Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mala Mojstrovka in Martuljška slapova

sobota, 24. avgust 2019, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1787

Silvo Baznik: Nič nas ne more presenetiti, še vreme ne.

V jasnem jutru zapustiva mesto in v soncu peljeva proti oblačni Kranjski gori, kjer zavijeva na Rusko cesto in po njej s hitrim postankom pri razgledišču za Prisojnik, da ujameva prve sončne žarke na Šitni glavi, pripeljeva do Erjavčeve koče, ki je najino izhodišče današnje ture.

Prečiva cesto in stopiva na stezico, ki se strmo pne med ruševjem proti Šitni glavi. Višje doseževa pot z Vršiča in v naslednjih korakih ob pogledu na Špikovo skupino zastaneva. Sonce počasi vzhaja izza ostenja gora, nižje spodaj pa prihaja bela zavesa oblaka in ustvarja lepo kuliso za fotografiranje. Sončni žarki drsijo s Šitne gore preko Vratic na pobočja Robičja, pobožajo macesne in trave in kmalu tudi naju. Še nekaj vzpona in sva na sedelcu, kjer se pot prevesi pod ostenja Šitne glave in nižje proti Slemenovi špici.

Stopiva proti zahodu pod ostenja do odcepa Hanzove poti na Malo Mojstrovko, kjer se pripraviva na plezanje po varovani poti. S pomočjo številnih klinov se povzpneva do prvih jeklenic in hitro sva visoko nad melišči pod strmimi stenami gore. Lepa varovana pot daje veliko veselja in užitkov, ko prečiva grape, se vzpenjava med kamini, poprimeva za skale in se stalno vzpenjava. Pot nudi nekaj odsekov po izpostavljenim policah nad prepadnim skalovjem. Minute hitro minevajo in tudi ura plezanja je hitro za nama. Še nekaj raztežajev kvišku in počasi se bližava izhodu iz stene, ki ga doseževa na grebenu nad Šitno glavo in pod pobočjem Male Mojstrovke, a s plezanjem še nisva zaključila. Povzpneva se strmo navzgor dokler strmina ne popusti in preideva na ravninski svet, ki ga obideva po desni strani in stopiva na rob grebena, od koder je v lepem vremenu viden Jalovec in Mangart preko grebena Ponc. Danes visoki oblaki počivajo na Jalovcu in nad Poncami, pod nama je Slemenova špica in nižje se bohoti bela odeja, ki zakriva dolini Tamarja in Planice.

Narediva odmor, se okrepčava in nato nadaljujeva z vzponom. Preko prve strmine se povzpneva z dobrimi oprimki skal in s pomočjo nekaj varoval in nato po strmem pobočju do njenega razglednega vrha na višini 2332 m, kjer naju ujame močan piš vetra, ki terja takojšnjo reakcijo z oblačenjem toplih oblačil in pokrival. Na vrhu je planinka, ki vrh kmalu zapusti. Za njo prideta po najini poti še dva planinca, a ker veter ne pojenja, po kratkem postanku zapustiva vrh in se podava na južni greben.

Na pobočju je nekaj gorskega cvetja, na gladkih skalah drobiž, ki terja večjo pazljivost pri spustu, ko greva navzdol. Oblaki vztrajajo na Prisojniku, vrhova Velike in Male Mojstrovke se kopljeta enkrat v soncu in že naslednji trenutek v senci. Soparno ozračje ne dovoljuje lepih razgledov na visoke Julijce. Slabše je viden greben vrhov od Ušja preko Pelca in Srebrnjaka na Bavški Grintavec. Še manj izrazito je vidno Veliko Špičje v daljavi. Srečava nekaj planincev in že sva na izhodu z Grebenca s pogledom na Šitno glavo, kjer so pred dnevi nadelali novo pot s številnimi jeklenicami. Vsa pohvala prizadevnim postaviteljem poti.

Po varovani poti se spustiva na staro označeno pot, ki se spušča proti Vršiču. Vedno več planincev srečujeva, ki se vzpenjajo, medtem ko midva počasi zaključujeva krožno pot. Še nekaj spusta med ruševjem in sva na prelazu, kjer je parkirišče že dodobra zapolnjeno. Prečiva cesto in po stezici se po travah in med ruševjem spustiva nižje in še dvakrat prečiva cesto ter se povzpneva do Erjavčeve koče. Po opravljeni turi se prileže nekaj pijače, pogovor in načrt, kako užiti še nekaj ur v objemu gora.

Sledi vožnja v Kranjsko goro in do Martuljka, kjer s težavo poiščeva prostor za parkiranje, ki je istočasno izhodišče za obisk Martuljških slapov. Nekaj korakov narediva po kolesarski poti, nato greva po makadamski cesti do prostora za kuhanje oglja in kjer so klopi, mize in korito s pitno vodo. Ob drevesih so naslonjena kolesa obiskovalcev slapov in tu sta dve poti do slapov. Greva levo in prideva do mostička preko potoka, kjer je lična tabla z opisom in zemljevidom ter opozorilom pred padajočim kamenjem v soteski, ki naju napoti, da čeladi iz nahrbtnikov romata na najini glavi. Lepa stezica pod strmim in prepadnim pobočjem naju zložno popelje navzgor. Prideva do neštetih možicev ob nekoliko širšem kamnitem svetu ob strugi potoka, kjer nekaj obiskovalcev ustvarja nove in nove možice. Nadaljujeva ob potoku, se povzpneva ob strugi in prideva do kovinske brvi. Prečiva potok in zagledava spodnji martuljški slap, ki v treh stopnjah pada z visokega roba soteske. Čudovito, saj je vode v ozobilju in narava je ustvarila najlepšo poletno podobo potoka. Veliko je ljubiteljev slapov in mimo njih se povzpneva na razgledno točko ob poti, kjer je prav tako ali pa še boljši pogled na tristopenjski slap.

Zapustiva razgledišče, čeladi sta v nahrbtniku in po vlažni stezici pričneva z vzponom po pobočju gozda do kolovoza, ki mu sledi odcep za bivak pod Špikom. Nadaljujeva do naslednjega razpotja. Levo gre pot proti Ingotovi koči, midva pa nadaljujeva naravnost. Pot preči studenček, se strmo pne skozi gozd in prideva do odcepa oznak za pot do bivaka Za Akom. Greva levo, prečiva strma pobočja in prispeva do soteske, se spustiva ob varovalih do brvi čez potok in na svoji desni zagledava zgornji martuljški slap. Ponovno namestiva čeladi, se povzpneva ob klinih in jeklenicah do korita slapu, kjer ujameva v objektiv njegovo lepoto. Preskočim strugo in stopim k padajoči vodi. Čez nekaj trenutkov ponovim skok čez potok in že sva ponovno pod varovano steno. Spustiva se nazaj in nad brvjo narediva premor z okrepčilom. Zagledava še zgornjo stopnjo slapu, ki je sicer skrita za vrhom padajočega velikega slapa. Veličastno in enkratno, ki obiskovalca ne pusti ravnodušnega, a kot običajno, je potrebno odditi in se vrniti na izhodišče ture.

Zapustiva potok, se povzpneva nazaj v gozd in ob srečevanju večjega števila obiskovalcev se spustiva do odcepa za kapelico Marije Snežne. Prečiva potok po brvi, stopiva do kapelice in obeležja ponesrečenim v gorah, kjer zastaneva in se zamisliva o tem, kako lepota gora prinaša tudi nevarnosti in nesreča nikoli ne počiva.

Od kapelice stopiva mimo goveda, ki počiva, do Ingotove koče, kjer je pravi živ žav. Še pogled na greben Široke peči in oblake, ki zakrivajo njene sosede in že sva na gozdni cesti. Greva preko potoka in po cesti do zapore in razcepa, kjer greva rahlo desno in strmo navzdol. Mimo naju priteče družina, srečava pohodnika in po strmini prideva do ogljarske kope in počivališča. Z vodo si izmijeva pot z obrazov in počasi stopava po poti in cesti do avtomobila.

Čas je za odhod. Zamenjava obutev, pospraviva opremo in sedeva v avtomobil, ki naju bo popeljal na pot proti domu.
 

eXTReMe Tracker