Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kriški podi

     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
     
torek, 17. september 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1328

Silvo Baznik: Visoke gore vabijo v prelepih septemberskih dneh in klicu se ni mogoče upreti. 

Dan je zamenjal noč, ko prispe hči in v avto roma še moj nahrbtnik ter greva na Gorenjsko. Avtocesto zapustiva na Jesenicah in po nekaj kilometrih sva v Mojstrani, kjer zavijeva v dolino Vrat. Ustaviva šele na plačljivem parkirišču ob številnih avtomobilih in pohodnikih.

Zamenjava obutev, teža nahrbtnikov napove, da bo tura utrudljiva bolj kot običajno in že stopava mimo Aljaževega doma v smeri Triglava, Stenarja in Kriških podov. Poseka pod pobočjem Stenarja odpre poglede na Triglav s senčno severno steno in osončene vrhove Dolkove špice, Škrlatice in Dovškega križa. Po široki poti prideva do spomenika padlim partizanom gornikom, kjer se odcepi Tominškova pot, midva pa stopiva v gozd in nato na naslednjem razpotju na pot za Pogačnikov dom. Pot postane strma. Vzpenjava se skozi bukov gozd, višje greva mimo lepega studenčka in po nekaj minutah hoje stopiva iz gozda na vznožje Sovatne, doline med grebenoma Bovškega Gamsovca in Stenarja. Z leve se priključi pot od bivaka pod Luknjo. Hodiva po razglednem strmem pobočju, dohitiva pohodnika in srečava že prve, ki se spuščajo v dolino. Pri večji skali narediva kratek odmor in nato nadaljujeva vzpon do prvega izpostavljenega prehoda, ki je hitro za nama. Hodiva po malce položnejši dolini, ki pa hitro preide v bolj strmejši del. Vzpenjava se po kamenju do kratkega skalnatega skoka. S pomočjo varoval se povzpneva preko njega na položnejše pobočje niza dolinic. Sonce močno sije in naju poleg poti utruja, a volje je dovolj, da premagava oboje. Počasi se pomikava levo pod prepadno steno Bovškega Gamsovca, kjer greva desno po široki in delno izpostavljeni polici na vršno pobočje. Po nekaj minutah doseževa rob Sovatne in razpotje na Dovških vratcih ob prekrasnem pogledu na Triglav preko doline Vrat. Ne gre kratiti lepoti tudi bližnjih vrhov, a najprej narediva odmor za okrepčilo in nove moči.

Poti na razpotju vodijo na Bovški Gamsovec, Pogačnikov dom na Kriških podih, Stenar in Križ. Pot nadaljujeva proti vzhodu po sprva zložni in nato vse bolj strmi poti in zagledava prvega kozoroga pri počitku in naslednjega, ki stopa po kamenju, midva pa nad njim doseževa razpotje pod Stenarskimi vratci, kjer obrneva desno. Prečiva melišče, se vzpenjava, ponovno vidiva kozoroge, pa pohodnike nad in pod nama in že stopava po markirani poti po strmih pobočjih Stenarja srečajoč planince, ki sestopajo. Spremljajo naju vedno lepši pogledi na gore in doline. Višje sva, več vidiva in ne ustavljava se vse do vrha 2501 m visokega vrha Stenarja.

Vrhovi od Cmira, Begunjskega vrha, Rži, Kredarice, Triglava, Kanjavca, Bovškega Gamsovca, Pihavca, Bavškega Grintavca, Planje, Razorja, Prisojnika, Križa,Velike Dolkove špice, oblačnega vrha Škrlatice, Dovškega križa, Škrnatarice, Kepe, Dovške Babe, Jerebikovca so kot na dlani in pri srcu mi je toplo, ko gledam to lepoto. Enako navdušena je hči, ki kar prekipeva od veselja. Za nama pridejo pohodniki in beseda da besedo. Lepo je kljub nekaj vetra, ki pa noče pregnati oblaka nad vrhom Škrlatice. Seveda brez okrepčila iz zaloge v nahrbtniku ne gre in obnoviti je potrebno še nekaj moči za sestop z gore.

