Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mana v nebo

PintiClimbs.blogspot.com, 10.09.2019
Iskanje težav v Rakovi špici

četrtek, 12. september 2019, ob 05:30, Uredništvo G-L, ogledov: 823

PintiClimbs: ... ali iskanje težav v Rakovi špici

V množici slovenskih sten se izbor hitro zoži, če za kriterij postaviš dovoljšno strmino, kaj šele kompaktnost. Zanimanje za Rakovo špico mi je zbudilo prebiranje Šraufove knjige in v njej poglavja o "telovadenju nad Krnico".

Zahodna stena Rakove špice je zavidljivo strma, sicer daleč od monolitne kompaktnosti, vendar z dobrimi 500 metri pravi izziv. Za možne linije sem se jaz razgledoval že enkrat prej in si zamislil linijo pod vpadnico velikega previsa, vendar se ideja ni izkristalizirala, dokler nisva z Davidom pogledala skupaj, z očmi polnimi motivacije (in solidnim daljnogledom). Vendar sva slabo opravila domačo nalogo ... Poleg smeri iz vodnika iz leta 1970 so bile seveda dodane nove. V slovenskih hribih ni več linij ... je seveda pretirano, vendar je jasno, da ne obstajajo več stene takih razsežnosti, ki ne bi bile dodobra obdelane.

Vseeno je bilo kmalu po tem, ko sva zagrizla v plezanje, jasno, da tukajle sva pa vendarle prva. Velike oči so našle velike težave in balonček strahu v meni je rastel. Po celodnevnem spopadu in splezanimi pet raztežaji sva zaključila še daleč pod velikim previsom, si obljubila, da se vrneva, navdušena nad plezanjem do te točke in skrivno željo, da previs skriva kakšno hudo poko direkt čez streho.
Kasneje mi je Silvo postregel z nekaj zbranimi informacijami, kdo je tukaj že plezal in kje gredo linije. Do najinega highpointa sva torej zlezla neko vstopno varianto Pretnarjeve. Zraven pa je še par smeri.

Kljub vsemu sva želela smer potegniti do vrha, kakorkoli že bo - pa tudi težki tretji raztežaj je še čakal na prosti vzpon.

Ker je plezanje slovenskih hribov visoka prioriteta, sva bila nazaj že točno čez en teden. Na parkingu v Krnici sva bila pozna, tako se nama ni dalo dostopati do bivaka v Veliki Dnini, zato sva nastavila en zgoden alarm, dolg dan se je že napovedoval.
Dostop pod steno in prvih pet raztežajev je teklo gladko, vključno s ključnim 3., ki sem ga uspel odkljukati v prvo, kljub rahli jutranji nesproščenosti. Potem je sledilo nekaj raztežajev do poličke nad velikim previsom, ki so nama odžrli večji del dneva. Plezala sva v območju Pretnarjeve smeri (naletela tudi na nekaj klinov), vendar je tukaj stena še vedno precej strma, skala v najboljšem primeru povprečna, možnosti varovanja pa zagonetne, zato sva se premikala počasi.

Nad velikim previsom naklon rahlo popusti, stena pa postane bolj razčlenjena. Sonce je padalo proti horizontu in najina želja po rinjenju v težave je kopnela, iskala sva torej najlažje prehode.
Ob enajstih zvečer sva končno lahko snela plezalke in zvila vrvi, potem pa se je začelo frustrirajoče iskanje sestopa čez Škrlatiške grede. V igro so prišli vsi možni gadgeti, GPS, PDFji vodnikov na telefonu, in - tretji graben, ki sva ga poskusila, se je izkazal za pravega.
Na neki točki sva se odločila, da je lažje, da počakava na svetlobo, jaz sem itak že stoje skoraj spal. Nekaj ur psevdo spanca me je dobro resetiralo in v ranem jutru sva židane volje opravila preostanek sestopa.

Opis:
Plezanje se začne naravnost v vpadnici velikega previsa, v smeri proti očitnemu rumenemu kotu. Plezamo po mokrem žlebu do prvega stojišča.
R1: Po zajedi do stojišča pod v levo usmerjenem kotu.
R2: 20 metrov po kotu do stojišča na stebričku, pod rumenim kotom.
R3: 10 metrov po kotu do niše, potem desno v plošče in spet nazaj v kot, nad streho, do stojišča v niši.
R4: Nekaj metrov gor in prečnica desno za rob, do izpostavljenega stojišča.
R5: Naravnost gor po žlebu in rahlo levo, do prehoda v levo okoli luske in stojišča v žlebu.
R6: Rahlo desno, čez več manjših polic in v levo usmerjeno zajedo do stojišča.
R7: Kratek raztežaj do poličke pod kotom pod veliko mokro streho.
R8: Po kotu navzgor, potem levo čez razčlenjene do plošče do stojišča blizu raza.
R9: Naravnost navzgor (nekaj metrov), potem pa desno v prečnico, čez kratek kamin, do poličke na vrhu velike strehe.
R10: Ovinek najprej desno, po policah, potem levo nazaj, po naloženih policah.
R11: Prečnica dalje po polici v levo, do neznačilne zajede v dobri skali.
R12: Gor po zajedi, rahlo desno in spet levo, do večje police.
R13-15: S police plezamo proti levi, v zajede, do stebrička, za katerim se odpira širok graben. Tega prestopimo in nadaljujemo po zajedi do vrha.

Treji raztehničarjenju po krušljivem kotu sem se opogumil in zavrtal svedrovec, ki omogoča varen prehod v plato v desno. Ko me je bilo runouta že strah, se je pred menoj pojavil odrešilni mostiček, in potem še eden, in kasneje še en. Gladko odrezana desna plata je presenetljivo precej kompaktna. Po kakih treh urah visenja v cugu sem bil fizično in psihično izmučen, "mana" je bila potrošena, od tod tudi ime smeri ...

Ob prosti ponovitvi naju je raztežaj navdušil, žal je zaradi odlomljenega grifa sedaj treba sveder vpenjati precej na visoko. Pustila sva dva ključna klina in mostička. Ob prosti ponovitvi se mi je zazdel raztežaj še malce težji kot prejšnjič, seveda pa je ocena lahko drugačna, kot se bo zdela ponavljalcem. V zadnjem mesecu sem v slovenskih hribih zabil več klinov, kot prej celo "alpinistično" kariero. Plezanje za lastnim nosom je zabavna izkušnja.
Hvala Davidu za potrpežljivost v navezi.
Največ težav sva imela z izbiro imena. Mano bova počasi regenerirala, potem pa novim zmagam naproti.

 

Oznake: ALP, PrV

Komentiraj (1):

Peter Podgornik, petek, 13. september 2019, ob 10:40

Čestitke obema za lepo smer, ki sta jo v iskanju težav dobro speljala.
Marsikje po naših stenah še vedno čakajo podobne linije.

eXTReMe Tracker