Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kar se dogaja na Triglavu, …

Vecer.si 26.08.2019 ob 05:00
Kar se dogaja na Triglavu, je absurdno

Preživeli smo čase, ko so odpadke iz koč metali v bližnje vrtače

A res potrebuješ še sladico na koncu? Pa razno cvrtje ali pa to, da si kdo v gorah zaželi ribo

Žal so danes gore za mlade premalo popularne ali pa je hoja zanje preveč fizično naporna
 


Jože Drab je prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh evropskih držav. Foto: ROBERT BALEN

torek, 27. avgust 2019, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 1136

VEČER, Intervju - Franja Žist: … je absurdno. V tujini imajo na frekventno obiskane gore urejen "dvosmerni promet", mogoče ne bi bilo slabo, …

 … da bi imeli tudi na Triglavu eno ferato za gor, drugo za dol, ali pa vsaj izogibališča na posameznih delih sedanje poti, poudarja planinski vodnik Jože Drab.

Slovenska planinska pot je dolga nekaj več kot 600 kilometrov in vsako leto jo obišče več ljudi. Pred dnevi je poleg vodnikov, ki jih imamo o tej poti v slovenščini, izšla še angleška različica, ki jo je, tako kot zadnjo slovensko izdajo, uredil Jože Drab. Avtor številnih planinskih vodnikov je pot prehodil, spoznal pa je tudi številne poti v tujini. Ne nazadnje je planinski vodnik Planinske zveze Slovenije (PZS) in inštruktor planinske vzgoje tudi prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh evropskih držav. Ko ni v hribih, je profesor fizike in tehnike na Osnovni šoli Sostro v Ljubljani, kjer vodi tudi gorniški krožek.

Obisk slovenskih gora se povečuje. Lani jih je obiskalo okoli 1,7 milijona ljudi, pred tem 1,4 milijona. Čemu pripisujete tak porast?
"Slovenci smo avanturističen narod in radi potujemo, hodimo v naravo, se gibljemo in, logično, radi gremo v hribe. Slovenija ima precej gorskega sveta, ki ga radi obiskujemo. V zadnjem času je porastlo število opisanih novih poti in zanimivih brezpotij."

Levji delež gre vendarle pripisati povečanju obiska tujih planincev, zato je Planinska zveza Slovenije izdala angleški vodnik po Slovenski planinski poti. Bo v pomoč tujim gornikom?
"Gotovo. Povpraševanje po tej knjigi je bilo ogromno. Najprej smo lani posodobili slovenski vodnik po Slovenski planinski poti, ker je bil prejšnji zastarel. Vsi trije preizkušeni avtorji so se potrudili in pot prehodili znova, čeprav so jo pred tem že večkrat. Vnesli so vse spremembe. Med drugim smo ugotovili, da je pot daljša, kot smo mislili, včasih se je končala v Ankaranu, zdaj se na Debelem rtiču. Ker pa je bilo veliko povpraševanja po tej knjigi tudi v tujem jeziku, smo izdali še angleško različico."

Skupaj s številom obiskovalcev v gorah narašča število nesreč. Vzroki?
"Vzrokov je več, glavni pa so precenjevanje samega sebe, neznanje in slaba oprema."

Včasih smo bentili čez planince v opankah, zdaj imajo večinoma dobro opremo, a je ne znajo uporabljati ali pa se preveč zanašajo nanjo, kajne?
"Imajo opremo po zadnji modi in tehnologiji, vse, kar je na voljo, potem pa ne znajo tega uporabiti, ja. Videl sem nekega Norvežana, ki se je naslanjal na cepin, obrnjen narobe, s špico navzgor, oklom in lopatko pa navzdol. So pa ljudje tudi vedno bolj ozaveščeni, veliko jih ima varovalne komplete, čelade, tako da se to izboljšuje. V gorah se moraš zavedati mnogih nevarnosti, od padajočega kamenja do kakšnih snežišč v zgodnjem poletju. Predvsem pa so naši hribi na območju, ki je zelo izpostavljeno nevihtam, in te nas poleti lahko presenetijo, če o tem nismo podučeni. Premalo poudarjamo tudi zahtevnost naših poti."