Počasi se odpraviva z vrha. Sestopava po isti poti, se večrat ozreva okoli in doseževa melišče, kjer zapustiva označeno pot in po neoznačeni stezici se povzpneva na Stenarska vratca. Odpre se pogled na globoko spodaj široko turnosmučarsko dolino med Križem in Stenarjem. S sedla se spustiva nazaj na označeno pot, kjer stopava prečno in rahlo navzgor pod stenami Križa z lepim pogledom na Kriške pode in srednje jezero. Ko stopava preko poličke, pod seboj zopet vidiva kozoroge. Še nekaj vzpona in sva v vznožju vršnjega strmega pobočja gore. Odloživa nahrbtnika in palice ter poprimeva za skalo. Pri vzpenjanju so nama v pomoč klini in pletenica, kjer teh ni, pa je dovolj oprimkov, da doseževa vrh 2410 m visoke gore z enkratnimi pogledi na okolico.

Posebno markanten je pogled na gore med Stenarjem in Razorjem z lesketajočim se snegom na skalovju Triglava. Za nama pride pohodnik in nato skupaj zapustimo vrh in se spustimo do najinih nahrbtnikov. Pohodnik oddide, midva še malce posediva in nato oprtava nahrbtnike in se sprehodiva do Bovških vratc, stičišču poti nad prepadno Kriško steno. Pričneva se spuščati, se ustaviva nad steno, ki se v obliki podkve razteza okoli krnice V Kotu in se prevesi v dolino Krnico. Kako je veličasten pogled z roba stene. Še nekaj korakov in poprijeti je potrebno za skalo in varovala ter se spustiti navzdol. Pod seboj zagledava Zgornje Kriško jezero in prelepe Kriške pode s Pogačnikovo kočo in ob jezeru trop kozorogov. Kriški podi so očitno pravi raj za te štirinožne prijatelje gora.

Spuščava se po kraškem svetu podov po lepo vidni označeni stezici. Zaslišiva šum vode in malce pod potjo zagledava sod v katerega teče voda in iz njega po ceveh do spodaj ležečega doma. Stopiva do vode in si izmijeva pot z najinih obrazov in rok. Še nekaj požirkov hladne gorske vode narediva in se vrneva na pot. Hodiva po poti in preko skalovja se spustiva pod planinski dom, kjer je odcep za Razor, midva pa se povzpneva do klopce pod domom. Za nekaj trenutkov počijeva s pogledom na Srednje Kriško jezero in pobočja Križa s Stenarjem. Le še nekaj korakov narediva in sva pri domu, kjer na klopeh in ležalnikih počiva vesela družba različno govorečih planincev.

Odloživa težka nahrbtnika, naročiva pijačo in pozno kosilo, ki ga dobiva hkrati s prešernim nasmehom prijaznega osebja doma, kjer bova tudi prenočila. Pijača prija, odlična hrana tudi in nato stopiva v sobo, odloživa opremo in se vrneva pred dom, kjer tako kot večina obiskovalcev čakava na sončni zahod. Le ovce se nemoteno pasejo in nič ne rečejo. Nič ne de, da do tedaj mine ura, dve. Uživava v pogledih ne le na gore temveč tudi na dolino Trente s smaragdno reko Sočo. Sonce počasi drsi proti grebenu gora in pošilja vedno bolj premočrtno svoje žarke na vrhove. Nižje je sonce, drugačne so barve gora. Gore se odenejo v škrlatna oblačila, sence drsijo vedno višje in višje po pobočjih. Trenta je že davno odeta v hlad in senco, medtem ko se vrhovi še bleščijo v sončnih žarkih, ki pa počasi slabijo in izginejo, ko sonce zaide za grebenom Planje.

Dan se prevesi v noč in v dolini svetijo luči. Počasi se odpraviva v sobo k počitku, ki ne pride in ne pride. Slišiva harmoniko in petje spodaj in ko po nekaj urah vse potihne, pride zaslužen a tudi kratek spanec pred naslednjim jutrom.
 

eXTReMe Tracker