Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Summer's almost gone

sreda, 11. september 2019, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 491

Akademski AO - Jurij Tratar: Hja ... je že tako, da se mi v hribih velikokrat pojejo Doorsi, pa naj bo,

... ko prižigam gorilnik, priplezam na konec smeri, bežim pred nevihto, delam škripec 5:1, ali pa v mrazu čakam sonce ... tokrat povzemam svoje letošnje poletje (upam, da še ni povsem končano, čeprav Brane Gregorčič & company trdijo da se je končalo že 31. avgusta).

Po dobrem mesecu pavze je bila prvega junija udeležba na VTK kar dober štarter. Vsekakor je bila odločitev, da se udeležim kot smučar ena boljših. Tako dobro junija še nisem smučal (tudi sicer junija še nisem smučal).

Na VTK sem poleg popolne uživancije prišel do ugotovitev, da me kondicija od zime še ni povsem zapustila in da so razmere za zimsko plezarijo ob začetku poletja kar pravšnje. Z Nejcem Turnškom (AO Vertikala) sva se 6. junija odpravila na Glockner bivak, od koder sva se naslednji dan v megli in vetru vzpela po Mayerlrampe na Grossglockner. Res dobra smer, ki postreže z strmo ledeno ploskvijo in kakšnim skalnim mestom, nato pa te čaka še 5 raztežajev kombiniranega grebena do vrha.

19. junija sem se ponovno navezal z Nejcem, tokrat sva šla v Kraj Sten preplezat smer Potepinka. Smer ne ponuja nekih presežkov, ob sicer lepem detajlu je večina smeri precej lahek in krušljiv svet. Je bila pa dober uvod v skalno sezono, da se človek malo navadi na podrtije slovenskih gora.

Nato me je poklical Slapi in me povprašal, če greva Čopov steber. Z rahlim cmokom v grlu sem seveda privolil saj je bila smer na tudu seznamu že kar nekaj časa in na dan državnosti sva se odpeljala v Vrata. Presenetilo me je, kako je smer krušljiva, na nekaterih mestih pa lahko rečem kar podrta, o tem pa nič ne piše niti ne govori. Tudi slovita nastreljenost s klini je samo v težjih raztežajih, v spodnjem delu sva našla manj klinov, kot pa sva naredila raztežajev. Zadnja dva razdežaja sta zelo lepa in sta popravila vtis smeri. Vsekakor je bil to zelo dober dan.

Potem sem za dva tedna odpotoval na Kitajsko in po prihodu nazaj sem se z Regincem dogovoril za naslednjo plezarijo. 17. julija sva splezala smer NATO v Jalovcu. Kot se za manj znane smeri spodobi je analiza kovin pokazala predvsem kalcij v apnencu, manj pa jeseniškega jekla. Stena je prav neprijazno krušljiva in zaradi tega ne spodbuja k ponovnemu obisku. V osrednjem delu Jalovca se je pred kratkim zgodil podor, ki je ustvaril nova melišča pod ozebnikom. Ob sestopu sva se nadejala, da bo to pospešilo najino potovanje, pa se je izkazalo ravno nasprotno. Tekom poletja se je pokazalo tudi, da kadarkoli grem plezat z Žigo, mi dolgi dostopi in sestopi ne uidejo.

20. julija sva se s Petro podala v Dolško škrbino plezat zajedo Ekar - Jamnik. Smer je pozitivno presenetila. Res dobra skala in uživaško plezanje ob večinoma dobrem varovanju.

Naslednji dan smo se odpravili na uradni ferajnovski tabor v Črno Goro. Prelivati dodatno virtualno črnilo o tem izletu je povsem nesmiselno, saj je Žiga napisal zelo dobro poročilo, če je kdo spregledal, ga najdete na kartu-citaj-seljaka-pitaj. Dodam lahko samo, da je to res pravi kraj za pustolovščine in raziskovanje gorskega sveta.

Desetega avgusta sva s Janom Slapšakom preplezala Mansardo v Planji. Lepa smer z dokaj konstantnim plezanjem, dobrim varovanjem in veliko krajšim dostopom, kot sem si predstavljal. Tudi težave mislim da so malenkost manjše, kot jih navaja literatura, ampak to je subjektivno.

Na slovenski dan za v hribe (15. 8.) sva z Markom Grabljevcem delala dodatno gnečo na Vršiču. Splezala sva smeri Pstuh in Smer dr. Dolharja v Grebencu. Smeri ponujata prijetno plezarijo v lažjem svetu, z zelo kratkim dostopom in sestopom. Idealni za v primeru ko so napovedane popoldanske nevihte.

Ker za vikend nisem dobil nobenega soplezalca (aka Dolomiti party), sem se sam podal v najleši del naših gora. Za začetek sem splezal Vzhodni raz v Srednjem Rokavu, se povzpel še na njegovega Visokega brata, nato pa prečil po grebenu še na Oltar. Vzhodni raz je sicer krušljiv ampak dober, medtem ko je greben podrt do amena in mi ni nudil nekih posebnih užitkov, v bistvu sem bil kar vesel, da je vsega konec, ko sem prišel na vrh Oltarja. Vsekakor pa so ti posebni hribi znova pustili lepe spomine.

Z Jakobom sva se 21. avgusta podala v Spominsko smer Srečka Rihterja v Nad Šitom Glavi. Edina slabost te smeri je, da je s svojimi 300 metrov čisto prekratka.

26. avgusta sva s Petro poskusila preplezati Helbo v Triglavu, pa sva se morala zaradi mokre stene obrniti že po treh cugih.

Z Lindo sva se prvi dan septembra odpravila v Malo Rinko splezat Vzhodno smer. V steni sva srečala še dva akademca, Maja in Grego. Smer ob enostavni orientaciji in veliko možnostih za variante ponuja dobro in raznoliko plezanje. Na vrhu so nas ujele deževine, ampak ker nismo iz cukra smo povsem normalno prišli dol.

4. septembra sva s Petro ponovno izvedla še en komičen poskus. Ciljala sva na smer Potočnik - Tominšek v Spodnjem Rokavu, pa sva ob pomoči opisa iz poznane knjige zašla v ostenje Kališča (prvi vrh v grebenu, ki se potem nadaljuje proti Rokavom, kakih 800 metrov zračne razdalje stran od vstopa). Preskenirala sva celo steno, po dolgem in počez, preštela vse gamsove dreke, abzajlala na toliko macesnov, da če bi jih spravil v drva, bi bilo za dve zimi, vstopa pa seveda nisva našla. Ko sva se primajala do parkinga sva uvidela svojo zmoto ... Zdaj veva, kje se ne gre.

To je bilo zaenkrat to, upam, da bo vreme še nekaj časa milostno.

Varno hribolazenje vsem želim, pa se vidimo v Vratih na sedemdesetletnici.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker