Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po Italijanski

Dnevnik, 12.08.2019 00.10
Po Italijanski pod Mangart 

ponedeljek, 26. avgust 2019, ob 05:26, Uredništvo G-L, ogledov: 946

Na vrhu Via Italiane, najbolj strme in izpostavljene zavarovane plezalne poti v Julijcih (Foto: Gorazd Suhadolnik)Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... pod Mangart

Poletna tura po Via Italiani, eni najlepših planinskih poti daleč naokoli.

Začne se na italijanskem ozemlju, pri Belopeških jezerih, konča na slovenskem, pod Mangartom, z 2678 metri nadmorske višine našo tretjo najvišjo goro. Izjemno zahtevna označena pot, pravi opis na vsevedni spletni strani hribi.net, seveda izurjenemu in vzdržljivemu planincu priporoča za poletni vzpon poleg vse samoumevne planinske opreme tudi čelado in komplet za samovarovanje. »Via Italiana na Mangart je poznana kot najbolj strma in izpostavljena zavarovana plezalna pot v Julijskih Alpah,« pravi Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice, stari gornik in eden najdejavnejših opisovalcev slovenskih hribov.

Tako sva šla s 14-letnim sinom Levom zarana iz Ljubljane, potem ko sva že leto, dve komaj čakala, da dozori in se prikaže priložnost. Sam se moram v hribih obvezno izgubiti, zato sva s tem opravila že v avtomobilu in nad Rabeljskim jezerom pod Predelom ugotovila, da bi morala v Fužinah, takoj pod Ratečami, zaviti proti Belopeškima jezeroma.
Pravi del ture se je začel s pohodom po makadamu, čez travnik, poln lepo razlezenih kravjakov (lahko bi organizirali kakšno tekmovanje po ameriško – kdo ga vrže dlje), in hop v strm gozd, sredi katerega Leva zgrabi kriza, malo zaradi počitniške nirvane, bolj pa zaradi mešanice adrenalinskega pričakovanja in strahu pred steno. Bil bi užaljen, če ne bi v sveže opranem jutru srečal vsaj para otrdelih močerilov, ki potrebujeta toplo človeško sapo, že spodaj sva uzrla lisico in srnjaka, višje gori še mladega gamsa in žvižgajočega kragulja, preden sva se po vzpenjajočih travnikih mimo poletne kolonije prestrašeno-zvedavih ovc ustavila pri bivaku Nogara: čista in prezračena notranjost v tipičnem kontrastu z ovčjih iztrebkov polno okolico, da na podplatih neizogibno odneseš vonjajoči spomin naprej, do samega vstopa v steno.

Via Italiano sem preplezal že pred šestimi ali sedmimi leti, na podoben dan. Razlika je očitna: takrat sem bil v steni sam, tokrat so bili pred nama trije, štirje, medtem ko sva si natikala plezalno opremo, jih je prišlo še osem, deset. Zahtevne planinske poti, po domače ferate, so postale modne. Via Italiana si zasluži tolikšno pozornost. Natančen in koristen opis poti je mogoče najti na omenjeni strani hribi.net, dodal bi le, da v tej gorski lepotici vse diši po starem, ob širokih železnih skobah, klinih in (obnovljenih) jeklenicah se ponujajo reminiscence na gornike in gorništvo, ki jih ni več. Skala v tem delu severne stene Mangarta ni le odlična, trdna, ampak presunljivo lepa, od zabavnih prehodov do drznih prepadnih navpičnic pa je ferata speljana tako odlično, da lahko v jeklenice vpenjaš varovala, z rokami pa iščeš skalne oprimke in se igraš plezanje. Zgodilo se mi je enako kot prvič: čas se je zgostil, potem pa nenadoma razblinil in izstopila sva obžalujoč, da je pot že za nama.
Sedela sva nad Mangartskim sedlom, žulila sendvič in študirala, ali naj greva do vrha, do katerega je še krajši varovani plezalni odsek. Čez melišče se je valilo gor in dol gornikov kot toče. Ne greva gor, spustiva se čez kratko snežišče, na njem prehitiva opotekajočega se pubertetnika v teniskah (z očetom v gojzarjih), ustaviva se na grebenčku, s katerega se spušča na italijansko stran »navadna« planinska pot. Prejšnjikrat je bil tam mejni kamen iz starih časov, ostanki zarjavele žične ograje so ležali v skalnem kotu. Zdaj so postavili ograjo na novo, »na škarjice« jo moraš prestopiti, postati za trenutek mejni prebežnik. Salvinijevi časi? Tudi oni bodo zarjaveli.

Komentiraj (1):

Tone Škarja, ponedeljek, 26. avgust 2019, ob 13:59

Zgledna mini literatura! - In še brez pačenja slovenščine, česar je tudi na G-L preveč.

eXTReMe Tracker