Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Frančkova šola, 4 leta, 200 m

Frančkova šola, 4 leta, 200 m, Križevnik, predostenje

četrtek, 29. avgust 2019, ob 05:30, Andrej Grmovšek, ogledov: 1536

Andrej Grmovšek: Zgodba te smeri se začenja konec poletja 2016. Oziroma že mnogo prej.

Zgodba

Navpična monolitna stena s strehasto zaporo v predostenju Križevnika ne kaže očitnih razčlemb. Kljub temu se mi je vedno bolj dozdevalo, da se v njej morda le najde prosto preplezljiv prehod. Sicer mi je bilo jasno, da je realna možnost za to majhna. Stena je večinoma tako rekoč povsem gladka in brez uporabnih razčlemb. Hkrati pa sem vedel, da je za preseganje lastnih meja potrebno poizkusiti tudi v stvareh, ki se nam zdijo tako rekoč nemogoče.

Za mojo smelo idejo ni bilo navdušenca ustreznega kalibra. Mi je pa za družbo uspelo pritegniti »križevniškega hišnika« Marka Mavharja – Mavhija. Da sva spoznala izzivalni del stene, sva najprej preplezala bližnjo Frančkovo smer Črni Peter. Ko sva priabzajlala nazaj do vznožja, se je začelo zares.

Že prvi metri nove linije, kjer so bile razčlembe še očitne, so postregli z zahtevnimi gibi in še bolj zahtevnim in psihedeličnim vrtanjem svedrovcev viseč v slabih krempeljcih le malo nad tlemi. Po dobrih desetih metrih sem zavrtal svedrovec pred daljšim prehodom prek od vode drobno naluknjane navpične stene. Po več poizkusih je bilo jasno, da v naslednjih metrih ne bo možno zatakniti kremplja ali kako drugače zavrtati svedrovca in da je edina možnost dolg runout do položnejšega sveta slabih deset metrov više. Par raziskovalnih fajtov in poletov kasneje, eden se je končal skoraj v Mavhijev naročju petnajst metrov niže, mi je že skoraj zmanjkalo volje in poguma, pa tudi moči in idej. Linija je pokazala zobe zelo hitro in sanje so se začele razblinjati.

Še en poskus. Z novo idejo plezam vedno višje nad svedrovec, živci in mišice so vedno bolj napeti, razum pa jih vedno manj uspešno miri in sprošča. Še par delikatnih slovpastih gibov in že sem v položnejšem svetu daleč nad svedrovcem. Uf! Prišel sem prek težav, sedaj je nujno urediti varovanje. Morebiten padec bi se ob neustrezni reakciji varovalca končal na tleh, dvajset metrov niže. Nadaljevanje raztežaja je lažje, ne pa lahko. Še par runoutov do udobne police nad katero je moker gladek buhtelj. Očitno naslednji detajl. Ker se ga v mokroti nikakor ne da splezati (nisem prepričan, da bo šlo tudi ko bo suh) in ker je tik pod detajlom polica, se odločim, da je greh vrtanja svedrovca viseč v spodnjem svedrovcu tukaj opravičljiv. Še malo in prvo sidrišče je opremljeno, dan pa popolnoma izkoriščen.

Doma mi stena in nova linija nikakor nista dali miru. Priborjen prehod v prvem raztežaju me je navduševal, po drugi strani pa je bil prehod preko velike strehe v naslednjem raztežaju še povsem negotov. Štiri dni kasneje sva bila s požrtvovalnim Mavhijem spet v liniji. Drugi raztežaj je bil bolj atletski, še posebej začinjen boulder na začetku strehe, ki je bil na zgornji meji mojih sposobnosti. Po številnih fajtih, padcih in dvajsetih metrih plezanja ter preplezani strehi, v plateh nad njo nisem več uspel preplezati daljšega runouta. Bil je čas za spust in regeneracijo. No pred njo sva odplezala še Frančkovo Smer mimo votline v sosednjem Turniču.

Linija je samevala le slab teden. Vznemirjenje »bo šlo?« je še kar trajalo. Tokrat sva v linijo zaplezala z Matejem Balažicem - Pikijem. Runout prejšnjega tedna je bil, tokrat v boljših pogojih, lažji, sledil je še eden. Pa varovališče in nekoliko lažje nadaljevanje do police, kjer se stena nekoliko položi. Do vrha sta naju ločila še dva, na pogled lažja in manj »vprašljiva« raztežaja. Za tisti dan je bilo to to. Ko si enkrat malce utrujen, enostavno nimaš več dovolj moči in jajc za plezanje zahtevnih runoutov. No nekaj štroma za Frančkovo smer Radost je vseeno ostalo.

Naslednji obisk stene je bil v pričakovanju »danes splezamo do vrha«. Z Nejcem Pozvekom sva odpešačila na vrh stene, se spustila do sidrišča, kjer sem zadnjič zaključil s plezanjem ter nadaljevala čez gladke monolitne plate. Prvi raztežaj ni delal večjih preglavic in že sva bila trideset metrov pod vrhom stene. Se je pa zato zataknilo v naslednjem. Prehod preko gladkega buhtla je bil, najmanj, zariban! Po nešteto poletih, ko se mi je že malce sanjalo, kako bi naj vsaj v teoriji preplezal težavno mesto, sem na ostrem oprimku globoko razrezal prstno blazinico. Torej zaključek, brez vrha, le petnajst metrov pod robom stene! Šit! Jesensko deževje in raztrgan prst sta projekt zamaknila v naslednje poletje.

Naslednje leto mi je v steni družbo delal Andrej Erceg – Crni. Najprej sva preplezala Frančkovo smer Vrt bogov. Potem sva se spustila pod še nepreplezan detajl. Po več globoko letečih poskusih mi je le uspelo odplezati ključne gibe do večjega stranskega oprimka in drsečega stopa za eno nogo – nekakšnega vmesnega oddiha. Ker sem bil že kakih pet metrov nad zadnjim svedrovcem in ker je nadaljnjih pet metrov zgledalo vsaj tako zagamanih, bi tukaj nujno moral zavrtati svedrovec. A v gladkih platah primerne razčlembe za zatikanje odrešilnega krempeljca ni bilo. Že misel na vrtanje z drsečega stopa in stranskega oprijema, brez krempeljca, pa je bila samodestruktivna. Nič, ni mi ostalo drugega, kot da razočaran in prestrašen odskočim deset metrov v globino. Še en poskus, z istim rezultatom, in poklapan ter razočaran sem odabzajlal čez linijo. Po kratkem postanku in poskušanju lansko leto mokrega detajla v prvem raztežaju, ki se mi je tudi tokrat zdel povsem kozmičen, je vznemirjenje nad linijo skoraj povsem splahnelo.

»Rana neuspeha« se ni povsem zacelil niti do naslednjega leta. Vendar pa izziva vseeno nisem želel vreči povsem v koš. Z idejo, da za linijo navdušim plezalca, ki bi ji bil morda dorasel, sem začetek lanskega poletja vanjo zvabil Luko Krajnca – Špeha. Luka nad runouti in tehnično zahtevno smerjo ni bil pretirano navdušen. Presenetljivo pa je meni šlo vse bolje v ključnem detajlu v prvem raztežaju. To mi je seveda vlilo dodatnega zagona. Po globokih premislekih sem se ob ponovnem obisku zadnjega nedokončanega raztežaja odločil, da na mestu, kjer sem prejšnje leto večkrat neuspešno iskal možnost vrtanja odrešilnega svedrovca, le tega zavrtam ob pomoči z vrha fiksiranih vrvi. Od njega je bilo potrebno odplezati še tehnično izredno zahteven platast runout. Vem, da mi bodo ponavljavci, ki bodo vpenjali ta, v nasprotju z ground up etiko zavrtan svedrovec, v trenutku odpustili. Drugi pa naj nakladajo s foteljev! Tako, smer je bila dokončno opremljena.

Še nekaj samostojnih obiskov je bilo potrebnih, da sem smer počistil in zgladil izredno ostro skalo. Ob fiksnih vrveh mi je uspelo osvojiti gibalno in fizično zahtevne kombinacije, le detajl v prvem raztežaju je ostajal pretrd oreh. V ne najboljših, poletno soparnih razmerah, so mi drobni ostri oprimki vedno znova razrezali kožo na prstih. Jeseni, ko so bili pogoji boljši, smer pa v celoti naštudirana, sem poskusil tudi z nekaj poskusi od spodaj, vendar mi detajla v prvem raztežaju nikoli ni uspelo preplezati. Konec oktobra se je število obiskov, ki sem jih že nehal šteti, ustavilo nekje okoli petnajst.

Leto 2019 je bilo v znamenju snežene in smučarske pomladi in s plezanjem zares sem začel šele za prvomajske praznike. Po majskem dežju je bil začetek junija čas za obisk smeri in preveritev letošnje forme. Neverjetno, kljub temu, da sem zimo in pomlad preživel na smučeh, mi je po mnogih poizkusih končno le uspelo preplezati detajl prvega raztežaja. Starostni fenomen – manj plezanja – boljša forma? Časa in kože za nadaljevanje ni bilo, zato sva z Ivom Baumanom – Ivekom za izplezavanje preplezala še Frančkovo smer Dah jeseni. Sestop s Križevnika je strm, brezpotje, gozd. Ker se nama je, obema pozornima očetoma, mudilo v dolino, sva strm gozd, kot že tolikokrat, odtekla oziroma odsmučala. Le hip nepazljivosti, v rušo pregloboko zapičene palice – in že sem z glavo naprej letel proti pokončni mladi bukvi. Neizbežen trk je preprečil, da bi se ustavil mnogo nižje. Cena je bil oguljen nos, čelo ter nabita rebra. Ta so zahtevala mesec plezalnega počitka.