Pri nas so označene kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Vendar pa so že naše lahke poti težje kot kje v tujini.
"Poti v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Švici so kar korektno ocenjene. Vendar drugje po Evropi ni tako. Marsikatera tuja pot je označena kot zahtevna, potem pa greš po njej z rokami v žepu. Ponekod pomeni, da je pot lahka, ko jo lahko prehodiš v sandalih, zelo zahtevna zanje pa tista, kjer sicer hodiš osem ur, a se le na kakem mestu primeš za jeklenico ali pa še to ne. Pri nas pa je malo drugače."

Kaj lahko naredimo, da bodo ljudje vedeli, da pri nas te oznake niso enake?
"Ozavestimo ljudi, kakšna je težavnost naših poti, kaj pri nas pomeni, če je pot zelo zahtevna. Po drugi strani bi to morali urediti tudi na nivoju Evrope. Veliko ljudi pozna v tujini pot Camino, Jakobovo pot po Španiji. Jakobovo pot imamo tudi v Sloveniji, naša je malenkost težja, ampak to je še vse pohodništvo, pot lahko brez težav prehodiš, če si fizično pripravljen. Planinske vezne poti pri nas so težje."

Pa so naše poti dobro označene? Letos so se planinci že večkrat izgubili na Skuti in zašli nad prepadne stene, pred dnevi je nekje s poti zašel starš z otrokom.
"Dobro so označene, mogoče ponekod še preveč. So pa vmes morda nekatere zavajajoče, ko z glavne poti pelje kakšna stečina. Ljudje niso pozorni in zavijejo po njej, potem pa ne vedo več, kje so, ko izginejo markacije. Če ne vidijo markacij in niso vešči gorniki, lahko zaidejo. Poti, ki se odcepijo od markiranih poti, bodisi vodijo do kakšnih sten, kjer plezajo alpinisti, bodisi so namenjene izkušenejšim gornikom in so označene samo z možici, kar za manj izkušene pomeni velik problem."

Vodilo takim pohodnikom naj bodo torej markacije?
"Da. Če se izgubijo, je to zaradi njihove subjektivne napake, ker ne gledajo dovolj dobro markacij. Prav je, da imajo s seboj tudi kak zemljevid."

Slovensko planinsko pot ste prvič prehodili pri desetih letih, pogosto hodite v hribe. Sta se infrastruktura - od poti do koč - in ponudba spremenili, prilagodili povečanemu obisku?
"Se kar prilagajata. Nekoč smo veliko stvari nosili s seboj v nahrbtnikih, nismo toliko hodili v koče. Koče so bile zasilno pribežališče; če si moral, si šel tja. S seboj smo nosili hrano in pijačo. Danes so koče dobro oskrbovane in marsikdo si težo v nahrbtniku prihrani s tem, da hrano in pijačo kupi v kočah."

Včasih je bilo dovolj, če si na koči dobil ričet, zdaj je to že premalo. V nekaterih kočah v tujini ponujajo že prave gurmanske obroke.
"Tudi naši oskrbniki koč so začeli malo gledati na Italijane. Meni sta ričet in jota še vedno zakon. V Italiji denimo je v hribih običajno tako, da imaš kar polpenzion, ob spanju dobiš večerjo in zajtrk, drugače niti ne moreš prespati. Obroki so sestavljeni iz predjedi, glavne jedi in sladice. Res dobiš popoln obrok, tako da lahko prideš, kar se hrane tiče, s praznim nahrbtnikom, mogoče imaš s seboj le kakšno energijsko ploščico za moč. Tak način se počasi seli tudi k nam. Po eni strani je to prednost, po drugi strani pa tudi malo nepotrebno. A res potrebuješ še sladico na koncu? Pa razno cvrtje ali pa to, da si kdo v gorah zaželi ribo. Dobro pa je, da imaš malo večjo izbiro, makarone, špagete … Odvisno tudi od višine koče. Koče v visokogorju morajo vse stvari odnesti v dolino. Če je to mogoče z žičnico in avti, je lažje, če pa s helikopterji, težje. Preživeli smo čase, ko so odpadke iz koč metali v bližnje vrtače."

