na bolj skalnato pobočje z nekaj izpostavljenimi mesti in se nato vrne proti grebenu, kjer nižje doseževa bolj ravninski svet ob robu krnice z melišči pod pobočji Pihavca in Bovškega Gamsovca. Pri hoji navzdol se menjavata strmina in položnejše pobočje in to se ponovi vse do spusta na sedlo Luknja, kjer je razpotje poti. Desno navzdol vodi pot proti Zadnjici in Trenti, naravnost navzgor gre pot čez Plemenice na Triglav in levo navzdol v dolino Vrat.

Na sedlu je nekaj planincev. Privoščiva si kratek odmor in nato stopiva strmo navzdol na peščeni del poti pod steno, kjer je nekaj pletenic v pomoč pri spustu. Od stene greva nato preko melišč in se mimo velike skale spustiva v pas grmičevja, kjer stopava zelo pazljivo po mokrih tleh dokler ne doseževa naslednjega melišča nad strugo hudournika. Nižje se najina pot pridruži poti Čez prag. Po poti stopiva v gozd in doseževa stičišče s potjo iz Sovatne. Srečava nekaj pohodnikov, ki hite verjetno na Kredarico, a jo bodo dosegli šele pozno v večernih urah. Naprej greva po udobni turistični poti in mimo Aljaževega doma se utrujena vrneva na polno parkirišče.

Dvodnevna tura v gorskem svetu je za nama. Zamenjava obutev, pospraviva pohodno opremo, sedeva v avtomobil in že sva na poti domov.
 

eXTReMe Tracker