V ponedeljek, 2. septembra, se bomo poslovili od ljubljenega sina, brata, strica, vnuka in nečaka Svoljšak Janeza, z Ljubljanske ceste 14 Škofja Loka.
„Le takrat, ko boste prišli iz reke tišine,
boste resnično prepevali.
In ko boste dosegli vrh gore se,
boste naposled pričeli vzpenjati.“ (Gibran)
Pogreb dragega Janeza bo ob 15. uri na mestnem pokopališču v Škofji Loki.
Maša zadušnica bo ob 16. uri v župnijski cerkvi na Suhi.
Žara bo v nedeljo, 1. septembra, od 15. ure dalje v mrliški vežici na mestnem pokopališču.
družina Svoljšak
AO Kranj: V nedeljo ob 19. uri bomo kot Alpinistični odsek obiskali žalno vežico v Loki.
Vabljeni
V nadaljevanju lahko preberete nekaj spominov nanj ...
Umirjen, nasmejan, mišica, odgovoren, sladkosnedec, The Tank, skromen, vedno lačen, strpen, 10 palačink za predjed, potrpežljiv …
je nekaj besed s katermi bi v nekaterih okoliščanih opisali Janeza.
Na odsek je prišel pri 16 letih – leta 2009, skupaj s svojim očetom Bojanom. Pred alpinizmom je od desetega leta naprej treniral športno plezanje.
Kmalu po vpisu v AO ga je potegnilo tekmovalno ledno plezanje v katerega je v naslednjih nekaj letih vložil zares veliko energije in posledično zato tudi dosegel izjemne uspehe na državnem, evropskem in svetovnem nivoju. A vseeno ga je alpinizem preveč mikal, saj si med tekmovalno sezono ni mogel privoščiti daljših smeri oz. izostankov, konkurenca je bila močna.
Tekmovalno kariero je pred dvema letoma obesil na klin in se posvetil alpinizmu.
V živjenju se je posvetil plezanju, življenje je posvetil plezanju!
Stvari, ki ga je zanimala, se je lotil predano, kot da je edina na svetu. Glede na to, bi ga včasih lahko opisali kot egoista, ni želel delati stvari, ki mu niso bile pogodu. Le tisti, ki mu je znal seči do srca, ga je lahko prepričal drugače.
Preplezal je mnogo težkih skalnih, lednih, snežnih in kombiniranih smeri: od domače Slovenije do Evrope, Pakistana, držav S. Amerike, Kanade, Aljaske in Patagonije. Posebej pri srcu mu je bila zima in zimski vzponi, če pa je bilo vmes malo skale, je še toliko bolj užival.
Plezalni pristop je imel umirjen in zrel – od lažjega k težjemu. Ni mu bilo pod častjo obrniti in je v začetnih letih (kot tudi v nadaljevanju) to večkrat brez težav storil, ne glede na razlog. Zelo strpen in uvideven je bil do muhavosti soplezalca, čeprav je vseeno skrbno izbral, s kom se naveže na štrik. Soplezalci so zelo cenili navezo z njim! Kadar je prišlo do kritičnih situacij, je znal ohraniti mirno in trezno glavo.
Po srednji veterinarski šoli (pridobil naziv Veterinarski tehnik), se je lotil DIFa. Po dveh letih pa se je vseeno odločil, da to ni zanj, zato se je odločil za dodiplomski študij geografije, ki ga je uspešno končal.
Ko je imel čas, se je z veseljem navezal s tečajniki in z manj izkušenimi klubskimi kolegi. Trudil se je predajati znanje na mlajše in jih, tiste, ki so bili za to zreli, romantično popeljati v svet previsnih sten in kompleksnih vzponov. Vseeno mu je soplezalcev njegovega kova vedno primanjkovalo. Tako je bil v večini primerov neformalni vodja. Vodstvenega položaja ni nikoli izrabljal ali se z njim postavljal, vedno je bil vesel za uspeh celotne naveze.
Četrtkovih sestankov se je redno udeleževal. Ferajn mu je predstavljal drugo družino. In to iz najbolj plemenitega namena … plezanja!
Imel je vizijo, vedno ogledane nove cilje in smeri, ki bi jih rad plezal. Štejemo si v čast, da je obogatil obdobje alpinizma na enem večjih odsekov na slovenskem. Bil je član upravnega odbora, s čimer je sooblikval odsek s športnim in mladostnim pristopom. Kranjskim soplezalcem bo ostal v globokih spominih po skromnosti, odločnosti, izkušenosti, pozitivnosti, zagnanosti in zmernosti. Dal nam je nalogo, da to širimo naprej!
Ponosni smo, da se je večkrat z nami navezal na štrik.
Živel je polno in odgovorno življenje.
Hvala Janez, zares velik človek in alpinist si bil. Veseli smo, da smo te poznali in skupaj preplezali del smeri!
V spodnjih zapisih je zbranih nekaj misli njegovih soplezalcev, nekateri so bolj kronološke narave, spet drugi filozofski ….
preberite si >