Kaj pa vi pogrešate v naših hribih?
"Pogosto malo več tišine in manj gneče. Včasih je res že preveč ljudi. Kar se dogaja na Triglavu, je absurdno. Ponekod v Italiji in Avstriji imajo na takšne frekventne gore speljan 'dvosmerni promet' - eno pot za gor, drugo za dol. Mogoče ne bi bilo slabo, da bi imeli tudi na Triglavu eno ferato za gor, drugo za dol, ali pa vsaj izogibališča na posameznih delih sedanje poti. Ali pa bi morali omejiti število ljudi, ki lahko gredo na vrh."

Bi se slednje sploh dalo?
"Število ljudi se verjetno ne bo dalo omejiti, v komisiji za planinske poti pri PZS bi se morali malo pomeniti o ureditvi poti na vrh. Gneča na triglavskem grebenu je nepopisna in za del poti, ki bi ga lahko prehodil v eni uri, zaradi srečevanja in zastojev porabiš najmanj dve uri. Lahko se izpostaviš in greš mimo brez varovanja, a to je nevarno. Dvosmerne poti imajo ponekod v Dolomitih, še bolj zanimiva je pot na najvišji vrh Češke na meji s Poljsko, kjer imajo prav široko enosmerno pot, po eni strani gor, po drugi dol. Res pa je, da je lahko dostopna, do pol poti pride žičnica in od tam naprej nekateri hodijo tudi z otroškimi vozički."

Prehodili ste veliko poti v tujini. Bi lahko še kaj prenesli od njih na naše poti?
"Mislim, da ne, drugi se lahko marsikaj naučijo od nas. Denimo glede zavarovanosti poti. Slovenska planinska pot je precej zahtevna - tako zahtevnih veznih poti, ki bi šle čez tako zahtevne vrhove, kot so Prisojnik, Razor in Jalovec, v tujini ni. Pa tudi dobro zavarovana in označena. V tujini vezne poti vodijo po lažjem terenu, večinoma po dolinah, prelazih, od koče do koče, sam pa si izbereš še kak vrh za zraven."

Povzpeli ste se na najvišje vrhove vseh evropskih držav. Vas je katera država posebej presenetila?

"Biser je Islandija. Domačini tam sicer ne hodijo toliko po gorah, bolj turisti. Tudi Islandci imajo vezno pot, ki pa ne gre na najvišji vrh Hvannadalshnúkur, ki je zelo zahteven ledeniški vzpon. Pot od Landmannalaugarja do Skogarja denimo traja štiri ali pet dni, pokrajina pa je fantastična. Tako pisanih barv in neverjetne pokrajine ne doživiš nikjer. Pot je precej obiskana, vsak dan je pet ali šest ur hoda, kar je s težkim nahrbtnikom veliko. Lahko hodiš tudi dvanajst ur na dan in greš do naslednje koče, ampak je škoda hiteti v tako lepi pokrajini. Islandija ima vse, od snega do ognja, od ledenikov do ognjenikov. Vsaka država ima neke svoje zanimivosti."