Začetek avgusta je sledil naslednji obisk smeri. Ob fiksnih vrveh sem ponovil in preplezal vsa zahtevnejša mesta, vključno z detajlom v prvem raztežaju. Končno je bil čas za resen poizkus prostega vzpona. Za varovalko, spremljevalko in navijalko se je požrtvovalno prijavila moja naj Tanja. In ko končno veš, da lahko odpikaš projekt zadnjih štirih let, te začne tlačiti »pritisk spodletelega poskusa«. Po tem, ko si v smeri preživel več kot pol meseca, je ta pritisk še posebej izrazit. Na avgustovsko nedeljo, leta 2019, se je vse poklopilo. Ob sicer nekoliko nesproščenem plezanju je bilo dovolj moči in kilometrine, da mi je smer uspelo preplezati brez padcev. Ko sem odmuval še zadnji, izredno tehničen in selektiven detajl tik pod vrhom smeri, se mi je iz dna duše in telesa izlil huronski krik, ki je še dolgo odmeval po idiličnem Robanovem kotu.

In nauk zgodbe

Plezanje zahtevne moderne smeri terja veliko izkušenj, moči, časa, potrpežljivosti in volje. Za mnoge verjetno bistveno preveč, da bi kaj takega kadarkoli poizkusili. Le zakaj bi viseli na nikakvih krempeljcih, padali v globino, tvegali poškodbe ali še kaj več? Zakaj bi v svojem omejenem prostem času nešteto krat vstajal v temi, švicali v isto strmino, plezali v isti smeri, si trgali prste in blazinice? Zakaj se bi sploh trudili smer preplezati prosto in zakaj bi trepetal ob pritisku, da morda smeri tokrat ne boste uspeli preplezati, kot ste si zamislil?

Še nobeni smeri nisem posvetil toliko časa in potrpežljivosti. Fizično in psihično superiorni plezalci bi z isto linijo opravili bistveno hitreje in lažje, večina smrtnikov nikoli. A ta plezalna smer, tako rekoč proces, je bil zame predvsem subjektivna zgodba. Med plezanjem sta se izziv plezanja prvenstvene smeri in cilj njene proste ponovitve že zdavnaj zlila s »potjo«. Ne trdim, da ni bil predvsem izziv tisti, zaradi katerega se je »pot« začela, a dlje časa kot je trajala, bolj je bilo jasno, da je sestavljanje »poti« to kar me vleče naprej. Drobna doživetja, uspehi in neuspehi, s prijateljem v dvoje ali sam s steno. Pa oddih v samotnem gorskem okolju, užitek ob osredotočenosti na plezalne gibe, obvladovanja strahu, kreativnost. Ter seveda visok nivo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ob karakterju so na tak nivo najbolj vplivale plezalne izkušnje in »poti«, ki so jih že pred menoj prehodili stebri slovenskega in tujega alpinizma.

Med temi stebri izstopa eden. Franček. Za razvoj in dvig kvalitete slovenskega alpinizma so zaslužni mnogi, tako pred njim, kot tudi za njim. A v slovenskih in tujih stenah ni nihče drug nanizal toliko novih smeri, nihče drug ni tako skokovito dvignil kvalitete in kvantitete slovenskega plezalnega alpinizma. V slovenskem alpinizmu imamo steno, ki je zaradi veličine prepoznavna brez lastnega imena. Ter alpinista, ki je zaradi veličine prepoznaven brez priimka.

Frančka sem osebno poznal le bežno. Na začetku moje plezalne poti sem ga nekajkrat srečal v Kotečniku. Potem se je umaknil. A ostale so njegove smeri. V njih sem se učil, užival, ga spoznaval, zaradi njih sem ga vse izraziteje spoštoval in cenil.
Ostenja Križevnika so bila verjetno njegova najljubša stena. Igrišče in šola. V teh ostenjih je zarisal na desetine drznih smeri. Križevnik, kljub nekaj smerem drugih avtorjev, ostaja Frančkova šola. Seveda resna in zahtevna šola, ki ni za vsakogar. V njegovih smereh sem se šolal sam, v njih se bodo lahko mnogo naučile tudi prihodnje generacije plezalcev in alpinistov. Franček si je s svojimi smermi postavil trajen spomenik, ki ga ni potrebno dopolnjevati. Zato s smerjo Frančkova šola izražam le globok predklon, poklon in zahvalo Mojstru alpinizma.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker