Silvo Baznik: Po dnevih čakanja na ugodno vremensko
napoved je čas za obisk gora.
V pozni jutranji uri zapustimo avtocesto in peljemo mimo Tržiča na Ljubelj, kjer zamenjamo obutev in z nahrbtniki na ramenih naredimo prve korake na današnji turi na vrhove nad Suhim ruševjem in Zelenico.
Sonce je ravnokar pokukalo izza Velikega vrha in poslalo svoje žarke skozi koprenasto nebo na Begunjščico in Ljubeljščico, kjer je popolna jasnina na nebu. Pred nami in za nami je kopica pohodnikov in skupaj premagujemo strmo pobočje. Z lica nam polzijo prve kaplje znoja zaradi neznosne količine vlage v toplem zraku. Nič kaj prijeten ni začetek ture. Počasi pridobivamo na višini. Zavijemo na dostavno cesto in po njej skozi gozd pridemo pod melišča Šentanskega plazu, od koder v nekaj minutah lahke hoje stopimo na plato nad kočo na Zelenici, kjer zapiha vetrič in kot bi trenil lažje zadihamo in ne čutimo več neznosne sopare v zraku.
Obidemo kočo in se povzpnemo na vrh pobočja, prečimo nekdanjo smučišče z lepim pogledom na Stol in Vrtačo in pri balvanu stopimo na označeno pot. Prečimo pobočja grebena Na Možeh, na katerih je veliko rastišče ciklam. Pridemo v neizrazito dolinico, kjer stopimo na neoznačeno toda lahko sledljivo stezico, ki vodi v dolino Suhega ruševja. Skozi gozd hodimo po dobro uhojeni stezici in gremo mimo balvanov skozi pas ruševja. Pot s številnimi kratkimi vzponi in spusti nas popelje na strmo pobočje, od koder se ozremo na Begunjščico za nami in pobočja Vrtače na eni in grebena Na Možeh na drugi strani doline. Na vrhu pobočja zagledamo pred nami naša ciljna vrhova, Zelenjak in Palec. Že nekaj časa opazujemo ob poti odcvetelo poletno in razcvetelo jesensko gorsko rastlinje. Steza zavije desno in po melišču gremo do poti, ki preči pobočja in melišča pod grebenom. Po dobro uhojeni poti se počasi vzpenjamo z lepim pogledom na sosednja pobočja Vrtače vse do sedelca med Zelenjakom in Palcem, poimenovanega Žleb, kjer pogledamo na avstrijsko stran. V pravem žlebu je že nastala prva meglica. Nekoliko predahnemo in zaradi hladnega piša vetra oblečemo toplejša oblačila. Še čelado na glavo in že se prečno vzpenjamo proti desni do krušljive strme grape, ki jo prečimo in na drugi strani se previdno povzpnemo do grebena gore s pogledom na greben Na Možeh in od koder še bolj previdno stopimo z nekaj oprijemi preko gladkih skal skoka na drugo stran grebena. Še nekaj strmega vzpona in stojimo na vrhu 2026 m visokega Palca. Bolj oddaljeni greben Košute in drugi vrhovi so zaradi vlage v zraku slabo vidni. Še najlepši je pogled na sosednji Zelenjak s svojima dvema vrhovoma, Vrtačo in seveda greben vrhov Na Možeh. Čas je za okrepčilo pred sestopom z gore in to tudi storimo.
Odpravimo se z vrha. Veter nas lepo hladi, ko posvečamo pozornost, kam stopamo. Predvsem je korak na drobiž na poti najbolj zoprn. Na grebenu vidimo planince, ki se bližajo Palcu. Spustimo se preko skal in skoka z veliko previdnostjo, saj nesreča nikoli ne počiva in zakaj bi izzivali usodo. Nižje pa lepo počasi in korak za korakom prečimo pobočje na poti proti Žlebu, kjer ponovno pokukamo na drugo stran. Meglice v žlebu so vse višje. Srečajoč planince gremo po prečni poti čez melišče pod Zelenjakom do naslednjega sedla na zahodni strani gore.
S sinom pospraviva palice in prvi poprimem za skalo. Sledita mi sin in prijatelj in družno drug za drugim premagujemo strmo pobočje gore ter stopimo na vršnjo zahodno pobočje, kjer s prijateljem greva na severni vrh, se nato vrneva do sina in družno stopimo na vzhodni vrh, kjer naredimo premor za fotografiranje in opazovanje okolice. S Palca ravno sestopajo, nekaj pohodnikov je v dolini Suhega ruševja, na Vrtači ni opaziti nikogar. Še nekaj grižljajev kalorij in čas je za odhod.
Po strmem pobočju v smeri vzpona sestopimo na sedelce. Lepa vzpona sta za nami. S palicami v rokah gremo po potki, ko srečamo nekaj planincev in eden od njih me ogovori. Ste tisti, ki piše na spletu, me vpraša in pove, da so zapisi krivi za kakšen obisk gora več. Kar toplo mi je pri srcu, ko to izvem. Hvala in srečno na vseh poteh vsem, ki ljubimo naše gore. Sestopamo pod pobočji Palca in vrhov Na Možeh, a ne gremo v Suho ruševje. Držimo se stezice, ki poteka prečno pod pobočji. Dosežemo majhno a lepo rastišče snežnobelih planik, ki so večinoma že odcvetele. Smo pač teden ali dva prepozni za lepši pogled na njih. Še naprej hodimo pod lepimi gladkimi stenami s številnimi grapami. Pod nami zagledamo največji balvan in po kratkem premisleku se spustimo mimo njega v gozd in na označeno pot, po kateri pridemo nazaj na Zelenico, kjer se pred nekdanjim smučiščem obrnemo levo in po sedaj zaraščenem kolovozu se povzpnemo na Triangel, mesto, kjer so bile vpete jeklenice vlečnice. Sedaj o tem razen kamnitih blokov ni ne duha ne sluha. Še nekaj vzpona in smo na grebenu in po njem kvišku, na najvišjo točko in s tem na Vrh Ljubeljščice. Prostora na vrhu je le za enega, a vredno je razgleda.