Recimo?
"V Karpatih v Ukrajini so plantaže jagod in malin, cel dan lahko samo ješ. Za naše razmere je tudi blazno poceni. Ob cesti ti ponujajo desetlitrsko vedro jagod za okoli osem evrov. Švica ima same ledenike in špičaste gore. Na Švedskem mi je všeč Kraljeva pot od Abiska do Hemavana, ki je dolga več kot 400 kilometrov. Vsak dan hoda greš mimo koče, vmes pa so še iz lesa narejena zavetišča, ob katerih visi kotel in lahko zakuriš. Pot traja več tednov, tisti, ki jo prehodijo v enem kosu, nosijo nahrbtnike, velike kot dvodelne omare. So pa vezne poti nekaj drugega kot najvišji vrhovi držav. Vsak vrh je po svoje zanimiv in o tem z ženo Andrejo piševa knjigo, ki bo izšla prihodnje leto, o najvišjih vrhovih evropskih držav."

Avstrijci so veliko bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega, ste enkrat dejali.

"Težka izjava, ampak še vedno stojim za njo. Imamo se za gornike, a pri nas v hribe veliko hodijo starejši. Veliko je osnovnošolcev, ki hodijo v gore z gorniškimi krožki, potem pa razen redkih posameznikov kar izginejo in se v hribe spet podajo šele kasneje. Pri Avstrijcih mi je všeč, da hodijo v hribe vse generacije, mladi, stari. V hribe zahajajo tudi srednješolci, ki jih je pri nas najtežje spraviti v gore. Kar v kavbojkah, ni važno, ali imajo posebno opremo, obujejo gojzarje in gredo, četudi samo po lažjih poteh. Avstrijci imajo več gora, živijo z njimi, tudi precej so usposobljeni, poznajo razmere. Pri nas pa še vseeno več kot pol Slovencev ne hodi v hribe."

Se vam ne zdi, da se tudi pri nas trend obrača? Da so mladi spoznali, da je v naših hribih veliko kotičkov, ki jih je mogoče objaviti na instagramu?

"Pretirano večje množičnosti med mladimi ni. Vse je zelo odvisno od posameznikov, ki skrbijo za mlade. Če se je kdo pripravljen ukvarjati z njimi in jim pokazati lepote gorskega sveta, potem je v tej sredini tudi mladih veliko. Žal so danes gore za mlade premalo popularne ali pa je hoja preveč fizično naporna zanje. Mladi večinoma sedijo za računalniki, če že, gredo na košarko, badminton, so aktivni kako uro, da bi šest ali sedem ur skupaj hodili v hribe, je pa kar težko zanje. Niti jim ni toliko zanimivo. Mogoče bi jim bilo bolj, če bi imeli na vsakem koraku signal."

Vse to opažate v razredih?

"Moja opažanja najbrž niso merodajna, saj so na moji šoli mladi kar aktivni. Gorniški krožek imam že 30 let, obiskuje ga okoli 60 učencev, zelo aktivnih je 40. To je kar veliko. In vsi so kar sposobni hoje, mogoče smo malo bolj športna šola, saj smo bližje podeželju in otroci malce več migajo kot v mestu."

Pred časom ste dejali, da je morda vzrok, da mladi ne hodijo v hribe, tudi v preveč interesnih dejavnostih otrok.
"Ja, to je pa druga plat. Vsi obiskujejo še glasbeno šolo, trenirajo nogomet ali kaj podobnega. Imajo precej aktivnosti in nimajo časa, da bi hodili v gore. Ali pa niti ne smejo, da se ne bi poškodovali. Ali pa imajo v soboto tekmo. Tudi to se je že zgodilo, da je nekdo, ki bi moral iti z nami v hribe, rekel, da ne sme iti, ker mora na trening. Četudi je hoja v hrib trening, to ne velja, saj bo, če bo manjkal na treningu, izpadel iz prve ekipe."

Kaj pa strah staršev? Učitelji razlagajo, da pri tehniki ne delajo več s stružnico, pri telovadbi ne preskakujejo koze, v šoli v naravi ne pečejo na ognju, da se ne bi komu kaj zgodilo in bi prejeli tožbo. Vas kakšna nesreča v hribih ne skrbi?
"Toliko časa že učim, da poučujem kar nekaj otrok svojih nekdanjih učencev. Marsikateri so bili tudi v mojem gorniškem krožku, te je malo manj strah. Potem pa se tudi starši med seboj pogovarjajo. Nekatere je seveda tudi strah, kako bo. Zato pa jih povabim, da lahko gredo na kak izlet zraven. A ne na vse, na enega ali dva na leto pa, da se lahko prepričajo, kako to izgleda. Imam zaupanje pri starših in ti zaupajo v svoje otroke. Včasih gremo tudi na kakšne malo težje poti, kjer se je treba prijeti, potrebne je več pozornosti, a se da. Ko smo bili v Kranjski Gori, je lahko 30 'ta pridnih' šlo na Malo Mojstrovko. En del poti je možno iti po poti ali po grebenu, mi smo šli po slednjem. 'Pazite, tu je prepad, en korak v desno pomeni smrt, en korak v levo pa vsaj hujše poškodbe. Hodite, kot je treba,' sem jim rekel. Tako zanesljivo so hodili, za vzor, kako se pravilno hodi, nobeden ni prehiteval, se prerival. Povedati jim je treba, da to ni hec, potem je vse v redu. Včasih gre del skupine po težji poti, del po lažji. Sodelavka običajno vodi po lažji poti skupino mlajših oziroma manj sposobnih, včasih se namreč tudi kake 'osmarke' odločijo, da ne bi šle po težji ali daljši poti in raje v travi zaležejo in počakajo ostale. So pa celo kakšni prvčki, ki hodijo hitro kot ratrak."

Kaj bi svetovali tistim, ki se šele spoznavajo s hribi?
"Naj preberejo nekaj literature, naj se pozanimajo za pot, kakšne so razmere na njej. Če je zahtevna pot in niso izkušeni, naj gredo na kak tečaj. Marsikatero planinsko društvo organizira tečaje za gibanje po zahtevnem gorskem svetu, pozimi in poleti. Tisti brez izkušenj lahko s seboj vzamejo usposobljenega gorskega vodnika ali gredo na pohod s planinskim društvom."

Franja Žist

 

Od ena do pet

1  Kateri hrib oziroma goro ste obiskali nazadnje?
"Prejšnji teden sem bil na Višu, po zelo zahtevni poti skozi severovzhodno deber. Med sestopom na drugo stran pa sem skočil še na nemarkirani vrh Gamsove matere."

2  Kateri je najlepši del Slovenske planinske poti?
"Kakor za koga. Zame vsekakor Julijske Alpe, med Vršičem in Komno."

3  Greste v gore tudi, ko je slabo vreme?
"Načeloma ne. Toliko let že hodim v gore, da sem malo izbirčen. Sem pa tudi že šel kam z dežnikom, ampak na lahko pot. Tudi do kake koče sem šel z dežnikom in naslednji dan naprej, če sem vedel, da bo naslednji dan lepo vreme. Da bi pa rinil v vremensko fronto na zahtevnejše vrhove in izzival, to pa ne."

4  So v dobi pametnih telefonov in tablic planinski vodniki v knjižni obliki še v modi?
"Ljudje še vedno radi vzamejo knjigo s police in jo prelistajo. Občutek je drugačen. Če je manjša knjižica, jo tudi vzamejo s sabo, knjiga pa je še vedno tudi lepo darilo."

5  Se že veselite novega šolskega leta?
"Vsako šolsko leto je nov izziv. Sem že rutiniran, tako da mi ni težko. Letos bom v začetku septembra peljal otroke na tritisočaka, na 3086 metrov visoki Säuleck v Avstriji. Na pot bo šlo 15 tistih, ki so se v lanskem letu najbolj izkazali in so bili najbolj aktivni. Čez počitnice sem jim dal nalogo, da morajo malo trenirati, skrbeti za kondicijo, da bodo prišli na vrh. V dveh dneh bodo morali hoditi dvanajst ur in premagati 1600 višinskih metrov."

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker