Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nockberge

ZanKarnicar.wordpress.com, 25.08.2019
Nockberge trail 24.8.2019
 

nedelja, 1. september 2019, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 548

Žan Karničar: Slab teden nazaj pade ideja, da bi šli na skupni trail v Avstrijo.

Rok, zadolžen z zamislimi in načrtovanimi potmi po virtualnih kartah, predlaga turco po gorovju Nockberg.

V soboto se nas ob 6ih zjutraj pred pisarno nabere pet tekačev pripravljenih na potep. Poleg Roka in mene še idejni vodja Anže in pa Primož ter Milan. Po dveh urah vožnje, ki ob debati hitro mineta, pridemo na parkirišče v St. Oswald nad Bad Kleinkirchheim.

Vreme ni obetalo nič dobrega in nadejali smo se teka v megli. Glede na to v kakšni družbi sem bil, sem bil že prej psihično pripravljen na dihanje na škrge, ko pa sem dojel, da imajo vsi s seboj pohodne palce razen mene, me je pa precej zaskrbelo.

Sprva ogrevaje se tempo hitro poviša na pričakovanega in že globoko dihamo. Prvi vrh na katerega smo namenjeni je tisoč metrov višje od nas - Falkertspitz. Da smo do tja prišli smo prelaufali še nekaj grebena in osvojili še en hrib, ampak si vseh imen niti nisem zapolnil - skrinjic in križev je res veliko ... Tu sem tudi prvič posegel po gelu. Ni kaj, fantje so dobri.

Pot nadaljujemo po res slikovitem grebenu - gori, doli, celo pot pa nas spremljajo kravce, ki se tu res lahko napasejo v miru. Pot so popestrili tudi žvižgi svizcev. Eden se ni mogel pravočasno skriti našim pogledom in če populacijo ocenjujem po njegovi močni konstituciji, je bilo letošnje poletje za njih dobro. Če že pišem o slikovitosti, s tem mislim bolj pašnike, skale in obliko gora, razgledov je bilo zaradi oblakov itak bolj malo.

Pot po grebenih nas je pripeljala do gore Mallnock, kjer prvič srečamo skupino ljudi. Tu si privoščim tudi prvo polovico sendviča in se potiho čudim svoji modrosti, da sem ga zjutraj sploh spakiral za sabo, zdaj pa je več kot potreben - bravo jaz! Od tu naprej pohodnikov ni primanjkovalo. Če smo prvi del poti pretekli v popolni samoti, je tu zdaj kar mrgolelo ljudi. Ni čudno, saj smo prišli v osrčje bioparka Nockberge. Tu so pred leti hoteli urediti ogromno smučišče, pa so se kmetje uprli in jim je država uredila [nacionalni park, zaščiten prek Unesca, če na hitro povzamem strica Googla.

In res, lepotam teh dolinic kar ni in ni konca. Tako kot smo mi z velikimi očmi med tekom po pobočjih opazovali naravo, so z začudenjem nas opazovali mimohodci. Nekateri so se nam celo posmihali. Nič hudega, saj smo njihov “mir” kalili samo par trenutkov, potem smo bili pa že naprej, saj tempo ni in ni popuščal. Kaj popuščal, na Pfannock še celo dodamo, da vsak vdih kar peče, v ustih pa za trenutek začutim okus po železu. A je vse v redu ker smo že na vrhu. Med srkanjem gela in vode ugotovimo, da se vreme hudo slabša in da za Predigerstuhl ne bo časa. Pot nadaljujemo mimo St. Osvalder Bockhutte, grenak priokus neosvojenega vršaca pa si lajšamo s poznimi borovnicami, ki jih je bilo res ogromno. Po krajšem vzponu do zgornje postaje gondole po smučišču sestopimo v dolino. Ko kombi odpelje s parkirišča se uščije ...

Na koncu smo naredili vsega skupaj 25 kilometrov in 1800 višincev. Mogoče bom pa do naslednjič tudi tale blog naumil in bom že znal objaviti tudi traso proge.

Oznake: gorskiTek
eXTReMe Tracker