Na severu se bohotijo prvi vrhovi grebena Na Možeh in za njimi je viden Palec. Pod nami je turn, visok kamniti stolp, nato sledi greben Ljubeljščice in Zgornji plot, za katerim se razteza Begunjščica. Slišijo se glasovi planincev, ko stopamo strmo navzdol z vrha, nato prečimo travnato pobočje do sedla Čez Pod in nadaljujemo z vzponom na Zgornji plot. V suhem vremenu je vse enostavno in varno, v mokrem pa je seveda druga pesem. Na vrhu se pridružimo planincema v občudovanju narave. Spodaj je koča na Zelenici z obilico obiskovalcev in od tam se slišijo njihovi glasovi. Nekoliko nižje proti jugu je Spodnji plot, pod katerim potekata plezalni poti. Vidimo Begunjščico, Srednji vrh, Stol, greben Na možeh in za njim vrhova Vrtače in Palca, pa Turn in že se s pogledi sprehodimo po grebenu Ljubeljščice ter še bolj oddaljeni Košuti. Ni kaj, lepo je.
Z vrha se spustimo na sedlo in na pot proti vzhodu. Sprva se spuščamo skozi goščavo po malce spolzki zemljini do sedelca, kjer je na manjši skali rdeča puščica, ki nas usmeri v grapo pod nami. Previdno sestopimo, pospravimo palice in se pripravimo na krajše plezanje ob pletenicah, na kar nas opozori lična tabla, pritrjena na skalo. Poprimemo za skalo in varovala, se povzpnemo preko ostrega robu in se še vedno ob pletenici spustimo na drugo stran, od koder poteka stezica na greben, ki ga hitro dosežemo. Hodimo po grebenu, se gibljemo pazljivo zaradi drobnega kamenja na poti, dosežemo naslednja varovala in ob njih se povzpnemo na naslednje vzpetine, se spuščamo in vzpenjamo, dokler ne zagledamo gozdnatega pobočja Polne ali tudi Povne peči, a do tja je še precej poti in tako urno stopimo dalje. Prekoračimo še nekaj ozkega grebena, obidemo nekaj skal in stopimo z golega na poraščeni del grebena Ljubeljščice in po njem dolgo hodimo do smernih tabel na drevesu pod vršnjim pobočjem gore. Nadaljujemo z vzponom in v minuti, dveh že stojimo na majhnem golem vrhu z najbolj zaželeno klopco ta hip.
Sedemo na klopco in se zazremo na Rjavo peč, katere greben preide na pobočje Košutice ali kot ji radi rečemo ljubkovalno Ljubeljsko Babo. Prav mogočna je z našega razgledišča. S pogledom sledimo južnemu pobočju gore na Hanževo sedlo in po strmem pobočju na vrh Velikega vrha ter nato še po Zajmanovih pečinah. Naprej nam drevesa zastrejo pogled in obrniti se moramo na zahod, kjer so vidna strma pobočja vrhovov grebena Na Možeh in Palca, naprej pa so že avstrijski vrhovi, o katerih pa bore malo vemo. Ker smo že precej nizko, na višini 1503 m, je v zraku že čutiti soparo, kar pa na našo srečo rahel vetrič lepo blaži. Z vrha se spustimo nazaj na stezico, ki tokrat poteka pod skalnatim severnim vrhom Polne peči in nato nadaljuje po grebenu strmega gozda. Stezica preide na širšo pot in v rahlem spustu pridemo do dobro obiskane koče na prelazu Ljubelj. O prelazu pričata dva obeliska in stara makadamska cesta, ki je sedaj zaprta in namenjena le pohodništvu in v zimskem času sankanju, seveda na lastno odgovornost. Ne mudimo se dolgo na prelazu, temveč se odpravimo po cesti, polni serpentin, navzdol. Na trenutke se odpre pogled na Rjavo peč in Košutico, nižje še na Veliki vrh in Zajmanove peči in spodaj še na Begunjsko Vrtačo. Zadnjo serpentino skrajšamo s potjo naravnost skozi gozd in na dnu zapustimo zaprto cesto ter po stopnišču dosežemo parkirišče pred tunelom.
Še nekaj počasnih korakov čez cesto in na drugo parkirišče, kjer z največjim veseljem sezujemo pohodno obutev, pospravimo opremo in se odpeljemo v koloni z Ljubelja. Nekaj zastoja je na delu, kjer sanirajo cesto in postavljajo branik pred morebitnim naslednjim plazom z melišč nad cesto. Nato pa hitro v Tržiško Bistrico na želeno pijačo, ki jo srkamo ob klepetu na čudovito gorsko turo. Trudnega koraka se vrnemo do avtomobila, ki nas bo popeljal v najlepše mesto na svetu, če gre verjeti županu.