Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika planina

nedelja, 8. september 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 851

Silvo Baznik: Kolesarjenje in hoja, dve aktivnosti za dosego istega cilja. 

Hladno in megleno jutro nista ravno obetavna za začetek današnje aktivnosti, a le to me ne odvrne od včerajšnjega načrta. Oblečem topla kolesarska oblačila, napolnim bidon in v nahrbtnik poleg nekaj dobrin dam še dodatno plastenko z vodo in nato stopim na pedala kolesa ter odpeljem.

Že po slabem kilometru sem v gostem prometu. Ko prikolesarim na most čez Savo pri Šentjakobu, v nasprotni smeri vožnje se avtomobili komaj premikajo in tako je vse do Domžal, kjer ni več megle in se promet malce sprosti. Vožnja do Kamnika je tako bolj znosna in ker je sonce že otoplilo ozračje, se ustavim pri klopci in pitniku v Mekinjah ter slečem zgornja oblačila, ki romajo v nahrbtnik. Nadaljujem vrtenje pedal in kmalu odvijem v Podjelše, kjer se prične večkilometrski vzpon.

Povzpnem se v Vodice in Brezje nad Kamnikom, kjer prekolesarim tudi strmi odsek z sedemnajstprocentnim naklonom. Asfalt zamenja makadam in že sem v gozdu. Cesta se vije s stalnim vzponom preko pobočja gozda. Po daljšem vrtenju pedal prehitim pohodnika in nato peljem mimo začetka poti na 940 m visoki hrib Vovar, kjer je na drugi strani dobrih sto metrov nižje vzletišče jadralnih padalcev. Naklon ceste počasi kopni in po dolgem času se le prevesi navzdol in me pripelje iz gozda na pašnike in njive vasice Gozd z lepim pogledom na Kisovec.

Na pašniku se pase govedo in ko fotografiram, se zazrem iz oči v oči z mladim radovednim bikom, ki mu očitno nisem povšeči. Hitro pospravim fotoaparat in odpeljem v vas. Sledim cesti, ki je ozka in enako široka kot vse poti v vasi in me pripelje do cerkve Sv. Ane, kjer se tudi konča. Nič, bo treba poiskati pravo pot, si rečem in grem nazaj in pri eni od hiš pozvonim. Odpre mi prijazna ženica, ki mi da napotke ter me napoti preko dvorišča, ki je istočasno tudi cesta do gasilnega doma, kjer leva cesta gre strmo v dolino, desna pa preko kotline proti Sovinji peči. Odločim se za slednjo in tu vidim ob cesti kolesarsko tablo. Kakorkoli, po moji presoji, ki redko zaidem na te konce, manjka na nekaterih ključnih mestih kakšna kolesarska oznaka več. Peljem mimo redkih hiš in pri eni še enkrat povprašam za pot. Domačin mi potrdi, da sem na pravi poti. Cesta se vije okoli kotline, se dviga in spušča. Ponovno kolesarim skozi gozd do zadnje kmetije Brezovje na gričku z lepim pašnikom in kapelico. Kolesarim ob gozdu in pašnikih. Cesta se počasi prične spuščati in me pripelje do Sovinje peči, kjer se priključi cesti Kamnik – Gornji Grad.

Nadaljujem z vzponom do naslednjega križišča, kjer zavijem levo in se strmo vzpenjam vse do bližine cerkvice Sv. Ahacija, kjer strmina popusti in v blagem vzponu odpeljem naslednje kilometre do Kranjskega Raka, prelaza Volovljek, kjer je prva lična tabla, ki vabi na pot po stopinjah pastirjev. Še enkrat odvijem levo in na makadam ter pričnem vzpon na Veliko planino. Cesta je polna lukenj, valov in seveda ovinkov in nič kaj prijazna za kolesarjenje, zlasti tedaj, ko se srečam z avtomobili, ki dvigujejo cestni prah. Počasi premagujem ovinek za ovinkom in prikolesarim do križišča cest, kjer grem mimo pol praznega parkirišča pod Rakovim robom in prehitim skupino pohodnikom. Vrtim pedala po cesti do planine Marijane njive, kjer sestopim tako za fotografiranje kot tudi za peš vzpon po strmem kolovozu. Ob kolesu hodim in počasi pridobivam višino. Grem mimo vodohrama in pridem na Gojško planino, kjer na eni od klopi ob bajti naredim premor. Potešim potrebo po hrani in pijači, naredim kopico posnetkov, opazujem pohodnike in nato še vedno ob kolesu stopim preko planine na zgornjo cesto.

Ponovno sem na kolesu in vrtim pedala do zapornice, ki jo odprem in zaprem za seboj. Malce grem navzdol in naslednji trenutek že navzgor in tako vse do Male planine, kjer odvijem proti severu.

Prvo vzpetino prekolesarim, a že pod Jarškim domom moram sestopiti. Nič ne de, naredim več fotografij, peš premagam najbolj strmi del ceste in že sem na kolesu. Srečujem lepo število obiskovalcev planine, prikolesarim do Domžalskega doma, se spustim pod Poljanski rob in grem v smeri Velikega stana. Pred mano je večja skupina pohodnikov in sestopim tudi zaradi skal, ki štrle iz poti. Grem za njimi do prvih bajt, kjer je cesta in tako sem ponovno na kolesu. Zapiha hladen veter in se mu odzovem s toplim pokrivalom. Še nekaj časa kolesarim, potem pa peš naprej. S ceste zavijem na pobočje Gradišča in na ravnici prislonim kolo ob skalovje ter se povzpnem na 1668 m visoki vrh planote. Z vrha, polnim planincev, se spustim nazaj do kolesa in grem na drugo stran do vrha pri zgornji postaji sedežnice, ki sameva.

Naredim drugi daljši premor za okrepčilo in nato v miru fotografiram gore, ki se raztezajo pred menoj. Prvi oblaki so že dosegli vrhove, veter me hladi in zato sestopim. Spustim se na Zeleni rob ob kolesu in na cesti pri gostišču ponovno sedem na kolo. Pridem do mesta, kjer vejevje spreminjajo v rezance in jih nakladajo na vozilo. Naredim fotografijo in zaprosim planinca za mojo fotografijo ter nato nadaljujem kolesarje. Vrnem se na Veliki stan, se nekajkrat ustavim in nato prekolesarim celotno pot do vznožja hriba pod Domžalskim domom, kjer moram prenesti kolo preko ograje.

Povzpnem se mimo doma na cesto in prikolesarim na rob Male planine. Sestopim s kolesa in hodim navzdol. Pridem na Gojško planino in nato po strmem kolovozu do Marjanih njiv. Še nekaj fotografij in grem na kolo. Spustim se do parkirišča in na slab makadam. Veriga skače kot nora, močno držim krmilo kolesa in se nekoliko dvignem s sedeža, da blažim tresljaje. Zelo previdno kolesarim v ovinke in tako navzdol do Kranjskega Raka, kjer je konec makadama. Nič se ne ustavljam, temveč nadaljujem spust do cerkvice Sv. Ahacija, kjer naredim še zadnji premor.

Ko sem ponovno na kolesu, je pred menoj še slabih štirideset kilometrov poti. Vzponov ne bo več. Sledi le spust v dolino Črne in vožnja v Stahovico, pa v Kamnik, Domžale, Šentjakob in že sem pod avtocesto in nadaljujem po cesti proti domu, kjer se števec ustavi pri dobrih stotih kilometrih.

Za menoj je še eno lepo doživetje. Združil sem kolesarjenje in hojo z obiskom vedno lepe planote v osrčju gora.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker